Prehod

Odprem oči. Preverim, če sanjam. Že dlje časa se ukvarjam s tehniko lucidnih sanj. Pogledam roko in preštejem prste. Ko jo obrnem, je še vedno nespremenjena. No dobro, nič lucidnosti za danes.

Napotim se v kopalnico in se zazrem v ogledalo. Vame gleda par sivih oči, ki so jih nekoč označili celo za marmornate. Dolgi skodrani svetlo rjavi lasje so zmršeni. Pogledam za glavnikom, a ga ni nikjer najti. Bah, bo že moralo zadostovati nekaj potegov z roko. Ko so lasje za odtenek bolj urejeni, mi pogled uide na ozek pas brade, ki si jo puščam. Prešine me vprašanje, ali mi taka brada sploh pristaja. Mah, koga sploh briga, kakšno brado imam.

Natočim si polno kad vode, da bi se okopal, preden grem na koncert. Milna kopel me vedno sprosti. Medtem ko se slačim, neroden kot vedno prevrnem posodo s tekočim milom. Nekaj se ga polije, a me to niti ne gane. Bom pobrisal kasneje, ko bodo tla poleg tega še polna vode. Zleknem se v kad in se prepustim uživanju. Ima me, da bi zaprl oči, a se tega raje vzdržim. Ne bi se rad utopil, dokler sem še mlad.

Po kakšni uri kopel godrnjaje zapustim. Nekdo trka na vrata. "Takoj bom," zakričim in se obrišem v brisačo. Stopim do umivalnika, da bi si posušil konce las, in pri tem spregledam plast mila in vode. Zavedam se še, kako padam v kad polno vode. Nato izgubim zavest.

Odprem oči. Zaskelijo me in takoj jih spet zaprem. "Saj sem pod vodo!" me prešine. Nehote vdihnem in voda mi vdre v sapnik. Zgrabi me smrtni strah pred utopitvijo in poskušam se dvigniti iz vode. Ne uspe mi. Voda leži na meni kot ogromno breme. Čutim, da me bo raztrgalo od strahu. Čutim potrebo po ponovnem vdihu. Vem, da ne bom več mogel zadrževati diha in se vdam v usodo. Zajamem sapo in spreleti me, da bi moral po logiki biti že zdavnaj mrtev. Po nekaj vdihih mi je jasno, da so to lahko le sanje. Oddahnem si in se poskušam preseliti v drugo situacijo.

Odprem oči. Ležim na postelji. Pogledam si roko in spet naštejem pet prstov. Buden sem, hvalabogu. Počasi vdihnem, da bi se sprostil. Začne mi zvoniti v ušesih. Vdihnem še enkrat in v ušesih ter glavi mi prične razbijati in še močneje zvoniti, skoraj piskati. "Bom izgubil zavest?" me prešine. Poskušam se dvigniti, a ne gre. Z grozo opazim, da sem popolnoma paraliziran, premikam lahko le oči. V sobi se naenkrat stemni in po njej leta črni vran. Panično poskušam premakniti glavo, a ne gre. Občutim smrtni strah in se s poslednjimi močmi poskusim pognati v pokončno držo. Takoj ko se premaknem, me zajame tema.

Odprem oči. Ležim na travi sredi gozda z orjaškimi drevesi. Sonce prijetno pripeka, piha lahen vetrič. V zraku slišim ščebet ptic. Vstanem in se ozrem po okolici. "Kje sem? Zakaj se mi to dogaja?"


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: