Postanek v vasi

Zbudil me je žvenket orožja. Vojaki so vstajali in se zbirali okrog kotla, kjer so kuhali hrano. Vse kosti so me bolele, ampak kljub temu sem uspel vstati. Opotekel sem se v bližino kotla in takrat sem opazil poveljnika. Tudi on je zagledal mene in pričakoval sem, da me bo spet nadrl, a je stopil do mene me potrepljal po rami in dejal: "Opravičujem se ti zaradi tistega včeraj. Zaneslo me je. Beštijo smo že skoraj imeli, potem je pa ušla. Ne morem se jeziti nate. Kdo ve, morda bi tudi jaz v takem trenutku okamenel. Dovolj poguma si pokazal, ko si se javil za vabo in to cenim. Moj meč je tvoj meč in moj ščit je tvoj ščit. Če boš kadarkoli kaj potreboval, ti bom z veseljem priskočil na pomoč." "Kaj nameravate storiti sedaj?" sem ga vprašal. Odgovoril je: "Poslal bom nekaj vojakov, da gredo po sledi. Mogoče najdejo truplo. Ostali bomo ostali tukaj in pokopali tovariša, ki je včeraj preminul. Ko se ogledniki vrnejo, moramo naprej na zahod. Že dovolj časa smo zapravili tukaj."

Pogreb je bil kratek. Vaščani so pomagali izkopati luknjo, vanjo so položili umrlega skupaj z njegovim orožjem. Poveljnik je spregovoril nekaj besed in nato so ga zasuli.

Kmalu zatem se je vrnila izvidnica. Po poveljnikovem izrazu na obrazu sodeč ni bil preveč navdušen nad povedanim. Stopil sem do njega: "Ali so ga našli?" Odvrnil je: "Ne. Mrcina je neverjetno zvita. Sledi so se končale ob potoku in na drugi strani ni bilo nadaljevanja. Lahko je šel po potoku navzgor ali navzdol, lahko sploh ni šel na drugo stran. Imamo premalo mož, da bi ga iskali. Kakorkoli že, upam, da si bo zapomnil, da se naj drži stran od te vasi." Vaški starešina je opazil njegov zaskrbljeni obraz in ga je prišel povprašat o rezultatih iskanja. Pomiril ga je, da je zver mrtva in da so lahko odslej brez skrbi. Spraševal sem se, če so lahko res brez skrbi, a sem zaupal v presojo poveljnika.

Proti opoldnevu, ko je sonce najbolj pripekalo, so se vojaki odpravili, tudi tisti, ki je včeraj poleg mene obležal nezavesten. Očitno mu ni bilo hudega. Poveljnik mi je še enkrat stisnil roko in odšli so. Vaščani so veselo vzklikali za njimi in jim mahali. Starešina je nato stopil do mene in dejal: "V naši vasi si dobrodošel dokler hočeš ostati. Večno ti bomo hvaležni za tvojo pomoč. Ti vojaki, s katerimi si prišel, so dobri možje. Odklonili so bogato nagrado in vsak je vzel le toliko, da si bo lahko kupil kak priboljšek. 'Denar človeka pokvari' je dejal njihov poveljnik in prav mu dajem."

Nekaj dni sem sklenil ostati v vasi dokler si ne opomorem. Kot moj del nagrade sem zahteval, da mi nudijo hrano in prenočišče za en teden. Starešina je bil nad tako skromnostjo sicer začuden, vendar me nič več silil s denarjem. Skoraj ves teden sem hodil po vasi in spraševal ljudi o zmaju in njegovem bivališču. Odgovorov nisem dobil. Bilo je skoraj kot da bi se vaščani bali, da jih bo zmaj spet napadel, če izdajo kje domuje. Pogosto sem se spraševal, zakaj sploh živijo tako blizu pošasti. Kolikor sem videl, zemlja sploh ni bila tako rodovitna, da bi dajala kaj prida več hrane, kot pa so jo potrebovali za življenje. Starešina je bil zelo skrivnosten. Imel sem občutek, da je povedal le tisto, kar je nujno moral in da mi prikriva določene podrobnosti.

Nekega večera, ko sem se vračal v svoje bivališče, mi je iz senc nekdo prišepnil: "Pst. Neznanec. Slišal sem, da se zanimaš za določene podrobnosti glede zmaja Dr'Agona. Mislim, da bi ti lahko pomagal ... seveda v primeru, da imaš dovolj pod palcem. Pomakni se sem v senco, če te zanima!" Nekaj mi je govorilo, da naj bom pazljiv in mu ne zaupam, a sem vseeno pristopil. Upal sem, da ni zaseda in me ne bodo oropali. "Govori!", sem dejal in mu vrgel zlatnik. Temna postava je odvrnila: "Morda vem za nekoga, ki ti bo pomagal zmaja najti in ga ubiti, ampak za to boš moral pokazati več cvenka."

Nejevoljno sem pobrskal po mošnjičku in mu vrgel enega zlatih novcev: "Tole bi ti moralo zadostovati za vse podatke, ki mi jih boš dal." Senca ga je hlastno zagrabila in podržala proti svetlobi ognja, nato ga je očitno preizkusila z zobmi, saj sem videl odblesk. Zadovoljno je zagodrnjala in mi ponudila roko: "Pojdiva na bolj primeren kraj, tukaj se lahko zgodi, da imajo stene ušesa." Z roko na meču sem mu sledil globlje med hiše, dokler se nisva ustavila blizu pregrade. Tedaj je senca odgrnila svojo kapuco, bil je mladenič mojih let, in pričela s pripovedjo.

"Kje točno leži jama ti ne znam povedati. Mislim, da je par dni hoda. Vem pa za nekoga, za katerega se pravi, da ve marsikaj, morda celo več kot veliki Modrec iz Waasi. Obstaja pa težava, do njega nikakor ne bo lahko priti, saj je ujetnik. Zelo blizu od te vasi je rudnik za katerega nihče ne ve, kaj se sploh koplje v njem. Šušlja se, da Starešina to ve, vendar te skrivnosti noče zaupati. Ta vas, kot si že ugotovil, ni tu zato, ker bi bila tu zemlja tako rodovitna. Ne, to je postojanka, ki rudarje oskrbuje s živežem. Rudnik je ogromen in močno zastražen. Ubijejo vsakogar, ki bi se drznil približati brez dovoljenja. Glede na to, da si mi tako bogato plačal, sem te pripravljen pospremiti do rudnika. Vem tudi za stranski vhod, za katerega mislijo, da se je že zdavnaj sesul in ga nihče ne straži več. Ko sem bil mlajši, sem večkrat pohajkoval okrog rudnika, čeprav so mi strogo zabičali, da tega ne smem. Ko boš tam, se boš moral znajti sam. Si pripravljen? Če si, bova odšla sedaj takoj. Poberi stvari in reci starešini, da se boš nemudoma odpravil nazaj na jug, ker je bilo tvoje poizvedovanje neuspešno. Priskrbi si še črno ogrinjalo. Pa pohiti. Dobiva se na obronku gozda, tam kjer ste si postavili tisti začasni šotor."

Bil sem šokiran od vsega povedanega in po glavi mi je rojil kup vprašanj, a sem vseeno pohitel, zbral stvari in se poslovil. Starešina je bil sicer začuden, da grem sredi noči in me je rotil naj ostanem, vendar sem se izgovoril, da je nujno, da se čim prej vrnem in odšel. Pri taborišču sem čakal in si ogledoval kos vrvice, ki je ostal privezan na drevo, od cucka, ki smo ga za lov na Wolka pripeljali s sabo. Ko me je nekdo prijel za ramo, sem se sunkovito obrnil pripravljen za boj, a mi je temna postava pokazala, naj bom tiho in da je vse v najlepšem redu. Pomignil mi je, naj se ogrnem s črnim ogrinjalom in da naj mu sledim. Odpravila sva se po gozdu, brez da bi prižgala bakle.

Mladenič je hitel po poti, da sem ga komaj dohajal. Bilo je očitno, da je poti vajen in jo pozna do potankosti. Tu pa tam sva splašila kakšne nočne živali, a drugače je pot potekala brez presenečenj. Nisva hodila dolgo, ko se je teren pričel dvigovati in pojavile so se prve skale. Sedaj sva hodila počasneje, saj je bilo treba tudi plezati. Čez nekaj časa se mi je zazdelo, da vidim rahlo svetlobo. Potrepljal sem ga po rami in pokimal mi je, ter prislonil prst na usta. Hodila sva bliže izvoru svetlobe, ko je mladenič nenadoma zavil. Sedaj sva hodila ob vznožju precejšnjega hriba, dokler se mladenič ni sunkovito ustavil in dejal: "Tu sva!". Začudeno sem ga pogledal, saj ni bilo nikjer videti, da bi kdaj sploh obstajal kak vhod. Videl je moje začudenje, zato je pričel brskati po nekem mestu in odstranjevati skale. Kmalu se je razkrila majhna odprtina, skozi katero bi se lahko brez težav prerinil.

Dejal mi je: "Tole je stranski rov, ki je bil nekoč zasut, a sem ga s tovariši spet izkopal. Žal ni nobenega več, da bi rudnik še bolj raziskali, vse so vpoklicali med vojake." "Zakaj pa tebe niso?", sem ga vprašal. Odgrnil je rokav leve roke in zagledal sem prevezan štrcelj: "Ne morem se bojevati. To je bila kazen, ki so mi jo naložili, ko so me našli, ko sem se potikal okrog rudnika, takrat ko sem bil še mlad. Od takrat kujem načrt, kako se bi jim lahko maščeval. Morda se bodo moje želje sedaj uresničile. Pojdi sedaj. Na koncu rudnika je vhod v glavni rov. Je na mestu, kjer ni stražarjev. Ne moreš se zgubiti, saj boš slišal stražarje in krike jetnikov. Prvi se pogosto napijejo in potem izživljajo nad ujetniki. Jaz pa bom zadelal odprtino za tabo. Svoje stvari pusti tu pri začetku odprtine, da te ne bodo ovirale."

Hvaležno sem ga pogledal in se prerinil skozi odprtino. Skrbelo me je, da me stražarji ne bi odkrili in debelo pogoltnil slino, ko sem pomislil na mladeničev štrcelj. Slišal sem, kako se je odprtina za mano zaprla. Sedaj ni bilo več poti nazaj. Moram priti v rudnik. Rinil sem se naprej, ko sem naenkrat zatipal, da je rov končan. Z rokami sem poskušal premakniti skale in uspelo mi je. Kmalu sem zaslišal glasove in krike. Zmrazilo me je ob misli na uboge jetnike pod zemljo. Kmalu sem začutil piš zraka na obrazu. Očitno sem se prebil skozi. Poskusil sem se potegniti iz luknje in upal, da je rov takoj nizko ob tleh. Ni mi šlo in zato sem poskusil s močnim sunkom. Uspelo mi je osvoboditi še pas, vendar sem se pri oceni višine uštel. Zatipal sem v prazno in nisem se uspel obdržati. Zvalil sem se po robu rudnika in priletel trdo na tla. Zaslišal sem glasove in poskušal sem vstati, vendar ni šlo.

"Se mi bo uspelo skriti, preden pridejo stražarji?"


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: