Zmaga v bitki z grenkim priokusom

"Hej, hej ... zbudi se. Daj no ... tukaj imamo še enega preživelega. Prinesite nosila!" Mežikaje sem pričel odpirati oči in zagledal enega izmed vojakov kako se reži vame z tistimi nekaj zobmi, ki jih je še premogel. Poskusil sem se obrniti, a me je vse bolelo. V glavi mi je razbijalo, v ušesih piskalo. Poskusil sem nekaj reči, a me je zabolela čeljust, zato sem bil raje tiho. Bolj zgovoren pa je bil moj najditelj, saj je poln zanosa govoril: "Premagali smo jih, pognali v kozji rog. Nikoli se ne bodo več vrnili, tako smo jih uničili! Ha ha, hura!"

Nosila so medtem prispela in nič kaj nežno so me položili nanje. Želeli so odstraniti lok in tul, da me ne bi tiščala, a sem odkimal. Spomnil sem se, da sem padel precej globoko. Na veliko srečo me je eksplozija potisnila vstran od jarka napolnjenega z vodo v katerega smo še pred kratkim natikali kole. Padel sem na kup iz jarka izmetanega blata, zato sem upal, da nimam nič zlomljenega ali izpahnjenega. Okrog mene so ležali številni kamni, ki so se nekoč nahajali v mogočnem zidu, sedaj preluknjanem kot sir.

Skupina me je nesla v mesto. Tukaj sem bil priča razdejanju epskih razsežnosti. Stolp je bil povsem uničen in porušen, kamenje je ležalo povsod. Lesene hiše so bile požgane ali pa jih je porušila eksplozija. Če jo je zahodni del zidu še dobro odnesel pa si druge strani niso več zaslužila naziva zid. Po mestu so se v smeri bolnišnice pomikale trume ljudi, ki so se opirali drug na drugega, bolj poškodovane pa so nosili z nosili. Na ulicah so ležali kupi trupel, nekatera so bila razkosana zaradi eksplozij bomb, druga so pokopali in zmečkali kamni, spet tretja so bila črna in kadeča se od ognja. Nepopisno je smrdelo, vse je bilo najbrž radioaktivno in slutil sem, da je to popoln konec Waasi.

Želeli so me odnesti v prostor za ranjence, a sem me potjo zbral moči in želel vstati. Opotekal sem se naokrog, da bi našel Lokostrelko. Želel sem čimprej od tukaj, čimhitreje iz tega pekla. Taval sem med ranjenci in jo iskal. Našel sem jo, ko se je sklanjala nad enim nesrečnikom brez noge in mu povijala štrcelj: "Lokostrelka!" sem zakričal in nato hkrati pomislil, da je bilo to skrajno neumno dejanje. Obrnila se je proti meni, bila je rahlo popraskana, vendar ne huje ranjena. Stekla sva si v objem in bil sem res srečen, da jo poznam. Hitro sem ji rekel: "Poberi stvari in hitro izginiva od tukaj."

Zagrabila je kožuh in nahrbtnik in odmajala sva se proti vzhodnim vratom. Tukaj sva na najino veliko presenečenje naletela na zaporo: "Stoj, iz mesta ni izhoda! Ven lahko peljejo le trupla! Pojdita nazaj in se napravita koristnega, to so ukazi našega poveljnika!" Spogledala sva se in želela obrniti, ko naju je presenetil Longijev glas: "Poglej, poglej. Mar hočeta zbežati?". Obrnila sva se in zagledala Longija v spremstvu ducata vojakov. "Hmmm ... ko sem ležal pod kupom kamenja in čakal, da me rešijo, se mi je nenadoma zazdelo, da se mi tisti, ki mi je svetoval, da naj gasimo brez vode, zdi zelo znan. Prišel si z Oglarjem iz jugozahoda in tam nekje se nahaja Jama, kjer je Modrec Rešitelja prepustil smrti."

Sunkovito je potegnil meč in mi spretno razparal hlačnico. Pokazala se je brazgotina, ki mi jo je povzročila Hobotta. Prebledel sem in jo stopil nazaj, da bi jo prikril. A zaman, bil sem razkrinkan in rekel je: "Aha! Pa se vidiva znova, Rešitelj! Spomnim se kako si me navdal z upanjem, saj si bil žilav in iznajdljiv. Izgledal si pošten in hraber, take vrste poba, ki nas bi lahko rešil, ampak ne morem verjeti, da si nas vse prevaral, ko si prebegnil k Upornikom. Navaden lažnivec in lopov si. Stražarji, primite tega izdajalca in ga vrzite v ječo. Žensko tudi, ne vem še kako je povezana z njim, a gotovo ni nič kaj prida. Kasneje bomo poskušali iz njiju izbezati še kake dodatne podatke o oporiščih Upornikov."

Surovo so naju prijeli, odvzeli orožje in zvlekli med ruševinami do stopnic, ki so vodile v zemljo. V obraz nama je udaril vonj po trohnobi in stokanje ujetnikov. Vstopili smo v jetniško celico, ki je bila mokra in prekrita z iztrebki. Ob vstopu se je zaslišalo cviljenje podgan, ki so se razbežale. Grobo so me priklenili na steno, Lokostrelko pa so le zvezali z vrvjo. Eden izmed stražarjev je iz tal pobral skledo in dejal: "Jej, prvi obrok je na moje stroške" ter jo vrgel proti meni, da je smrdljiva tekočina pljusnila v moj obraz. Zarežali so se, zaklenili vrata in odšli.

Ostala sva sama globoko pod zemljo v temačni celici, ki bo najbrž postala najin grob. Ko sem se spomnil na srednjeveške mučilne naprave, na podgane, ki so grizle ujetnike in počasno hiranje, ki ga bova deležna, mi je postalo slabo. Obrnil sem se proti Lokostrelki in dejal: "Žal mi je, da si del tega! Ne bi smel kar na vrat in na nos želeti zbežati od tukaj. Le zakaj sem se dal prepričati Oglarju? Vem, da mi ne moreš odpustiti, ampak želel bi si, da bi to vsaj poskusila." Pobesil sem glavo in razmišljal kako bi nekako poskusil rešiti vsaj Lokostrelko.

Po kratkem premoru je Lokostrelka rekla: "Nisi ti kriv. Vsega je kriv Modrec! Odpuščam ti!" Povzdignil sem glavo: "Točno, Modrec! Če mi uspe razkrinkati njega, bodo moja dejanja upravičena in rešena bova!"

Čeprav sva bila utrujena in izčrpana, nisva zatisnila oči, saj so naju podgane začele gristi vsakič, ko sva se nehala premikati. Naposled sva zaslišala rožljanje ključa v vratih. Vstopila je skupina mož z Longijem na čelu. Z grozo sem opazil, da je en s sabo nosil usnjeno torbo, ki je razgrnjena razkazovala številne klešče, kladiva, svedre in podobne grozljive pripomočke. V soju bakle je najbrž opazil moj prestrašeni obraz, saj se je zadovoljno zarežal: "No, bomo videli kako bo ta ptiček danes zapel! Ha ha ha!"

Longi je nejevoljno rekel: "Utihni in začnimo že enkrat. Veš kaj moraš zvedeti, naredi to čimprej. Izdajalce med nami moramo takoj najti, še preden se Ostri spet zberejo in znova napadejo." Mučitelj je pozorno pregledal orodja in v roke vzel klešče. Pogoltnil sem slino in rekel: "Počakajte! Nekaj pomembnega imam za povedati! Modrec ..." Eden izmed stražarjev je sunkovito potegnil bič in me oplazil čez lasišče: "Utihni! Zakaj vlačiš Modreca v to? Odgovarjal boš na tisto kar te bomo vprašali. Jasno?"

Obmolknil sem in mučitelj je režeče stopil proti meni. "Ampak, Modrec ...". Nisem utegnil dokončati stavka, saj me je bič spet zadel. Nisem se želel pustiti trpinčiti, zato sem kljub bolečini nadaljeval: " ... je izdajalec. Preverite moj ... dnevnik, imam ga ... v nahrbtniku. Tam ... je zapisana vsa ... resnica. Tudi ... o Upornikih." Vsakič, ko me je bič zadel, sem zaradi bolečine prekinil govor. Nenadoma je Longi dejal: "Stojte, nehajte! Kje je nahrbtnik? Prinesite mi ga takoj! Morda bomo do seznama izdajalcev prišli lažje kot sem si mislil." Rekel sem: "Nisem izdajalec, ampak želim le, da zveš resnico. Preberi ga sam in videl boš, da je v njem zapisano vse kar se je zgodilo do pičice natančno! To je čarobni dnevnik in sam zapisuje dogodke. Berika mi ga je posodila."

Čez nekaj minut je eden izmed vojakov prisopihal nazaj in v eni roki je imel nahrbtnik v drugi pa je držal dnevnik. Kamen se mi je odvalil od srca, saj bi ga lahko med napadom zgorel ali pa bi ostal pokopan. Longi je prijel dnevnik, ga hitro prelistal in rekel: "Veliko strani. Nisem prepričan, da imam čas za to, ampak če mi bo prihranil ure in ure spraševanja, bo to odlično. Odnesite ga v moj šotor, tja pa naj pride tudi eden izmed Čarovnikov, ki zna hitro brati. Gremo zdaj." Mučitelju se je vidno povesil obraz in ko je pospravljal torbo je dejal: "Ne veseli se, še se bova videla!"

Odšli so in naju pustili sama. Dnevnik je postal najina edina rešilna bilka.


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: