Priprave na boj

Naslednji dan je minil precej burno, saj so naju že navsezgodaj vrgli iz postelje. Lokostrelko so kljub njeni nejevolji pospremili do ranjencev, jaz pa sem bil obsojen na izmetavanje blata iz jarkov. Pot mi je v curkih lil po hrbtu, čeprav sem imel oblečena le lahka oblačila. Po nekaj urah dela je nastopil čas za premor. Usedel sem se v skupino delavcev, očitno kmetov in ob jedi poslušal njihov pogovor.

"Vedno sem pravil, da ni za zaupati tem Ostrom. To so pravi zahrbtneži, barbari, ki so željni boja. Če so naši pametnjakoviči mislili, da jih bodo s podkupovanjem držali v šahu, so se krepko zmotili. Mene bi vprašali, jaz bi jim povedal kako ravnati z njimi." se je širokoustil eden izmed njih. "Tebe? Ovčjega pastirja? Ha ha ha. Najbolje, da ti kar prepustijo poveljstvo." mu je šaljivo odvrnil drugi. Prvi očitno ni opazil porogljivosti, saj je rekel: "Tako je, meni! Če bi bil jaz poveljnik, ko so pred štirimi dnevi Ostri vpadli čez mejo, bi danes ne bi rabili kopati jarke, ker bi jih za nas kopali premagani Ostri. Ha ha ha!"

Pogovor je tekel naprej, jaz pa sem zamišljeno tuhtal kako bi se izvlekel iz te godlje. Nenadoma me je presenetil rahel udarec pod rebra: "Ej, novinec, zbudi se no ... kaj pa ti meniš o vsem tem?" Nisem vedel o čem točno je potekala beseda, zato sem zamomljal: "Ja, te Ostre je treba zaustaviti pa naj stane kar hoče!" Moje besede so sprejeli z navdušenjem in me pričeli trepljati po ramenih.

Vrnili smo se na delo in do konca dneva izmetali toliko mulja ter postavili toliko kolov, da so v jarek spet speljali vodo. Trdo delo je bilo začasno končano in eden izmed vojakov nas je pohvalil: "Odlično. Ta stran mesta je bila očiščena in zavarovana prva, zato ste si zaslužili počitek. Jutri vas bodo pričeli uriti, da boste v boju koristni in ne boste pobijali lastnih ljudi. Pojdite, večerja že čaka."

Po večerji sem se srečal z Lokostrelko. Bila je precej bleda in ko sem jo vprašal kaj je narobe je rekla: "Ne bomo preživeli. Slišala sem ranjence kako so se pogovarjali. Ostri imajo štiri do petkrat večjo vojsko od nas, njihova konjenica je nepremagljiva, njihovi katapulti pa smrtonosni. Govorili so, da se celotna vojska giblje kot blisk: napadejo, požgejo in že hitijo naprej. Kralj je odposlal oddelke, da bi okrepili vasi na severu, ampak so jih pregazili. Namesto, da bi zbežali iz Waasi v gozdove, dokler se še da, lahkomiselno čakamo na njihov napad. Vojska je razkropljena in nimamo nobenih možnosti. Le zakaj je Kralj tako samozavesten?" Pomislil sem na Artefakt: "Se spomniš Artefakta? Morda je to njihova skrivnost, ampak ne predstavljam si kako ga bodo uporabili na bojišču. Saj Ostri niso neumni, da bi čakali, da jih pokosijo. Bomo videli." Odpravila sva se spati.

Naslednji dan se je naša skupina zbrala na vadišču. Eden izmed poveljnikov je spregovoril iz govorniškega odra: "Danes bomo vadili bojevanje. Vem, da kmečke roke niso vajene orožja, zato si lahko izberete tudi vile, kose in podobno. Resna orožja naj uporabljajo samo tisti, ki jih znajo vihteti. Ne boste, ponavljam, ne boste vključeni v boj, dokler ne bo vaša pomoč nujno potrebna, zato si lahko oddahnete. Naši Čarovniki pripravljajo posebno presenečenje zanje, zato niti ne pričakujemo odprtega boja. Oborožite se in začeli bomo!"

Sam sem kot orožje obdržal Lokostrelkin lok in se z ostalimi odpravil na strelišče. Tukaj so nas najprej podučili pod kakšnim kotom moraš držati lok, če hočeš, da puščica leti daleč, kako upoštevati veter in podobno. Upal sem, da nam ne bo treba streljati, a je tudi to prišlo na dnevni red. Streljal sem slabo, ampak tudi drugi, razen redkih izjem, niso bili kaj prida, zato sem se izgubil v povprečju.

Vodja vadišča je zmajeval z glavo in kričal: "Ne ne ne! Kako držiš puščico? Saj ji boš potrgal vsa peresa, kako pričakuješ, da bo sploh letela ravno. Ti tam, ali si zmešan? Ne drži loka pod takim kotom, a ne čutiš vetra? Ali se hočeš ubiti ali kaj?" Vrhunec vadbe je bil, ko je enemu puščica poletela visoko čez zid in se je zunaj zaslišal krik, saj je očitno nekoga zadela. Takrat je vodja povsem pobesnel: "Izginite! Vsi! Nočem vas videti. Nobenega izmed vas! Ti, ti ...!" je pokazal na nesrečnika, ki je streljal: "Ti pa z mano. Če si koga resno ranil te bomo živega odrli."

Rohnel je in vlekel strelca za sabo, da smo ga slišali še dolgo. Izkazalo se je, da je enemu, ki je postavljal kole, puščica prebila kapo in ga rahlo opraskala po lasišču. Tako se je na koncu nesrečni strelec lahko spet vrnil v našo družbo, kjer smo premlevali bodoče dogodke.

"Bomo premagali Ostre?"


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: