Četrto videnje

Odprem oči in se dvignem. Sedim v kadi polni vode. Nekdo trka po vratih. Presenečen nad spremembo okolja stopim iz kadi. Na tleh je razmazana packa mila. Spomnim se nesrečnega padca in si ogledam kad. Na robu je rahla rdeča packa, očitno kri. Z roko grem skozi lasišče in ko se dotaknem zadnjega dela lobanje, me zaboli in zaskeli. Ogledam se po kopalnici in vidim, da je točno taka kot je bila, pred padcem. Fen leži na okenski polici in čaka, da si z njim posušim konce las.

Zdi se mi, da mi bo glava eksplodirala od vprašanj: "Kaj za vraga je bilo sploh to? So bile to sanje? Zdelo se je tako resnično. Koliko časa sem ležal v kadi? Lahko bi se utopil. Ali je to konec te nočne more?"

Močno se uščipnem v roko in zaboli me tako močno, da javknem: "Očitno sem buden! Ko razodenem te sanje kolegom, se bodo požrli od zavisti. Haha!" Ogrnem se v brisačo, saj trkanje še ni ponehalo: "Ja, ja. Že grem. Takoj bom!"

Stopim proti vratom in jih odprem. Pred vrati stoji črn vran, očitno je trkal s kljunom. Takoj, ko so vrata odprta, obrne glavo in usmeri oko vame. Njegov pogled je zastrašujoč. Stopim korak nazaj, on pa vzleti in se požene vame. Zaplete se v lase in se poskuša obupano iztrgati. Njegovi kremplji me bodejo v lasišče, poleg tega me še kljuva. Poskušam ga prijeti, ko se nenadoma zaletim v omarico na steni. Tema.

Odprem oči. Voham dim po zažganem mesu. V glavi mi šumi. Zdi se mi, da se zemlja okrog mene trese. Sem pod milim nebom, skozi gosti dim se vidijo nekatere zvezde. Usedem se in se razgledam. Povsod okrog mene gorijo hiše. Med hišami so v zemljo zapičene sulice na katerih so odsekane glave. Po eni izmed njih se sprehaja črn vran. Skloni se naprej in prične kljuvati oko nesrečnika s spačenim obrazom. Zgrožen se obrnem vstran in pričnem teči.

Zdi se mi, da slišim topotanje konja, ki se mi približuje. Obrnem se in vidim temnega jezdeca, ki divja proti meni na žarečem konju. Nad glavo vihti bojno sekiro. Pospešim korak, vendar ne gre. Noge mi postajajo vedno bolj težke. Nenadoma prispem do strmega brega. Noge mi povsem odpovejo in padem po tleh. Obupano se vlečem naprej, da bi se lahko zvalil navzdol. Čutim, da mi ne bo uspelo. Topotanje preneha. Obrnem se in vidim jezdeca kako nameri sekiro, zato dvignem roke v bran. Preden zamahne me zagrne tema.

Odprem oči. Vidim silhueto obraza. Nenadoma se prične okolica osvetljevati in silhueta postaja podobna ženskemu obrazu. Kmalu ugotovim, da vidim Lilijo. Hočem stopiti proti njej, a se ne morem premakniti. Zaslepi me močna svetloba, a si ne morem zastreti oči, zato se obrnem stran.

Tišino predre glas silhuete: "Vem od kod prihajaš. Tudi jaz prihajam od tam!"

Svetloba pojame in pogledam proti silhueti. Iz senc se pojavi roka, ki me prične božati. Je zelo prijetno in popolnoma se pomirim. Čutim kapljice, ki mi padajo po obrazu, roka mi jih sproti razmazuje. Nenadoma se dlan umakne, svetloba se spet ojača in zaslišim glas: "Živi. Ne vdaj se! Zbudi se!". Roke se spet stegnejo proti meni, vendar me sedaj pričnejo močno stresati. Postaja mi slabo. Sčasoma opazim, da glas ni Lilijin, temveč pripada Lokostrelki. Slepeča bela svetloba postaja rumenkasta. Glava me pričenja peklensko boleti.

Nenadoma se zavem, da ležim na tleh. Nad mene se sklanja objokana Lokostrelka, solze mi kapajo po obrazu. Sem v z baklo osvetljenem prostoru. Poskušam nekaj reči a mi iz ust prihaja le hropenje. Ob tem se Lokostrelka zave, da sem buden in olajšano reče: "Končno!"

"Kaj se je zgodilo?"


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: