Razkritje - 2. del

Nenadoma sem se spet vrnil v sobo. Prizor je bil grozljivo resničen. Moje telo je bilo celo mokro od potu, drgetal sem. Želel sem si, da bi bil to le kak poceni trik, a mi je nekaj pravilo, da je to najverjetneje res.

Glas je spet pričel: "Vidim, da se še kako dobro spominjaš. Dolgo sva bila ločena, a nato si se spet pojavil kot bi padel iz neba. Dobro si skrival svojo identiteto. Pretental si najmogočnejšega Čarovnika Sveta, Modreca, in celo Kraljevo hči. Najbolj pa mi je všeč kako si postopoma pomikal človeštvo v propad. Razbesnel si Firerja in zanetil vojno, našel si Artefakt in povzročil uničenje Waasi, prebudil si Hunjadija in zagotovil pogubo združenih Kraljevih čet in Ostrov. Ah ... lahko bi še nadaljeval, a ni časa. Preberi še enkrat tisto svojo bukvico, gotovo ti bo marsikaj bolj jasno. Sedaj sva združena in Temni Coprnik ima spet svojo staro moč. Preseliva se sedaj na bojišče. Hunjadi je že blizu!"

***

Pogled se mi je zopet prestavil, tokrat na levi breg reke Draawe, kjer je bila zbrana vojska Neimenovanih. Imeli so postavljene številne tabore v katerih so ob ognjiščih sedeli po tleh in nekaj čakali. Zdelo se je kot da vedo, da jih vidim, saj so spoštljivo povesili pogled, vsakič, ko sem jih zagledal. Bili so do zob oboroženi in pobarvani z bojnimi barvami.

Severno od njih so bili postavljeni tabori Kraljevih čet in Ostrov. Izkopali so jarke in vanje napičili kole, da bi se lažje branili. Medtem ko so Neimenovani sedeli vse povprek, pa so bili ti taktično razporejeni. Katapultov ali balist ni bilo videti nikjer, za neposreden napad pa so bili daleč prešibki. Edino kar jim je preostalo je bilo čakanje, da stolpi padejo, ob tem pa so lahko upali, da ne bodo prej napadeni.

Pogled se je nenadoma obrnil proti zahodu od koder se je premikala Hunjadijeva vojska. Medtem ko je med Neimenovanimi navdušeno završalo pa so se v nasprotnem taboru zaslišali zaskrbljeni klici. V roku nekaj minut je Hunjadi dospel do tabora Neimenovanih in vsi so se na mah vrgli na tla pred njim. Zakričal je nekaj in dvignil meč ter pokazal proti nasprotnikom. Napad se je začel.

Hunjadijeva vojska je bila strašna. Iz tabora Kraljevih in Ostrskih čet so priletele puščice, a so padali le Neimenovani. Hunjadijevi vojaki so se premikali bliskovito hitro, lahko bi rekli, da so se enostavno izmaknili vsem izstrelkom. Čarovniki so jih napadli z sunki Energije, a so se ti odbijali od njih ter preskakovali na Neimenovane. V nekaj trenutkih so vojaki prepotovali razdaljo med taboroma in napadli. To ni bil le pokol, to je bilo mesarsko klanje!

***

Pred očmi so se mi zavrtele podobe vseh ljudi, ki so mi v tem Svetu kadarkoli ponudili pomoč. Lilija, Berika, Longi, Starec, Lokostrelka, Ab'enasir in še mnogi drugi, so mi nesebično pomagali, a jaz sem jih ves čas vlekel za nos. Mislili so da so pomagali dobremu človeku, a so v resnici pomagali zlobi, da premaga dobro.

Obupno sem si želel kaj storiti, a sem bil priklenjen na prestol. Moja druga, mogočnejša in zla polovica, se je naslajala nad prizorom pokola in ta trenutek sem moral izkoristiti.

Vedel sem, da je moja zaloga Energije precej izčrpana, a sedaj sem bil združen z mojo drugo polovico. In ta je znala to Energijo pridobiti iz stolpov. Vse svoje misli sem osredotočil na kristal, druge ideje nisem imel. Našel sem njegovo Bistvo in začel vanj počasi pretakati vso svojo Energijo. Želel sem ga preobremeniti, saj sem upal, da bo eksplodiral, podobno kot se je to zgodilo na stolpu v Waasi. Morda bo Coprnik tako izgubil oblast nad Hunjadijem in Neimenovanimi in bitke bo konec.

Nenadoma je moja druga polovica opazila kaj počnem, glas je začel groziti: "Norec, nehaj. Ubil naju boš oba!", a me ni mogel ustaviti, bil sem trdno odločen, da temu naredim konec. Druga polovica se je obupno upirala, vendar je bilo že prepozno. Kristal je bil že tako nabit z Energijo, da je začel vibrirati.

Sedaj je bil dovolj le še en nihljaj, da je sprožil mogočno eksplozijo. Telo je dvignilo roko, da bi se zaščitilo, a zaman. Upal sem, da bo dnevnik vse to preživel in bo postal glasnik resnice, zato sem želel še nekaj sporočiti. Preden so se šrapneli kristala zarili vame in me je eksplozija raztrgala, sem vanj poslal še moje zadnje sporočilo: "Odpustite mi!"

Zaprem oči.


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: