Lov na Wolka - 1.del

Že navsezgodaj zjutraj smo pričeli s pripravami. Poveljnik je kričal ukaze, da so se razlegali po vsej vasi: "Razdelite se v skupine po ducat! Moški posebej, ženske posebej. Vsaki skupini bom kasneje razdelil nalogo! Pohitite in ne obotavljajte se! Starejši in otroci naj se zberejo v posebno skupino. Tudi njih čaka pomembno delo."

Ko smo se za silo razdelili, je pričel razdeljevati ukaze: "Vaša skupina naj poišče prožne in močne veje, take za loke. Vsak naj ima najmanj dve. Ko jih prinesete, jih ustrezno obdelajte in zložite na kup. Držite se skupaj in ne hodite pregloboko v gozd." Drugi skupini je rekel: "Naberite čim več ravnih vej iz najbolj negorljivega lesa, kar ga najdete. Iz njega bomo naredili puščice. Podvizajte se in pazite na mrcino, da vas ne zaleze." Ko je videl prestrašene obraze nekaterih, je rekel: "Ne bojte se, vsaka skupina bo dobila nekaj vojakov, ki vas bodo spremljali.“ Gruči žensk je dejal: "Prinesite suhe slame kolikor morete. Če je ni dovolj v vasi, pojdite na polja in požanjite tisto, kar zver še ni uničila. Snope naložite lučaj od stene v širini desetih korakov. Niti ena luknja ne sme ostati! Pazite, da jih ne naložite previsoko." Otrokom in starejšim je ukazal: "Vaša naloga je, da napravite tetive za loke. Naj bodo močne in naj jih bo najmanj za tri ducate. Ko boste končali, napravite cunje laket široke in laket dolge. Ko boste končali, jih boste pomočili v olje, ki ga bomo zbrali v sodu sredi vasi." Tistim, ki smo ostali, je pokazal naj stopimo za njim.

Ustavili smo se pred steno. Naročil je: "V tej steni moramo napraviti luknjo in sicer tako veliko, da bo lahko skoznjo hitro smuknil odrasel moški. Ne pozabite utrditi robove, da bo stena še vedno tako močna. Nato boste napravili vrata iz močnega lesa. Najbolje kar iz delov, ki bodo ostali od stene. V en del izvrtajte luknje in zapičite ošiljene kole. Napravite pokrov tako, da ga bomo lahko od znotraj podprli. Nekdo naj v tem času poišče primerne podpornike. Ko boste končali, vas bom potreboval drugje." Pohiteli smo z delom in kmalu je bil ukaz izvršen. Pot nam je v potokih lil po obrazih, ampak vedeli smo, da nas čaka še veliko dela, zato se nismo pritoževali. Poveljnik je medtem hodil od skupine do skupine in preverjal, kako potekajo priprave.

Ko je videl, da smo končali, si je najprej ogledal delo, nato pa zadovoljno pokimal in dejal: "Tako, sedaj nas čaka težje delo. Ob tem delu stene morate postaviti dovolj visok oder, da bi lahko mož, ki bi stal na njem, streljal čeznjo. Naj bo tudi dovolj širok, da ne bodo strelci popadali z njega." Postavljanje je trajalo skoraj do večera in če nam ne bi na pomoč priskočili tisti, ki so svoje naloge že opravili, verjetno sploh ne bi končali. Vse je šlo po načrtu. Plast slame je bila položena, razen dveh lokov so bili vsi dobro napravljeni. Del puščic je bil omotan s cunjami in krpami, drugemu delu pa je vaški kovač s pomočjo vojakov uspel napraviti jeklene konice. Oder je bil postavljen. Zadovoljen z opravljenim je poveljnik sklical vse prebivalce vasi.

Dejal je: "Uspešno ste napravili kar sem vam ukazal, sedaj je na meni, da vam povem, kako bo potekal lov na zverino. Na oder bomo postavili nekaj železnih posod, v katerih bo gorel ogenj. Nanj se bodo postavili strelci. Nekaj jih bo imelo puščice s cunjami. Te bodo lahko zanetili. Ko bom dal ukaz, jih bodo izstrelili na slamo. Zver bomo jaz in še dva prostovoljca zvabili v bližino vasi. Ko bo enkrat znotraj kroga, bodo strelci izstrelili ognjene puščice. Wolk bo ujet med leseno steno in ognjenim zidom. Nikamor ne bo mogel in takrat ga bomo z loki pokončali. Kljub temu da kaže, da ne bo vetra naj bodo vsi, ki ne sodelujejo pripravljeni, da pogasijo požar. Jasno? Sedaj pa se razkropite po opravilih in se vedite čimbolj običajno." Slišal sem ga, kako si je v brado zabrundal: "Bo pa ja uspelo. Tako hudo pametna, da bi se izognila pasti, ta peklenska zver ne more biti."

Vojake je sklical na kup in dejal: "Kot sem rekel bomo trije služili za vabo. Eden sem jaz, še dva prostovoljca." Po kratkem predahu je nekdo boječe dvignil roko, poveljnik se je zadovoljno namuznil: "Odlično Jelen, vedel sem, da se boš javil. Nekoč me boš nadomestil in dežela potrebuje tako pogumne, kot si ti. Srce mi je razbijalo, ampak kljub temu sem stopil iz vrste in s tresočim glasom rekel: "Tudi jaz grem." Vedel sem, da bom imel v primeru uspeha, zagotovljeno pomoč celotne vasi pri iskanju zmaja. Poveljnik me je malce začudeno premeril in dejal: "Tega od tebe nisem pričakoval, vendar sem vseeno vesel, da greš z nama." "Za vzor vam bi moral biti!" je zavpil nad ostalimi.

"Tako. Preostali boste imeli puščice s omoti. Ko zakričim "ogenj" jih boste pomolili v ogenj in izstrelili na slamo. Vsak na svoj del slame, da bo naenkrat zagorela. Ni važno, če sem zunaj ali na varnem za steno. Morate streljati! Sem bil dovolj jasen? Če kdo ustreli prehitro ga bom vrgel čez steno, da ga bo zver požrla. Tokrat ni šale možje, samo eno priložnost imamo! Drugič nam Wolk ne bo več nasedel. Ko bo ogenj zagorel, streljajte mrcino, dokler vam puščice ne poidejo. Ne pustite se preslepiti, če se vrže na tla. Zvit je bolj kot pa marsikatera lisica. Puščice morajo zadeti!" je ukazal in se nato obrnil k nama z Jelenom: "Tako, mi bomo vaba, vendar nam ne bo nič hudega. Delali se bomo kot, da taborimo v bližini gozda. S sabo bomo imeli tegale malega cucka, ki ga nam je dal starešina. On ga bo pravočasno zavohal in nas bo opozoril. Stekli bomo proti odprtini v zidu. Takoj ko bomo noter, jo bomo zadelali s zaporo, ki ste jo danes napravili. Če bo vse po sreči nam bo Wolk sledil v obroč, ki ga bomo zanetili in nato ga bomo s puščicami pobili. Še en nasvet. Če bi se slučajno znašla iz oči v oči z zverino, ga morata obvezno zabosti skozi rebra naravnost v srce. Druge možnosti za preživetje ni. Če zgrešita sta mrtva. Zver je velika kot odrasel bik in nevarnejša kot trop medvedov. Pripravimo se sedaj na odhod."


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: