Na bolniški postelji

Rahlo sem obrnil glavo, da bi si ogledal prostor v katerem sem. Močno me je zabolelo v vratu, zato sem potiho zaječal. Opazil sem odprto skrinjo in kurišče na sredini prostora, v steni je bila vdrtina z rešetkami. Ugotovil sem, da se nahajam v jami pod slapom kamor sem se zatekel na začetku te dogodivščine.

Dihal sem zelo težko in počasi. Poskusil sem se premakniti in le s težavo je šlo. Lokostrelka je rekla: "Prosim, miruj in ne trati moči po nepotrebnem. Bala sem se, da boš umrl. Tako si hropel, kašljal in ječal! Bala sem se, da te bo pošast zmečkala!". Spet je zaihtela. Kmalu zatem sem spet izgubil zavest.

Zbudilo me je nežno tresenje, bila je Lokostrelka. Podložila mi je glavo in mi ponudila nekakšno tekočino v kovinski posodi: "Poglej. Našla sem posodo, ki ni prerjavela. V njej sem skuhala juho iz ptice, ki sem jo ujela. Nimam več veliko puščic." Pil sem toplo juho in dobro mi je dela, čeprav se mi je vmes nekajkrat zaletelo. Rahlo me je pričelo črvičiti v trebuhu. Opazil sem, da sem gol, ogrnjen sem bil s krznom neke živali, na prsi sem imel položena nekakšna zelišča. Postalo mi je rahlo nelagodno. V jami je bilo precej toplo, saj je bilo poletje, dodatno pa jo je grel še ogenjček.

Lokostrelka je očitno opazila moje nelagodje, saj je rekla: "Odstraniti sem morala obleko, ker se trenutno ne moreš premikati, ampak človek mora vsake toliko opraviti tisto ... saj veš ..." Hvaležno sem jo pogledal in s težavo izgrgral: "Kaj se ... je ... zgodilo?". Rekla je: "Zaspi raje! Odreti moram še tega zajca in nabrati kuriva. Jutri bo več časa ... takrat ti vse razložim." Čeprav sem bil poln vprašanj, me je vseeno premagala utrujenost in zaspal sem, kljub zbadanju v prsih.

Ko sem se naslednjič zbudil, je Lokostrelka ravno nalagala suhe veje na ogenj. Rahlo sem se premaknil in jeknil, ko me je zbodlo v prsih. Obrnila se je proti meni: "O, nek zaspanec pa je končno buden!" in mi takoj prinesla juho. Spil sem jo in rekel: "Boš mi ... sedaj povedala?"

"Naj ti bo!", je rekla. "Navsezadnje si spal skoraj dva dni! Ampak prej spij še tole, pomagalo ti bo. To je čaj iz rmana, njivske preslice in kolmeževe korenike. Če seveda veš kaj so te rastline. Za rman in njivsko preslico sem pobrskala zunaj, saj je zdaj ravno pravi čas za nabiranje, posušeno kolmeževo koreniko pa sem na veliko srečo našla med ostanki, ki so jih pustili tisti barbari v malhah najinih prijateljev. Ta čaj pomaga pri kašlju. Na prsih pa imaš obkladke iz njivske preslice, ki naj bi blažili bolečine. Nekaj pa sem si le zapomnila iz mladostnih let."

Zadovoljno se je nasmehnila in rekla: "Ko si se potopil, sem se usedla in pogovarjala z vojaki. Bili so precej zdolgočaseni, zato smo si pričeli pripovedovati zabavne zgodbe. Tu in tam sem pogledala k Beriki. Najprej je izgledala zadovoljno, zato sem sklepala, da gre vse po načrtu, nato pa je naenkrat na površje planila podmornica. Možje so zadovoljno vzkliknili in dva sta pričela plavati proti njej. Čutila sem, da nekaj ni v redu, saj se je podmornica pojavila prehitro. Moža sta dosegla podmornico in jo pričela potiskati proti robu. Takrat je Berika postala panična, nekaj je govorila, nato pa je pritekla k nam. Povedala je, da si se znašel v težavah, hkrati pa je podmornica dosegla kopno."

"Hoteli smo poslati pote ljudi, ki bi te rešili, vendar se je pojavila težava. Razen Berike, ni nihče obvladal Čarovnije, zato bi ga bilo nemogoče usmerjati s kopnega. Na slepo smo zato spustili enega izmed prostovoljcev, vendar se je po nekaj časa vrnil, brez, da bi te našel."

"Sklenili smo, da te počakamo vsaj par dni, dokler bomo imeli dovolj hrane. Četrti dan pa smo doživeli neprijetno presenečenje. Medtem ko smo spali je nas napadel Modrec z vojaki. Pobili so stražarja, vendar so to storili tako neprevidno, da je imel čas krikniti in nas zbuditi. Kraljevi vojaki so se po vrveh spustili do nas in pričela se je kratka bitka. Ker so bili v številčni premoči, so tovariše hitro pobijali. Streljala sem, vendar jih je bilo preveč, zato sem poleg orožja pograbila najini malhi in baklo. Zbežala sem proti drugi strani jezera in nekaj vojakov mi je sledilo. Kmalu sem dospela do rovov. Slišala sem, da mi sledijo, zato sem ugasnila baklo in jih na prvem razpotju pokončala s puščicami. Nato sem našla neka znamenja, ki sem jim sledila in tako našla tole jamo."

"Odložila sem nahrbtnika in se previdno vrnila ter opazovala kaj se bo zgodilo. Vojaki so pogasili bakle in se šepetaje. Očitno so te čakali. Ni bilo dolgo, ko sem opazila, da se je gladina jezera razburkala in kmalu zatem si se pojavil ti. Želela sem te opozoriti, vendar sem raje počakala, da vidim kako se bodo razpletli dogodki. Nisem slišala kaj ste se pogovarjali, sem pa slišala kako si kričal od bolečin. Vidim slabo, zato nisem vedela kaj se dogaja. Napad na tako veliko skupino ljudi bi bil nespameten, zato sem čakala."

"Videla sem svetleče packe bakel, kako se premikajo, zbrale so se okrog ene točke. Nenadoma je na sredini jezera nekaj počilo in vrglo me je ob steno, za nekaj časa sem izgubila zavest. Ko sem se spet zbudila, sem slišala kako se je nekdo peklensko zarežal, nato pa je čofnilo. Zaslutila sem, da si v smrtni nevarnosti, zato sem pograbila lok in se pognala ob robu proti nasprotnemu bregu. Nekaj je brbotalo in nato sem slišala tvoj krik. Bila sem že dovolj blizu, da sem opazila lovko, ki te je ovijala. Brez pomisleka sem jo pričela obstreljevati in sem jo tudi večkrat zadela. Močno me je čudilo to, da te je večkrat potegnila pod gladino, a si se vedno znova pojavil na površju. Naenkrat je lovka spustila in izginila, tebe pa je nekaj prineslo na rob."

"S težavo sem te zavlekla do jame. Ker sem prej opazila, da so vojaki odšli, sem se kasneje priplazila do torb pobitih tovarišev in jih pobrala. Uporabila sem jih kot gorivo za ogenj, barabe so izropale vse, razen nekaj zelišč. Nisem si upala povzpeti v rov skozi katerega smo prišli, saj bi lahko bil zastražen, zato sem iskala izhod tukaj. Po naključju sem se usedla na enega izmed kamnov v kotu in pogreznil se je, vhod se je odprl. Pozdravilo me je bučanje slapa in sončna svetloba. Kmalu sem ugotovila, da mora biti kamen pogreznjen, da ostanejo vrata odprta, zato sem ga obtežila in delovalo je."

"Tako sem z redkimi puščicami, ki so mi ostale, lovila, medtem ko si ti bil nezavesten. Hropel si in kašljal, zato sem nabrala zdravilnih zeli za pljučne bolezni. Ni kazalo, da se izboljšuje, ampak po štirih dneh si se končno prvič zbudil. Takrat sem začutila upanje, da boš preživel."

Bil sem močno ganjen nad povedanim in utrnila se mi je solza. "Hvala ti!" sem zahropel: "Ne bom te zapustil tako kmalu!". Nasmejala se mi je in mi stisnila roko.

Morda obstaja še upanje, da ozdravim!


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: