Peto videnje

Čutim, da se vrtim okrog osi. Vsak vrtljaj me bolj stisne, kot da bi me nekdo motal v odejo. Vedno težje diham, ampak hkrati sem tako slaboten, da se ne morem upirati, kot bi bil omamljen. Visim z glavo navzdol in kri mi buta v glavo.

Čutim, da nekaj ni popolnoma v redu z mojim telesom, nekaj je drugačno. Zdi se mi, da imam ustnice suhe in razpokane, zato si med sukanjem poskusim oblizniti ustnice, a me jezik ne uboga, kot bi bil prekratek. Zaman ga sučem po ustni votlini, da bi otipal zobe in tako preveril dolžino, a jih enostavno ni, kot da bi bila popolna praznina. Prstov na rokah ne morem premikati, zato poskusim premakniti tiste na nogi. Zdi se kot da bi mi en prst na obeh nogah manjkal, saj ga nikakor ne morem premakniti.

V prostor pade rahla svetloba in ga osvetli z čudno vijolično barvo, ki je še nisem nikoli prej videl. Med sukanjem opazim, da sem v nekakšni jami, ki je prekrita s pajčevinami. Na tleh ležijo številna okostja, prične se me lotevati panika. Zberem vso preostalo moč in poskusim zakričati, a mi iz grla pride le vranji krik. Zdrznem se, ko se sukanje preneha. Čutim, da se nekaj približuje moji glavi. Svetloba izgine. V strahu zatisnem oči.

Ko spet spregledam, sem še vedno zvezan, vendar tokrat ne visim z glavo navzdol, temveč stojim. Napnem mišice in vezi z lahkoto odpadejo. Najprej se pretipam in občutim, da je z mano vse v najlepšem redu. Kljub temu, da je v prostoru temačno, vidim, da se po tleh vijejo nekakšne srebrne nitke. Odločim se, da jim bom sledil, saj me zanima kam vodijo. Peljejo me po rovih in skozi jame. Zdi se kot, da jim nikoli ne bo konca, zato se ustavim in se usedem, da se bi odpočil. Takrat me nekaj lopne po glavi in zgubim zavest.

Ko odprem oči me obdaja tema. Zasučem se in opazim silhueto obraza, ki mi hoče nekaj povedati. Vem, da je to Lilija, a je ne morem slišati, niti ne morem videti kaj govori. Želim se ji približati, a se z vsakim korakom proti njej bolj oddaljujem. Obstojim na mestu in stopim nekaj korakov nazaj, a me tudi to oddalji. Med tuhtanjem kako bi se ji približal, da bi jo razumel, opazim, da podoba izginja. Nemočen mirujem in ko podoba zbledi, ostanem sam v temi.

Nenadoma se mi pod tlemi udre. Začnem padati tako hitro, da mi jemlje sapo. Poskušam povečati moj upor tako, da razprem roke. Čutim, da se je v nje ujel zrak in nenadoma se zavem, da letim. Obrnem glavo, da bi pogledal kako je to mogoče, ko vidim, da so roke v resnici črna krila. V strahu jih potegnem k sebi in spet pričnem padati. Ko pogledam navzdol vidim, da drvim naravnost proti svetlikajoči se ostri konici. Ne vem kaj naj napravim, konica pa se vedno bolj bliža.

Nenadoma se mi pred očmi pojavi strahotno spačen obraz, s krikom se zbudim.


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: