Urjenje mečevanja

Ko sem naslednje jutro vstal, mi je bilo tesno pri srcu. Čakalo me je mečevanje, o katerem sem dvomil, da mu bom kos. Sicer je res, da sem uspešno poškodoval Hobotto, vendar se je tisto zgodilo samo od sebe. Mečevanje je pa prava stvar, kjer moraš paziti na vsak nasprotnikov gib in premišljeno ravnati v vsaki situaciji. Ko sem vstopil na vadišče, sem pogoltnil slino in se napotil do Longija. Ta se je spet drl na svoje vojake, da so se tresle šipe. Ko me je zagledal, se je zadovoljno nasmehnil in me pospremil do praznega kroga: "Jaz se bom uril s tabo. Lepo, da si prinesel vso opremo s sabo, vendar meča ne bova uporabljala. Sicer bi ga ti lahko, vendar se bojim, da bi se poškodoval." Zakrohotal se je ob tej domislici, jaz pa sem se nakremžil: "A ni to malo nepravično? Jaz bi moral dobiti nekega slabšega nasprotnika, da bi si bila enakovredna." "Hoho fante, napačno misliš. Dva enakovredna nasprotnika nista kaj prida. Vedno mora biti en boljši, da se lahko drugi od njega uči. No pa kar pričniva. Pograbi tisto palico in stopi v areno. Ker si slabotne sorte in imaš poškodbe, bova delala na tehniki, surova moč pri tebi ne pride v poštev. Če boš dobro obvladal tehniko, boš lahko prestregel še tako močne udarce."

Stopila sva v nasprotne dele arene in Longi je dejal: "Tako, sedaj me pa poskusi zadeti.". Sploh se ni pripravil na udarce in sklenil sem, da izkoristim priložnost ter mu pokažem, da nisem tak slabič. Kot mlad fant sem se pogosto mlatil s lesenimi krepeli. To so bili časi, ko so bili popularni pirati, Luke Skywalker, Konan in drugi mečevalski junaki iz filmov. Z vso silo sem zamahnil in ko sem že mislil, da bo utrpel hud udarec v ramo, sem se nenadoma znašel na tleh. S krohotom je pospremil moje začudeno zijanje na palico, ki je ležala na drugi strani bojišča. "No, daj še enkrat, tokrat pazi bolj na moje gibe," je dejal. Spet sem poskušal z silnimi udarci, a jih je on z lahkoto odbijal. Medtem ko je meni že pošla vsa sapa, se on po mojem sploh še ni ogrel. Zmajeval je z glavo in dejal: "Ah ti mladci, nihče ne posluša, kaj se mu naroči. Rekel sem, da bova delala na tehniki, ker nimaš dovolj moči pa me nisi poslušal. Udarjal si po meni brezglavo in se upehal. Sedaj bi te lahko z lahkoto pobil z enim udarcem, ker nimaš več moči."

Po kratkem počitku mi je pokazal, kako naj primem palico in kako naj zamahnem ter me napotil k leseni lutki v kotu, naj mlatim njo. Osramočeno sem nekaj časa udarjal po lutki, ko je prišel do mene in mi pokazal nove udarce. Tako so minevali dnevi in vsak dan sem se naučil kaj novega. Sicer nisem pridobil na moči, sem pa že precej dlje zdržal. Gibal sem se lahkotneje, skoraj tako kot bi plesal. Po vsakem urjenju so me peklensko bolele kosti in mišice, vendar sem s stisnjenimi zobmi zdržal. Nekaj dni sem moral celo imeti premor, ker sploh nisem mogel vstati iz postelje. Sčasoma sem prešel na branjenje. Longi je bil odličen učitelj in po dveh mesecih sem že dobro obvladal bojevanje. Sedaj sva se urila že z meči in vedno bolje mi je šlo. Svojega meča seveda nisem smel uporabljati, da ne bi vzbudil nepotrebnih vprašanj.

Čas, ki ga imam na voljo za priprave se je že skoraj iztekel in nekaj dni mi je še ostalo, preden me bodo vrgli iz palače. Berike ali Modreca v tem času nisem srečal. Šušljalo se je, da so na jugu resne težave in da tam potrebujejo vse moči, ki so na voljo. Longi je seveda ostal v mestu, saj bi bil ob morebitnem napadu edini, ki bi bil sposoben organizirati uspešen odpor. Nekega dne mi je rekel: "Čas ti ni naklonjen, vendar mislim, da si že dovolj pripravljen, da se pomeriva v zadnjem boju. Tokrat gre zares. Vem, da me ne moreš premagati, ampak pogoj za tvojo zmago je le, da zdržiš na nogah dokler se ne izteče čas v peščeni uri. Boj ni vedno najboljša rešitev in nasprotnika lahko premagaš ali uženeš tudi s pomočjo premetenosti. Vedi, da lahko bojevanje izpopolniš le v letih trdega urjenja. Čas, ki si ga imel ti na razpolago, ni skoraj nič."

Šla sva v večji krog, okrog katerega se je nabralo že kar nekaj opazovalcev. Vsak je dobil svoj meč, nekdo je na bližnji mizi obrnil peščeno uro in bitka se je pričela. Kljub temu, da sem bil že kar dobro pripravljen, so se mi šibila kolena. Zbrani okrog kroga so vzklikali in se smejali. Kot jaz so tudi oni vedeli, da nimam niti malo možnosti.

Prvi je udaril on. Ker sem vedel, da nimam niti najmanjše možnosti ubraniti tak udarec, sem se bliskovito umaknil. Zadovoljno se je zarežal in nadaljeval z udarci. Skakljal sem sem ter tja kot kak plesalec in mu tu pa tam blokiral udarec z mečem. Vedel sem, da se le igra z mano in mi prizanaša. Čas se ni in ni hotel izteči. Edina možnost, ki sem jo videl, da ga na nek način prelisičim preden omagam, je bila, da sem se pričel obnašati, kot da nimam več moči in se premaknil čisto proti robu bojišča. Delal sem se, da bom padel in on je stopil naprej, da bi me z nogo prevrnil na tla. Hitro sem odskočil in mu planil za hrbet. Bliskovito se je obrnil in zamahnil z mečem. Priklonil sem se, da bi se izmaknil in pograbil pesek ter ga vrgel proti njegovim očem. Sicer je dvignil roko, da bi se obranil, vendar je bil to trenutek nepazljivosti, ki sem ga izkoristil. Stal je namreč ob robu arene, ki je bila obložena s dokaj visokimi kamni - kot bi mu kdo od zadaj podstavil nogo. Z vso silo sem se s telesom zaletel vanj. Ni pričakoval, da ima za petami oviro, zato je hotel stopiti nazaj, a to je bilo usodno zanj, saj se je zvrnil na hrbet, kolikor je bil dolg in širok. Uspelo mi je! Opazovalci okrog arene so onemeli in me začudeno opazovali.

Pričakoval sem, da bo Longi pobesnel, ko se bo zopet pobral in sem se pripravil na nove udarce, vendar se je presenetljivo mirno pobral in rekel: "Fant, neverjeten si. Urjenje se je res obrestovalo. Kolikor nisi močan, si pa zvit in to ti bo pomagalo preživeti v tem svetu. Ne vem, od kod si prišel in me niti ne zanima, ampak pokazal si odlično bojevanje. Preden greš, bi ti rad izročil nagrado in sicer ta šlem. Gotovo se bo prilegal tvojemu oklepu," je dejal in mi ob tem pomežiknil. Pomignil je z roko in nekdo mu ga je prinesel. Bil je kot oklep prevlečen s temno snovjo. Ko sem ga potežkal, sem vedel, da je iz iste kovine kot oklep. Longi mi je prišepnil: "Za tole pa Kovač ne ve, naj tako tudi ostane."

Pozno v noč smo pili slastni nektar in si pripovedovali raznorazne zgodbe. To da sem premagal Longija, je bil vsekakor enkraten dogodek. Tako sem mnogo izvedel o tej deželi in vseh nevarnostih, ki prežijo v njej. Vojaki so me obsipali z raznoraznimi nasveti in me svarili. Podučili so me tudi, kako preživeti v divjini, kako izvedeti kateri gozdni sadeži in gobe so užitni in kako najti zelišča za zdravljenje ran. Vsega si seveda nisem zapomnil, vendar je kljub temu bilo koristno slišati te nasvete.

Poln ponosa sem zgodaj zjutraj končno šel spat in še dolgo so se mi po glavi pletli dogodki današnjega dne.


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: