Marr

Več dni smo hodili preden smo končno prispeli blizu porušenega mostu. Deževalo je, zato smo lahko bili prepričani, da so naši sledovi izginili. Videti ni bilo žive duše. Sonce je bilo visoko na nebu in čez planjavo je pihal rahel vetrič. Mož, ki je hodil poleg naju z Lokostrelko je nenadoma obstal. Začudil sem se, saj sam nisem opazil nič posebnega. Naenkrat je čez planjavo predirljivo zazvenel krik kanje, ki mu je odgovorilo krakanje vrane. Iz plapolajoče trave so se dvignile štiri postave. Bili so naši možje.

Pohiteli smo si nasproti in se objeli. Preživeli smo in uspelo nam je. Možje so nam pripovedovali kako so jih še nekaj časa zasledovali proti zahodu, nato pa so se nenadoma obrnili. Očitno se je nekaj zgodilo v taboru, saj se je pričel nad gozd dvigati gost črn dim. Med begom so zasledili krvave madeže in kmalu odkrili ranjeno srno, ki si je zlomila nogo. Z mečem, ki so ga imeli s sabo, so jo pokončali in se v sili nasitili kar s surovim mesom.

Ker so bili zelo lačni, sem ji dal nekaj zalog. Nasitili smo se in se nato odločili, da čimhitreje nadaljujemo proti vzhodu. Nismo vedeli kje točno se nahaja Marr, vendar bomo verjetno kmalu naleteli na kako zapuščeno cesto, ki so jo včasih uporabljali. Spomnil sem se Modrečevega pripovedovanja o Nemrtvih in o tem sem povprašal tovariše, vendar nihče ni vedel nič o tem.

Odločili smo se, da bomo potovali brez premorov dokler ne pridemo v bližino mesta. Pot po neskončni travnati planjavi se je vlekla. Širni ravnini ni bilo videti konca. Tu in tam so bila postavljena skrivenčena drevesa, videli pa smo tudi divje govedo, ki pa smo ga pustili na miru, saj nismo imeli časa za lov. Po enem dnevu hoda in le malo počitka smo v daljavi končno zagledali ostanke mesta. Eden izmed mož je ocenil, da smo od mesta oddaljeni še pol dni hoje. Glede na to, da so bile razvaline že od tu videti orjaške, kakšno mogočno mesto je to moralo biti nekoč.

Pohiteli smo, da bi do njega prišli pred nočjo. Ko smo prišli v bližino, smo šele videli prave razsežnosti mesta. Orjaško belo obzidje, ki je bilo visoko za dvajset mož se je kopalo v zahajajočem soncu. Bilo je večinoma porušeno. Bilo je debelo za najmanj pet mož, a so vseeno ponekod vanj zevale strašanske luknje. Kot bi nekdo metal skale vanj. Spremljevalci niso bili nič manj začudeni. Nihče izmed njih mi ni vedel povedati zakaj je mesto propadlo, niti kdo je v njem živel.

Ko smo prestopili obzidje, se je pred nami razprostrla širjava belih ruševin. Nekateri stolpi so še delno stali, večina pa jih je bila popolno porušenih. Hiše so bile v slabem stanju. Povsod se je med položenimi belimi tlakovci iz zemlje vzpenjala trava. Bil sem hkrati navdušen in obupan. Le kako naj najdemo Artefakt v tako ogromnem mestu? Stopili smo globlje med ruševine, ko me je nenadoma eden izmed mož na nekaj opomnil. Našel je konjski iztrebek, ki je bil že delno posušen.

"Očitno je bil nekdo pred kratkim tu. Njihova pot se ravno križa z našo, najverjetneje so prišli iz severa. Lahko bi bili sovražniki. Kaj svetuješ vodja?" Odvrnil sem: "Mogoče je to tista odprava o kateri je govoril Firer. Čisto možno je, da so se odpravili na bojni pohod zoper Nemrtve kakor je povedal Modrec. Najbolje bi bilo, če jim previdno sledimo. Pot po kateri so hodili je najverjetneje najvarnejša." Strinjali so se z mojim predlogom in previdno smo sledili številnim sledovom, ki so jih pustili. Vojska je morala biti velika vsaj sto mož, saj so ponekod, kjer so se utaborili pustili široke sledove uničene in pomečkane trave.

Sledov boja ni bilo nikjer in to me je čudilo. Možno da Nemrtvih v resnici sploh ni bilo, ampak kaj so potem vojaki iskali na tem območju? Artefakt? Saj Modrec ni vedel kje točno se nahaja. Morda pa je ob prebiranju prastarih knjig in rokopisov izvedel lokacijo. Druga bolj srhljiva možnost pa je bila, da se Nemrtvi skrivajo in bodo vojsko presenetili iz zasede, če je še niso. Do teme smo se prebijali za sledjo, nato pa smo se ustavili in utaborili.

Veter je ponehal in v mestu je vladala smrtna tišina. "Čudno, konje bi morali slišati, saj hrzajo. V tako praznem mestu bi se vsak zvok slišal na ogromno daljavo" mi je šlo skozi glavo. Tudi mojim tovarišem je bilo nelagodno. Lokostrelka je zamišljeno gladila lok z krpo in se zibala. Stražili smo v treh izmenah. Noč je minila brez zapletov in nadaljevali smo po sledi. Nahrbtnik s konico repa je postajal vedno bolj težak, ali se mi je pa to samo zdelo. "Kmalu se ga bom znebil!" mi je odzvanjalo po glavi in me pomirjalo.

Opazili smo, da je sled zavila proti središču mesta. Nekaj časa smo ji še sledili, ko smo prišli do ogromnega trga na središču katerega se je v nebo dvigalo nekakšno svetišče. Tu se je pred nami razprostrl strašljiv prizor. Moje slutnje so se uresničile. Povsod po trgu so ležala trupla mož in konj. Bila so strašansko iznakažena, z izmaličenimi obrazi in raztreščenimi glavami. Roji muh so se dvignili iznad trupel, ko smo dospeli do njih. Smrdela še niso tako hudo, očitno se je pokol dogodil noč ali dve preden smo mi dospeli do njih.

Z napol priprtimi očmi smo se odpravili proti svetišču. Po stopnišču so bila tu pa tam trupla mož. Na hitro smo jih prešteli in opazili, da če jih je bilo sto, jih je sedaj ostalo le še ducat. Očitno so se uspeli prebiti v svetišče. Stopali smo po stopnicah, ki so bile že močno zdelane od sil narave. Imeli smo izvlečeno orožje, da bi bili pripravljeni na presenečenja.

Na vrhu stopnišča smo se znašli pred ploščadjo, na kateri se je očitno nahajal vhod v svetišče. Notranjost je bila temna in nismo imeli bakel, zato smo se vprašujoče spogledali: "Kaj pa sedaj? Nimamo nič, kar bi nam kazalo pot." sem dejal in se takrat spomnil, da se moj meč sveti, če ga vihtim. Pričel sem mahati z njim po zraku in res so se pričeli v okolico projicirati skrivnostni znaki.

Opremljeni s takim svetilom, smo se odpravili v temo. Hodili smo po zatohlih hodnikih, polnih pajčevin in mahu. Povsod je kapljalo s stropa in mraz je grizel do kosti. Nekaj časa smo tako hodili, ko me je eden izmed mož prijel za ramo: "Nekaj slišim. Donenje." Podrobno sem prisluhnil in res zaslišal zvok kot bi nekaj udarjalo ob steno. Še bolj previdno smo se pomaknili po hodniku, ko smo prišli do stopnišča. Bilo je strmo in spolzko.

Le počasi smo stopali navzdol in naenkrat smo opazili svetlikanje, ki je prihajalo iz hodnika na koncu stopnišča. Donenje se je ojačalo in prenehal sem mahati z mečem po zraku. Previdno kot mačke smo se spustili do vhoda v hodnik in tedaj smo opazili vzrok svetlikanja in donenja.

Pred nami je ležala majcena dvorana, kjer so goreli ognji. V njej je bilo kakih osem postav v katerih sem strahoma spoznal pošastne podobe iz moje vizije. Štirje izmed njih so imeli v rokah ogromen hlod in so butali ob lesena vrata. Ob vsakem udarcu so se predirno zarežali in njihov glas je izdajal nekaj nečloveškega.

Krvava sled mi je dala vedeti, da so na drugi strani vrat verjetno še zadnji preživeli iz odprave. Če jih rešimo, nam bodo najverjetneje pomagali najti Artefakt. Obrnil sem se proti tovarišem in pokimali smo si. Bili smo pripravljeni na napad. V želji, da ohranimo element presenečenja, sem Lokostrelki najprej velel, da naj pospravi dva izmed tistih, ki so stali najbolj v kotu dvorane.

Strelici, ki sta prileteli proti postavama sta ju zadeli natanko skozi oči na maski. Pričakovano bi bilo, da bi padli, vendar nista. Ena izmed njiju si je izvlekla strelico iz oči, in iz maske je brizgnila zelena gosta tekočina. Prijela je kij v roke, zarjovela in se pričela sunkovito ozirati naokrog, da bi odkrila skritega napadalca. Sedaj so postali oprezni še ostali. Ko sem videl, da puščice ne zaležejo, sem zakričal: "V napad" in se pognal nad postave.

Možje so mi pogumno sledili, medtem ko je Lokostrelka streljala strelice skozi maske. Zamahnil sem z mečem proti eni izmed postav, ta pa mi je udarec odbila s kijem. Z roko je zamahnila, da me je dobesedno odneslo. Ker sem imel na sebi oklep, sem ostal dokaj nepoškodovan. Nisem se še utegnil pobrati, ko je zamahnila s kijem proti meni. Hitro sem se odvalil na stran, da je zadela tla in so se od žebljev ukresale iskre. To jo je rahlo spravilo iz ravnotežja in še preden se je utegnila spet obrniti sem jo z vso močjo usekal po roki.

Meč je prerezal roko kot maslo in na tla je padla roka iz katere je brizgala zelena kri. Postava se za to sploh ni menila, ampak je se s kijem v drugi roki pognala proti meni. Z levo očitno ni bila tako spretna, saj sem se ji spet izmaknil in ji odsekal glavo. Maska se je zakotalila po tleh, a bitje se še ni prenehalo premikati. Z kijem je besno mlatilo naokoli in pri tem zadelo enega izmed mož, ki se je bojeval ob strani.

Odneslo ga je v steno, kjer je mrtev obležal. Z grozo sem gledal nesmrtnost teh bitij. Ozrl sem se po bojišču in videl, da nam ne gre dobro. Tam je ležalo eno izmed teh bitij, ki je bilo preko pasu presekano na pol pa se je še vedno premikalo. Nisem se utegnil razgledati, ko so me že spet napadli. Vihtel sem meč, vendar so bila bitja kakor neuničljiva. Bil sem že večkrat opraskan in pojemale so mi moči. Če ne bi imel odličnega oklepa pa bi bil že mrtev.

Naenkrat pa so se odprla vrata v katera so vdirala bitja in iz njih je zasijala svetloba, ki nas je vse zaslepila. Iz vrat se je usulo kakih pet vojščakov, ki so pričeli udrihati po zaslepljenih bitjih. Ohrabreni smo jim pomagali in postave dobesedno razkosali na kose. Ko je bila morija končana, je močna svetloba prenehala in takrat sem videl kdo jo je povzročil. Bila je Berika.

"Berika?"


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: