Past

Gotovo je bila že noč, ko se je spet zaslišalo rožljanje. Vstopil je Longi s kopico do zob oboroženih vojakov. Pomignil je štirim in naslonili so se na steno, da jih nekdo, ki bi vstopil v ječo ne bi mogel takoj opaziti. Takrat je nekdo pritekel in mu rekel: "Gospod, ne najdemo Modreca. Izginil je. Kot bi se udrl v zemljo! Preiskali smo prav vse!"

"Tako, tako," je dejal Longi, "Slišal sem kaj piše v dnevniku. Če je vse to res, potem si Modrec zasluži takojšnjo smrt. Ni ga na soočenje, najbrž jo je popihal, ker se je njegovo čudežno orožje obrnilo proti nam in ni želel prevzeti odgovornosti. Strahopetec. Kar se pa vaju tiče ... sicer sta povezana z Uporniki in sta jo zagodla v Južni postojanki in Rudniku, a hkrati sta ubila zmaja, osmešila Firerja, rešila Beriko in našla Artefakt, ki je prinesel zmago a hkrati uničenje. Tudi prigoda z Wolkom ti je lahko v čast. Odločil sem se, da vaju izpustim, a nikoli se ne smeta več prikazati v Cobannu. Svoje stvari dobita ob izhodu. Pojdita zdaj!"

Pomignil je k enemu izmed vojakov in ta je naju izpustil. Pospremili so naju ven, res je bila že noč. Obrnil sem se k Longiju: "Poslušaj, vem kako odstraniti Ščit. Peljite me h Kralju in vse mu bom razložil. Rešeni boste in izpolnil bom lahko moje poslanstvo." Ta je mrko odvrnil: "Kralj je mrtev. Ubila ga je eksplozija. Lahko bi šel k njegovem namestniku, ampak on udobno sedi na svoji riti na zahodu v Draawagradu. To je pomembna odločitev, ki je ne smem sprejemati sam. Mogoče je najbolje, da Ščit ostane postavljen za vse večne čase. Kdo ve, mogoče je obkrožen s hordami krvoločnih plemen podobnih Ostrom, ki komaj čakajo, da nas napadejo."

"No, potem pa prosim za spremstvo do namestnika." sem previdno rekel. Odvrnil je: "Ni govora! Nihče ne bo zapustil mesta zdaj. Treba je počistiti trupla in obnoviti obrambo, če se Ostri spet zberejo. Waas ni nikoli padla pod napadi in nikoli se nismo umikali. Uničili smo njihove oblegovalne naprave in zdaj bodo morali priti bliže, če bodo želeli zavzeti mesto. Tukaj pa bomo imeli močno prednost, čeprav nas je ostalo le par tisoč za boj sposobnih mož! Pojdi sam ali pa se poberi in mi daj mir. Načrtovati moram obrambo."

Nisem se hotel vdati tako hitro: "Imam idejo kako Ostre premagati brez boja, ampak moramo se umakniti iz Waasi in najti primerno mesto za zasedo. Ali je med Draawagradom in mestom Waas kakšna soteska s težko prehodnimi in poraslimi stenami? Če jih zvabimo v takšno past, ki ima zadelan en izhod, recimo s podrtimi drevesi ali skalami, drugega pa zapremo takoj, ko ga prečka glavnina, bodo ujeti. Mi bomo skriti na robovih in jih bomo lahko streljali, medtem, ko nas bodo oni le s težavo zadeli, saj bomo v zavetju dreves. Tako se bodo morali predati brez boja ali pa bodo klavrno poginili od naših puščic."

Premišljujoče me je pogledal: "Nerad priznam, ampak tvoja ideja se sliši imenitno, upam, da ni kak trik. Ja, res obstaja nekaj takega, soteska imenovana Vrata se nahaja ob cesti Waas Draawagrad, po njej teče majhen potok. Na sredini je dovolj široka, da bi sprejela več kot desettisoč mož, nato pa se začne močno ožiti in dvigati do izvira. Žal pa skoznjo ne vodi glavna cesta, ampak gre za stransko pot, ki jo uporabljajo le gozdarji. Noben poveljnik nam ne bo nasedel, saj bo takoj ugotovil, da je to past in nam ne bo sledil."

Tudi na ta argument sem imel odgovor: "Saj lahko postavimo navidezni tabor v središču soteske. Postavili bomo šotore, zakurili ognje ter se delali kot da si moramo nujno odpočiti, ampak na skritem mestu. Oni bodo poslali izvidnike, ki jim bomo omogočili nemoten prehod. Vidne straže bomo postavili le pred vhodom v tabor. Takoj ko bodo naši ogleduhi opazili, da so se izvidniki pobrali, se bomo pretihotapili v bregove in počakali, če bodo Ostri nasedli. Zaporo soteske pa lahko prej pripravimo in nato samo zvalimo v dolino. Ostri bodo ujeti in lahko bomo izsilili predajo. Seveda pa potrebujemo dovolj mož, da jih bomo lahko obvladali. Predlagam, da se vpokliče vse enote, ki so zdaj nastanjene drugje. Kaj praviš?"

"Zelo drzen načrt. Nočem več prelivati krvi, ker smo izgubili že preveč mož, a hkrati se mi zdi vse skupaj preveč tvegano. Ne vem zakaj bi ti sploh zaupal ... Bom premislil, vsekakor pa moram počakati še na poročilo naših izvidnikov. Danes je že noč in do jutra Ostri gotovo ne bodo pripravljeni na napad. Dovoljujem vama, da se začasno pridružita enemu izmed šotorov, lahko pa se tudi pobereta. Kakor želita!"

Odšla sva se spočiti in naslednje jutro zgodaj naju je Longi prišel osebno obiskati: "Dobil sem poročilo. Ostri so izgubili veliko mož, a hkrati smo jih tudi mi. Menda so poslali hitre sle na sever, kar lahko pomeni, da bodo kmalu pripeljali nove oblegovalne naprave in če bodo to katapulti, potem, gorje nam! Nimamo izbire kot pa se umakniti v Vrata in jim postaviti past kot si predlagal. Poslal sem že po okrepitve, ki se nam bodo pridružile in ojačale našo vojsko. Sicer ne bomo dosegli njihovega števila, ampak bomo jih pa lažje obvladali. Pojdita pomagati sestavljati vozove za ranjence. Umaknili se bomo tik pred zdajci! V Vrata pa bom takoj poslal dvesto mož z Jelenom na čelu, da bodo vse pripravili in pregledali."

Dva dni smo izdelovali vozove, ki bi nam omogočali, da odpeljemo ranjence, čimveč živeža, čimveč dragocenosti in seveda loke ter puščice. Proti večeru drugega dne je na konju pridirjal izvidnik: "Zbrali so se in pričeli so se pomikati proti nam. Tokrat nimajo katapultov ampak naprave za razbijanje vrat, za prečkanje zidov in podobno. Najbrž bodo napadli na vrat na nos in tega se ne bomo mogli ubraniti. Tukaj bodo najbrž navsezgodaj zjutraj, zato predlagam, da se pripravimo na odhod."

Naložili smo še zadnje stvari in pripravljeni smo bili na beg. Ko so prvi sončni žarki pobožali zidovje Waasi, smo na vzhodu zaslišali bobnenje. Bila je ogromna Ostrska vojska, ki je napadla z vso silo. Iz zahodnih vrat pa se je pričela viti kača vozov, živali in ljudi.

Premikali smo se hitro, a hkrati smo vedeli, da imamo najbrž celoten dan prednosti. Ostri niso mogli vedeti, da smo množično zapustili mesto, zato bodo najbrž postopali skrajno previdno in napadli šele, ko bodo prepričani, da ne bomo nad njimi spet izvedli kakega masovnega pomora. V mestu smo pustili majhno ekipo, ki je imela ukaze, da strelja s katapulti, dokler ne bo postalo preveč nevarno. Imeli so spočite konje pripravljene za pobeg. Tako smo želeli pridobiti še dodaten čas. Vedeli smo tudi, da bodo morali Ostri na zahod potovati počasneje, saj so lahko za vsakim ovinkom pričakovali zasedo.

Po štirih dneh potovanja brez velikih premorov smo dospeli do Vrat. Ženske z otroci in starejši so nadaljevali po poti do Draawagraada in s sabo peljali skoraj neskončno kolono voz. Za sprevodom je šla skupinica izkušenih mož in poskušala zakriti sledove, da Ostri ne bi posumili in se pognali proti Draawagraadu. Lokostrelka ni želela z njimi in je trmasto vztrajala, da se želi bojevati. Spet je navdušila z svojimi lokostrelskimi sposobnostmi in Longi jo je z veseljem pripustil. Taborišče je bilo že pripravljeno, zato smo se lahko odpočili.

Med čakanjem na Ostre smo dobivali tudi okrepitve, ki so se do nas odpravile čez drn in strn, da ne bi zapuščale preveč sledov ali da jih slučajno Ostri ne bi opazili. Večino orožja smo shranili na mestih, da nas ne bi oviralo pri plezanju, hkrati pa smo dajali videz šibkosti. Zakurili smo velike ognje in dajali vtis popolne brezskrbnosti. Nekaj pokritih voz smo povlekli s sabo, saj se je na njih nahajal živež. Čakanje je bilo zelo mukotrpno, vendar smo se poskušali razvedriti s pripovedovanjem zgodb.

Ali nam bo ukana uspela?


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: