Zemljevid

V naslednjih tednih se je moje stanje precej izboljšalo. Čaji in tople juhe, so mi pomagali, da sem lahko že sedel in se počasi premikal po jami. Ob vsakem večjem naporu pa sem se takoj zadihal in v prsih mi je pričelo piskati. Pričel sem se zavedati, da morda ne bom nikoli več sposoben premagovati večje napore.

V nahrbtniku, ki ga je Lokostrelka tako pogumno rešila, je bil tudi dnevnik. Bil sem presenečen, ko sem ga odprl in videl, da so v njem zapisane vse moje prigode. Vprašal sem jo, če želi tudi ona kaj prebrati, vendar je ob tem zardela in rekla, da se ni nikoli naučila. Čeprav sem bil mnenja, da bi ji prišlo poznavanje znakov in branje prav, pa ni bila preveč navdušena nad tem in se ni pustila učiti.

Med rešenimi predmeti sem našel kukalo, bodalo in zemljevid, ki ga še nisem nikoli odprl. Ker je bilo v jami vlažno, sem se odločil, da ga bom raje pustil na suhem v nahrbtniku in si ga bom ogledal, ko bom lahko hodil zunaj. Meč se je izgubil v globinah jezera, oklep pa so s sabo odnesli vojaki.

Medtem ko je Lokostrelka iskala hrano in kurivo, sem pekel nekvašen kruh iz ječmenove moke. Divjega klasja je Lokostrelka našla precej malo, ampak je bilo dovolj, da nisva jedla samo meso. Sol sva pridobila iz jezerske vode, ki sva jo puščala, da izhlapi na soncu. Z dolgo sulico sem pobijal nadležne podgane in s pomočjo bodala izdeloval puščice.

Na osnovno palico iz lesa grma dobrovite sem nataknil kremenasto ost, na konec pa privezal raznorazno perje. Prve puščice so bile obupno narejene in so razpadale, poleg tega pa so bile slabo uravnotežene in so tavale po svoje. Lokostrelka mi je vztrajno delila nasvete in uspelo mi jih je izboljšati do te mere, da so bile dejansko uporabne.

Tako so minevali dnevi. Stanje se mi je izboljševalo, Lokostrelka pa je postajala vedno bolj zaskrbljena. Nekega dne mi je rekla: "Približuje se zima. Nimava dovolj zalog kuriva, da bi jo preživela v tej jami, niti nimava hrane. Če zapade sneg, bo loviti zelo nevarno, saj se bo zelo težko zakriti stopinje. Morava drugam ne glede na to kako slab si."

Odvrnil sem: "Strinjam se s povedanim. Ali bi lahko našla kakšno bazo upornikov? Gotovo bi naju sprejeli. Kaj misliš?". Rekla je: "Ni govora. Baze so dobro skrite. Do njih lahko prideš le tako, da naletiš na nekoga, ki živi tam in ga prepričaš, da bi se jim rad pridružil s poštenimi nameni. To pa je dandanes skoraj nemogoče, saj ima vojska toliko vohunov, da morajo biti uporniki izjemno previdni. Lahko bi šla v mojo nekdanjo bazo, ampak so jo verjetno že preselili."

Rekel sem: "Razumem. Potem bi bilo najlažje, če bi šla v kakšen kraj in se nastanila tam. Morda bi se našlo kakšno delo za naju. Nikoli ne veš ..." Lokostrelka ni bila niti malo navdušena nad predlogom: "Ni govora. V naseljih ne marajo pritepencev. Močno se bojijo vojske, ki z vsakim, ki podpira upornike, neusmiljeno obračuna. Niti pod razno naju ne bodo sprejeli v svojo skupnost."

Nisem se vdal: "Potem pa greva na kakšno kmetijo. Morda tam potrebujejo koga, ki bi pomagal." Odvrnila je: "Kmetje so ubogi in stradajo. Še sami nimajo dovolj hrane, da bi preživeli, kaj šele, da bi nahranili naju. Morda bi lahko šla k meni domov. Od takrat, ko sem pobegnila, je minilo že veliko časa. Morda bodo pa naju dobro sprejeli, njim lahko še najbolj zaupam. Žal pa nisem prepričana kje točno sva, zato tudi ne vem kam se morava odpraviti."

Hitro sem rekel: "Morda pa bi pomagal zemljevid, ki mi ga je dal Ab'enasir. Pojdiva ven, da si ga ogledava. Tukaj je preveč vlažno in temno."

Odpravila sva se na zrak. Kljub temu, da so drevesa že izgubljala listje, je bilo še prijetno toplo. Lokostrelka mi je rekla, da sva v mesecu listopada, zato sem sklepal, da gre najverjetneje za oktober ali november. Usedla sva se med grmovje v primerni oddaljenosti od slapu, da bi se lahko pogovarjala. Razgrnil sem zemljevid:

Zemljevid Kaarantaana

Najprej mi je v oči padla črtkana črta okrog narisanih lokacij. To je bil najbrž ščit. Na zunanji strani je pisalo Kaarantaan, kar je najbrž pomenilo, da Svet znotraj in pokrajina zunaj ščita, tvorita to območje. Zunaj Ščita je bila praznina, kar je imelo smisel, glede na to, da je zemljevid risal Ab'enasir sam. Notranji Svet je bil razdeljen na tri območja: Ostrio na severu, Pohhor na jugu in Cobann v sredini. Večina je bila gozda in gorovij, narisana pa so bila tudi obsežna prazna področja, najverjetneje travne površine in polja. Na vzhodu se je vila velika rana, Brezno, Jug je od severa ločevala Dr'Aawa.. Območje Ostrie je bilo precej prazno, najverjetneje si Ab'enasir ni drznil kaj dosti vohljati na severu. Na zemljevidu so bile narisane tudi smeri neba, me je pa čudilo, da niso bile v jeziku, ki so ga govorili v Cobannu. Najbrž so oznake prevzeli od Ostrov ali morda ljudstev, ki so tukaj živela pred njimi.

Najbolj so me čudile narisane lokacije. Bilo jih je le nekaj: Waas, Rudnik, Wolčina, Marr, Puščava, Južna postojanka, Kher in še ene hiške, ob katerih ni pisalo nič. Največje presenečenje pa je bila odprtina narisano pod slapom. "Kako jo je Ab'enasir poznal?" sem rekel na glas in Lokostrelka me je začudeno pogledala: "Kaj?".

Odvrnil sem: "Poglej, tukaj je slap, kjer sva sedaj in tisti, ki je zemljevid narisal, je moral jamo poznati. To se mi zdi neverjetno. Morda ti veš kaj kateri kraj ali vas predstavljajo te hiške brez oznake tukaj?"

Pokazal sem s prstom, ampak Lokostrelka me je začudeno pogledala: "Kakšne hiške? Nič ne vidim. Resda je moj vid na daleč slab, ampak od blizu še dobro vidim." Bil sem šokiran. Šla sva skozi vse lokacije na zemljevidu in vse je videla, le hišk ne. Bil sem začuden, ampak sem raje bil tiho in rekel: "Ali lahko morda pokažeš kje naj bi približno bil tvoj dom?"

Odvrnila je: "Doma sem južno od Waasi, morda rahlo proti zahodu, tukaj blizu roba tega velikega gozda.. Hmmm ... , tu je nekaj narisano. Majhna vasica. Ali ne vidiš. To bi lahko bilo to. " Držala je prst na zemljevidu, a nisem videl nič. Mislil sem, da se mi blede, zato sem ji rekel: "Ali mi lahko pokažeš še kaj vse vidiš?" Rekla je: "Vidim še kupe hišk in lukenj," in mi pričela kazati po zemljevidu.

Gotovo je bila posredi kakšna Čarovnija, zato sem samo rekel: "Aha!", zvil zemljevid in rekel: "No, potem ne bo težko najti poti do njega. Sledila bova zemljevidu in soncu. Odpraviva se čimprej, saj bova lahko napredovala le počasi."

V dnevih, ki so sledili sva posušila nekaj mesa in kruha nad dimom in se pripravila na odhod.

Bova našla Lokostrelkin dom?


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: