Prvi korak v Čarovnijo

Vse do kosila sem zapisoval, bolje rečeno prenašal, svoje doživljaje v dnevnik. Ko je Berika prišla pome, sem imel zanjo cel kup vprašanj, ampak sem iz vljudnosti raje počakal do konca obeda. Hrana ni bila slaba. Dobil sem izdaten obrok ajdovih žgancev in nekakšnega golaža. Ko sem si zadovoljno gladil poln trebuh, sem jo najprej vprašal: "Kako pa pri vas skrbite za čistočo? Si umivate zobe po obedih? Uporabljate milo? S čim perete obleke?" "Zobe si čistimo z lesenimi priostrenimi paličicami. Lahko jih vidiš v tisti majhni okrogli posodici. Za lesk in sijaj pa si jih drgnemo z ogljem in različnimi zdravilnimi zelišči. Seveda to delajo ponavadi le bogatejši. Revnejši uborno skrbijo za svoje zobe in zato so mnogi že precej mladi škrbasti. Kaj je milo, ne vem. Telo si čistimo s pomočjo masti, ki jo kuhajo naši Alkimisti v posodah, v katerih se nahaja posebna vrsta kamna. Imenujemo jo Saiffa. Je kar učinkovita zadeva za čiščenje, deluje pa tudi na oblačilih. Mnogi ji dodajajo tudi raznorazne dišave, da ti koža prav prijetno diši. Kljub zakonski uredbi umivanja s Saiffo, je marsikdo noče uporabljati," je dejala.

"Hvala za pojasnilo!" sem ji dejal in se ob tem precej razveselil. Sploh nisem dvomil v to, da sem precej manj odporen na bolezni od avtohtonih prebivalcev in bi kaj hitro podlegel. "Sedaj me pa zanima, kaj je s tisto knjižico, ki si jo izposodila zame v knjižnici? Kako je možno, da se misli preko peresa prelivajo vanjo, brez da bi sploh premaknil roko?" sem jo vprašal. "Čarovnija omogoča marsikaj, le odpreti se ji moraš. Vendar pazi, če moč Čarovnije zlorabiš, lahko padeš v temo in pogubo!" me je posvarila: "Pridi z mano v učilnico. Sedaj se bova naučila jezika našega ljudstva. Če pa boš vztrajal in se dovolj trudil, se ti bo razkril še jezik narave."

Sledil sem ji v sobico, ki ji ne bi ravno mogli reči učilnica v pravem smislu. Bila je dokaj majhna in ni vsebovala šolskih klopi, kot sem si jaz predstavljal. Na sredi učilnice je stalo kamnito stojalo, na katerem se je nahajala odprta debela knjiga. Oken sobica ni imela, jo je pa namesto kristalov osvetljevala svetloba sveč. To me je zbodlo v oči, a mi je pozornost kmalu prešla na lepe simetrične vzorce na tleh. Berika je prekinila tišino: "Vidim, da ti je sobica všeč. Tu se začetniki v Čarovniji prvič zavedno srečajo s svojim darom. Prosim stopi k stojalu, da nadaljujeva."

Naredil sem, kar mi je bilo ukazano. Nadaljevala je: "Tako. Sedaj pa poskušaj brati iz knjige.". Začudeno sem jo pogledal, kot da se dela norca iz mene in se namrščil: "Kako? Saj so mi vsi znaki neznani. To je nemogoče.". "Nemogoče? Si sploh poskusil?" me je okarala. Pogledal sem v knjigo in se zagledal v skrivnostne znake, ki so mi bili ravno tako jasni kot prodajalcu pic egipčanski hieroglifi. "Vidim znake, katerih pomena ne razumem," sem se obrnil k njej. "To je zato ker gledaš napačno. Gledaš z očmi. Ne pusti se, da te oči omejujejo. Beri knjigo s pomočjo svojega duha. Prepusti se harmoniji besed," mi je odvrnila.

Nejevoljno sem zaprl oči in poskušal upoštevati njen nasvet. Vedel sem, da ima zadeva bore malo smisla, ampak če zna knjižica prebrati moje misli in jih prikazati na papirju, mora iti tudi obratno. Trdno sem zaprl oči in se poskušal sprostiti. V duhu sem se poskušal osredotočiti na znake, ki sem jih prej videl, a enostavno ni šlo. Pred očmi se mi je pojavljala podoba Berike, ki se smeji mojim neuspelim poskusom in se naslednji trenutek mršči nad mojo neposlušnostjo. Videl sem Lilijo in srce mi je vzdrhtelo ob pogledu nanjo. Kmalu so se podobe začele sukati in čutil sem, da izgubljam tla pod nogami. S težkim srcem sem odprl oči in pogledal naokoli. Vse je izginilo. Okrog mene je bila trda tema. Bil sem v nekakšnem podzemnem skalnem rovu. Kapljice vode so mi odzvanjale v ušesih in razbijale smrtno tišino.

"Kaj pa je sedaj to?" sem se zgroženo vprašal in pričel hoditi po rovu. Ni in ni mu hotelo biti konca in postalo mi je tesno pri srcu. Za hrbtom sem zaslišal neko bučanje in pričel sem se hitreje pomikati. Glasen zvok je prihajal vedno bliže in tedaj sem opazil, da za mano dere voda. Pričel sem teči na ves mah, a voda je prihajala vedno bliže in bliže.

Naenkrat sem pred sabo zagledal svetlobo. Srce mi je poskočilo in z zadnjimi močmi sem stekel proti njej. Bleščeč sijaj me je zaslepil in nagonsko sem se ustavil in si zakril oči. Pozabil sem na grozečo vodo, ki me je potisnila iz rova proti svetlobi. Takrat sem začutil, da skozi mene veje skrivnosten tok nečesa, kar očitno nikoli ne bom znal dodobra opisati. V ušesih so mi odzvanjale neznane besede. Kljub temu, da sem bil zaslepljen sem pred očmi videl znake in besede. Hotelo mi je raznesti glavo in poskušal sem zakričati na pomoč.

"Berika!" se je izvilo iz mojih ust. Nenadna tišina, v kateri sem se znašel me je zbegala. Začutil sem razbijanje mojega srca, ki se je hotelo iztrgati iz prsnega koša. Počasi sem odprl oči in zagledal učilnico in Beriko, kako se mi smehlja: "Upam, da si užival v svojem majhnem izletu." Loveč sapo sem jo spraševal: "Kaj je sploh bilo to? Kaj se je zgodilo? Skoraj sem umrl!" "To kar si doživel, je bilo razsvetljenje in tvoj prvi zavestni korak v svet Čarovnije. Rov, v katerem si se znašel, je predstavljal temno pot, po kateri moraš priti do svetlobe. Do razsvetljenja. Ker si se nekam obotavljal, sem si dovolila, da zadevo malce pospešim. Da, jaz sem bila voda, ki te je nagnala v luč!", mi je smeje dejala: "Načeloma je to prepovedano, saj se je že zgodilo, da je kdo umrl zaradi tega, ampak ti si se zdel dovolj močan, da bi to prestal. In res si!"

"Lahko bi umrl?" sem osuplo izjavil. "Da, vedela sem, da se to ne bo zgodilo. Kot si morda že opazil to sobo razsvetljujejo sveče in ne svetleči kristali. Vsaka motnja v harmoniji bi lahko povzročila smrt katerega izmed naših učencev. Tudi tla so posejana z vzorci, ki vnašajo ravnotežje v sobo. Resda se ne bi smela vmešavati v tvoje napredovanje, vendar je to ponavadi dolgotrajen proces, kot sam veš pa za to nimava časa. Osnove moraš obvladati takoj, da se boš lahko pričel učiti višje skrivnosti Čarovnije," mi je razlagala, a sem jo poslušal le na pol, saj sem bil še vedno šokiran od pripetljaja. "Morala bi mi povedati v kaj se spuščam! Zakaj tega nisi storila?" sem jo vprašal. Odvrnila je: "Morda bi v tem primeru okleval in bi se učenje zavleklo. Dnevi pa so ti šteti. Časa imaš le pet lun! Morda se sprašuješ, zakaj mi je toliko do tega, da bi ti naloga uspela. Čutim, da si drugačen od drugih tujcev. Nekaj posebnega je na tebi, zato sem ti sklenila pomagati, kolikor je v moji moči." Hvaležno sem jo pogledal in moja jeza je izpuhtela.

Stopila je k meni in dejala: "Tako, za danes imaš dovolj učenja. Sedaj se znaš sporazumevati preko Čarovnije, vendar pomni, da boš rabil še mnogo vaje, da boš lahko bral in govoril tekoče. Temu so tudi namenjene tiste knjige, ki sem ti jih naložila. V njih je zapisana zgodovina Sveta od pojava Ščita pa do danes in še številne zanimive stvari. Odkrij jih sam. Starejše knjige pa so še predragocene, da bi jih lahko posedoval. Govor se bova učila sproti in če boš vestno bral knjige in se učil besede, sploh ne boš opazil, kdaj se pogovarjava v našem jeziku!"

Pospremila me je do sobe, kjer sem dolgo tuhtal o današnjem dnevu. Za branje sem bil preutrujen, zato sem kar kmalu zaspal.


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: