Čez Puščavo - 2.del

Prebudilo me je strašno srbenje. Ves omotičen sem ugotovil, da me srbi povsod, najhuje pa je pod nohti. Pomel sem si oči in se razgledal po taboru. Stražarji so se potihem pomenkovali, svitalo se je, Artefakt je še vedno ležal v sredini tabora. Ker je bilo srbenje neznosno, sem potresel Ab'enasirja, da bi ga zbudil. Zagodrnjal je in se prevalil. Dregnil sem ga močneje in takrat je na ozko odprl oči in zamomljal: "Kaj hočeš? Saj ne moremo iti naprej že sedaj. Prehitro je še!"

Razkril sem mu mojo težavo s srbenjem in takrat mu je čez obraz hušknil prebrisan nasmešek. Takoj je bil buden: "Aha, vem v čem je težava. Napadle so te puščavske uši. Tisto srbenje pod nohti zna biti tako nadležno, da je marsikdo že znorel. Pomaga ti lahko tole mazilo, vtri si ga na srbeča mesta in v kožo."

Izročil mi je lično posodico z mazilom in takoj sem se namazal z zeleno kremo. Že čez nekaj trenutkov mi je odleglo. Ko je to opazil, se je pohvalil: "Izdelujem ga sam, saj si verjetno videl moj laboratorij. Sestavine so skrivnost, zato jih ne izveš." Zahvalil sem se mu in takrat je iztegnil roko in hudomušno rekel: "To bo en zlatnik!" Osuplo sem ga pogledal: "Kaj? Nič mi nisi povedal, da moram tole mazilo plačati. Saj smo ti dali dovolj za pot." Skomignil je z rameni: "Ja, dovolj za pot, tole so pa dodatni stroški. Plačaj ali pa grem in vas pustim tukaj. S tem ko ste sprejeli moje vodstvo, ste se tudi strinjali s pogoji in ti so jasno zapisani v kodeksu vodičev." Razjarjeno sem rekel: "Kakšen kodeks? Nihče nam ni nič povedal o kakem kodeksu!" Tedaj je hladnokrvno rekel: "Pa bi ga morali kupiti in podrobneje prebrati. Če želite potovati z mano, morate upoštevati pravila kodeksa. Lahko ga vam prodam, a potem moram nazaj v Wolčino po njega." Ostal sem brez besed, vedel sem, da mu ne bom mogel do živega, vsako izgubljanje časa pa bi lahko bilo usodno. Saj je le en zlatnik, poleg tega pa mi je krema resnično pomagala. Segel sem v mošnjič in mu dal zlatnik: "Na, tule imaš. Si nam še kaj pozabil povedati?" Zadovoljno ga je zgrabil in rekel: "Ne spomnim se trenutno. Mogoče bi mi še en zlatnik osvežil spomin."

Že sem hotel stopiti proti njemu in ga pošteno stresti, ko sem opazil, da je najino prerekanje prebudilo ostale in zato sem popustil. "Kakšen prebrisanec. Kdo ve kake ideje bo še dobil, če pogledam zemljevid, medtem ko bo prisoten." me je prešinilo.

Po kratkem zajtrku in malo telovadbe smo se odločili, da nadaljujemo pot. Zdelo se je, da sonce danes bolj pripeka in spet smo izmenično nosili Artefakt. Ab'enasir je hodil pred nami in mrmral neke nerazločne besede.

"Kaj sta imela z njim?" sem zaslišal. Obrnil sem se in opazil Lokostrelko. "Ah, nič. Dal mi je neko kremo proti ušem in potem hotel zanjo cel zlatnik." "Misliš táko?", je rekla in potegnila iz žepa posodico identično moji. "Berika jih je kupila in jih razdelila. Ali nisi dobil svojega lončka?" Hitro sem pobrskal po nahrbtniku in res, v njem je bila še nedotaknjena posodica. Rahlo sem zardel in rekel: "Nič ne najdem!" in hitro zaprl nahrbtnik. Videl sem, da mi ni verjela, saj se je hudomušno nasmehnila.

Hodili smo naprej in iz dolgčasa sem se pričel ozirati naokoli. Sam pesek do koder seže oko. Oklep je bil peklensko vroč, zdelo se mi je, da se bom skuhal. Med obračanjem se mi je zazdelo, da vidim odblesk. Pomel sem si oči in spet pogledal. Res, spet je bil odblesk. Pri tem nisem pazil kod hodim in grdo sem pohodil Lokostrelko. Sunkovito se je obrnila: "Neroda! Pazi malo kod hodiš! To je bolelo!". Pričel sem se ji opravičevati in pojasnjevati: "Nisem zanalašč. Zazdelo se mi je, da sem videl nek odblesk." Pokazal sem z roko in rekel: "Poglej tam!", vendar se odblesk ni več pojavil. Bil sem osramočen in jezno je rekla: "Lahko bi se vsaj opravičil in povedal po pravici kaj je bilo, ne pa da si izmišljuješ neke pravljice."

"Tale dan se je pa res začel odlično" sem si rekel in pohitela sva, da sva se spet priključila skupini.

Odslej sva hodila vštric, da je ne bi spet pohodil. Nenadoma je Ab'enasir rekel: "Takole, tule bomo počili." Posedli smo se, raztovorili in se okrepčali. Ravno sem nagnil požirek vode, ko je Ab'enasir pristopil k meni: "Upam, da se ne jeziš zaradi tistega zjutraj, ampak tako si naiven in nisem si mogel pomagati. Sploh ne spremljaš situacije. Kje si z mislimi? No, upam, da bo tole, kar ti bom pokazal, dovoljšnje opravičilo za potegavščino, ki sem jo izvedel zjutraj."

Vstal sem in mu sledil. Ostali se zaradi tega niso preveč sekirali in so polegli po tleh, se pokrili z rjuhami in se pomenkovali. Nisva hodila dolgo, ko je Ab'enasir rekel: "Pravil sem ti že o veliki kovinski ladji, no sedaj ti bom pokazal luknjo, ki jo je napravila." Še nekaj časa sva hodila, ko je nenadoma obstal, pred nogama pa nama je zazevala orjaška luknja. Zvrtelo se mi je v glavi od orjaškosti tega kraterja in moral sem se oprimiti Ab'enasirja, da nisem padel. "Neverjetno!", sem izdavil. Bilo je kot bi pogledal v vulkan, ki je eksplodiral. Trk je moral biti silovit.

"Res je," je rekel Ab'enasir "Tukaj je po pripovedovanjih že od časov pred Puščavo, Ščitom in vsem, a je še ni zasulo. Uporabnih predmetov tu ne boš več našel, ker so številna leta plenjenja, zahtevala svoj davek. Ko se je raztreščila, so očitno deli odleteli povsod naokrog. Ker je to območje tako obsežno, bi rabil ogromno časa, da bi celotnega prečesal, zato so številni predmeti ostali neodkriti. Nato pa se je pojavila še puščava in veter je zasipal kose, ki niso bili najdeni. Sedaj jih tu pa tam spet odkrije. Tako, vrniva se, da nadaljujemo. Nimamo več veliko časa."

Osupel sem mu sledil. Če so to ladjo res prenesli v Jamo pod reko Dr'Awo, potem jim je uspelo nekaj neverjetnega. Vrnila sva se k skupini in nadaljevali smo pot.

Tema se je že bližala in pohod bo očitno končan, zato sem stopil k Ab'enasirju, da ga povprašam kako se znajde v Puščavi. Rekel sem mu: "Povej, kako ti uspe tako dobro prepoznati pot tukaj. Okolica je povsod enaka, po soncu se pa menda ne ravnaš." Prekanjeno me je pogledal in nadaljeval z mahanjem: "Poglej to palico. S pomočjo Čarovnije, ki jo prelijem vanjo mi uspe najti številne že davno zapičene količke globoko pod peskom. Seveda obstaja možnost, da bi jih izkopali in prestavili roparji, ampak to izključujem. Takšna motnja bi se poznala, zato ne skrbi. Po soncu pa se nerad obračam, ker te hitro zavede. Danes je precej vroče, odbija se od peska, blešči in utruja oči, ampak je že nizko in kmalu se bomo utaborili."

Ravno ko je izrekel blešči, sem se spomnil, pripetljaja, ki me je pripeljal v precej neprijetno situacijo. Ker sem želel to čimprej razčistiti z Lokostrelko, sem mu rekel: "Ali se kje sonce tudi močneje odbija, tako da te prav zaslepi?" Sunkovito se je obrnil in ustavil. Vsi v skupini so presenečeni obstali.

"Kdaj si to videl in kje?" je hlastno rekel. Videl sem, da je Lokostrelka stopila naprej in rekel sem: "Nekaj pred postankom. Od kod je prišlo pa ne vem, ker je zame Puščava povsod enaka." Lokostrelka lahko potrdi zgodbo, čeprav sama odbleska ni videla." Prikimala je in Ab'enasir je rekel: "Možno je, da so nam na sledi roparji. Sporazumevajo se z izredno posebnimi zloščenimi kosi kovine in odbleske zelo težko opaziš, če ne veš kam gledati. Hodimo kot običajno. Morda nas opazujejo. Do večera se bomo že domislili česa, dokler pa nas ne bodo napadli."

Hodili smo in se poskušali obnašati kot ne bi slutili nič dokler ni postalo temno. Takrat smo se ustavili in zbrali v krogu, da bi se posvetovali. Ab'enasir je polglasno rekel: "Kot ste že slišali, bomo morda napadeni. Ker nas je malo, v odprt boj ne moremo. Ima kdo kakšen predlog kako se tega rešimo?" Med možmi se je zaslišalo mrmranje in stopil sem naprej, da predstavim svoj predlog o katerem sem tuhtal odkar sem se spoznal z dejstvom, da nas bodo napadli.

"Predlagam, da jih presenetimo. In sicer sem razmišljal o tem, da bi v krog postavili rjuhe zavite v naša oblačila. Na sredini pustimo Artefakt kot smo do sedaj. Na sredini tabora zanetimo majhen ogenjček in se poskrijemo dovolj blizu, da jih lahko napademo in dovolj daleč, da nas ne bodo opazili. Kaj pravite?"

Pojavila so se številna vprašanja: "Kaj pa stražarji? Oni morajo biti budni in hoditi, obleke brez mož ne morejo hoditi? Gotovo bodo opazili, če jih ne bi bilo. Kaj pa če jih je ogromno? Zakaj se ne bi enostavno umaknili vstran od poti? Kaj če trčijo ob nas medtem ko se skrivamo."

Na nekaj vprašanj je odgovoril Ab'enasir: "Roparji ponavadi ne hodijo v velikih skupinah, ampak se raje zanašajo na presenečenje. Že mala skupina, ki zna obvladati stražarje, lahko hitro ugonobi celo karavano. Od poti se pa raje ne umikajmo, ker so tukaj tla precej nevarna. Ne moremo pa tudi naprej, ker ste gotovo že utrujeni, pot ponoči pa zna biti zelo nevarna." na druga sem odgovoril jaz: "V obleki, ki naj bi predstavljali stražarje bomo zatlačili palici od nosil in bodo izgledali pokončni. Zagotovo ne bodo opazili, da sta samo dva stražarja, razen če so zelo pozorno opazovali. Trčiti pa tudi ne bodo mogli v nas, saj se bomo zakopali v pesek."

Ideja se jim je zdela dobra, zato smo se lotili priprav. Zakurili smo ogenjček iz posušenih iztrebkov, ki so jih vodiči iz Wolčine na veliko kupovali, hitro pripravili omote in lažna stražarja, ter se s pomočjo mečev zakopali v pesek. Domenili smo se, da napademo šele, ko roparji spoznajo, da so bili ukanjeni in sicer na moj znak.

Bil sem zelo živčen in čeprav je bilo precej hladno, sem bi vseeno cel preznojen. Ogenj je že počasi pojemal, ko so nenadoma iz teme hušknile sence. Vrgle so se na položene obleke in zaslišalo se je škrtanje nožev ob pesek. Temu so sledili vzkliki začudenja in tedaj sem zakričal: "Napad!"

Skočili smo iz peščenih skrivališč in navalili na roparje. Bili so tako presenečeni, da se na začetku niso zganili. Tu pa tam se je zaslišal kak krik. Sam nisem hotel biti morilec, zato sem po najbližjem roparju udaril le s ploskim delom meča. Kriknil je od bolečine in zavpil: "Bežimo!" Nekaj postav je izginilo v noč in boja je bilo konec.

Hitro smo vrgli še par iztrebkov na ogenj, da je osvetlil prizorišče. Po tleh je ležalo devet roparjev. Nekateri so hropli, drugi so ležali mrtvi v mlaki krvi. Od enega se je kadilo, očitno je prišel v roke Beriki. Bil je grozen pogled in pomaknil sem se vstran. Spremljevalci so pobrali vrednejše predmete in jih zložili na kup, da bi jih kasneje razdelili, mrtve in smrtno ranjene pa so zvlekli in položili v vrsto. Bilo je očitno, da nihče izmed njih ne bo preživel, a jih ni nihče hotel odrešiti muk.

Ker sem predlagal načrt, sem prvi izbiral. Takoj se mi je pogled ustavil na podolgovati zadevi, ki je po podrobnejšem pregledu izpadla kot doma narejeno kukalo. Kako so leče obdelali in jih vgradili, mi je bila skrivnost, saj nikjer nisem videl koga, da bi imel očala. Stekla sem v Waasi sicer videl, ampak le v poslopju, kjer je domoval Kralj. Poleg kukala sem izbral še ukrivljen nož z umetelno izdelanim ročajem. Spravil sem ju v nahrbtnik in pustil ostalim, da si razdelijo preostanek. Bili so zelo veseli izplena, ki so ga dobili s tako lahkoto. Nihče ni bil resno ranjen in večina jih je odnesla le s prasko.

Čeprav smo roparje pregnali in presenetili, je bilo potrebno paziti, saj bi lahko napadli iz zasede. Zato smo pogasili ogenj, pobrali obleke in previdno premaknili tabor malo naprej. Ranjence smo pustili žalostni usodi in upali, da bodo njihovi pajdaši vsaj toliko pogumni, da se bodo vrnili in jim pomagali. Ker pa so bili smrtno ranjeni, smo dvomili, da bodo sploh doživeli jutro. Po doživetem nihče ni mislil na spanje in potihem smo se pomenkovali. Bili smo srečni, da bo potovanja kmalu konec. Jutri pozno zvečer bomo namreč dospeli do Južne postojanke.

Kaj nas čaka v Južni postojanki?


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: