Ostri napadejo

Naslednje jutro so me zbudili vik in krik ter trobljenje rogov. Lokostrelke ni bilo več na ležišču ob meni, najbrž je morala nujno do ranjencev. Nekdo je začel silovito butati po vratih: "Vstanite! Vstanite! Ostri so tukaj!" Prestrašeno sem skočil na noge in se neumit pognal iz prostora na plano.

Zunaj je bila norišnica. Številni so brezglavo tekali povprek, ena skupina je vlačila kotle za smolo v bližino gorišč, druga pa se je posvetila katapultom. "Kaj stojiš in zijaš? Pomagaj prenesti te zaslone na obzidje!" me je iz opazovanja zdramil eden izmed vojakov. Štirje smo na obzidje zvlekli pleten omočen zaslon, ki naj bi strelcem nudil dodatno zaščito, hkrati pa morda prestregel goreče puščice, ki bi letele prenizko.

Pogled z obzidja na zahodno planjavo je bil zastrašujoč. V daljavi se je na zelenem polju razprostirala črna plahta, ki se je gibala neverjetno hitro. Izvlekel sem kukalo in si prizor ogledal. Sredino vojske je sestavljalo nepregledno morje vozov, na katerih so sedeli vojaki. Vsak viden voz so vlekli okrog štirje konji. Na robu so jahali konjeniki, ki so bili do zob oboroženi. Konji so bili zaščiteni z jeklenim oklepom. Nekje v središču se mi je zazdelo, da vlečejo tudi oblegovalne naprave. Celotna vojska se je premikala skoraj v diru in bili so neverjetno organizirani.

Med opazovanjem je nenadoma nekdo trčil vame in izgubil sem ravnotežje. Kukalo mi je padlo iz rok v jarek in skoraj bi padel čez zid, če me ne bi za kožuh prijela močna roka. Bil je Longi: "Pazi malo, časa za gledanje bo dovolj kasneje! Pohiti tja, da boš pomagal naravnati balisto." Stekel sem na pomoč, da bi skupaj zavrteli orjaško različico samostrela, ki je streljala puščice velike kot mož. Hiteli smo, da bi bili pripravljeni, če bi nas nenadoma napadli.

Longi je nemirno hodil sem ter tja po obzidju. Nenadoma je do njega pritekel eden izmed vojakov: "Gospod poveljnik. Čarovniki vam sporočajo, da orožje še ni nared in da bo morda trajalo še kak dan ali dva." Longi je ob tem postal zaripel v obraz. Zgrabil je nič hudega slutečega vojaka za oklep in ga vzdignil kot lutko iz cunj: "Dan ali dva? Dan ali dva?!? Mi imamo eno uro preden nas bodo pregazili. Nimamo več časa! A razumeš? Nimamo!!! Zdaj pa steci v stolp in reci tem ušivim Čarovnikom, da hočem imeti orožje takoj! Takoooj!!! Nočem slišati nobenega ugovora! Če jim ne bo uspelo, jih bomo privezali na katapulte in izstrelili med Ostre! Smrdljive gnide! Rekli so mi, da bo minil še kak teden preden nas bo vojska dosegla, zdaj pa so Ostri že tukaj skoraj pred vrati."

Vojaka je tako močno stresal, da se je ta zgrudil, ko ga je končno spustil. Hitrost njegove hoje se je povečala in nemirno je pogledoval proti Ostrom. Ti so se ustavili nekje med 1000 in 2000 koraki, kar sem na hitro ocenil s pomočjo palca na iztegnjeni roki. Ko je Longi opazil, da so se ustavili je začel godrnjati: "Moramo pridobiti na času. Moramo!" Zakričal je: "Najdite mi glasnika! Takoj!"

Čez nekaj trenutkov je na konju pridirjal sel, ki je na drogu vihtel belo zastavo. Longi mu je rekel: "Poslušaj! Potrebujemo čas, zato odjezdi tja počasi in jim povej, da smo se pripravljeni pogajati, saj se želimo izogniti nepotrebnemu prelivanju krvi. Povedo naj svoje pogoje, potem pa naj postavijo rok, do kdaj naj odgovorimo. Pojdi zdaj!"

Dvižna vrata so se odprla in glasnik je počasi odjezdil proti množici. Na zid so se nagnetli vojaki in nemo opazovali kako jezdi proti Ostrom. Želel sem si, da bi imel kukalo, saj me je zanimalo kako bodo potekala pogajanja. V Waasi je vladala skoraj smrtna tišina, le tu pa tam je zajokal kak otrok ali se je oglasila kaka domača žival. Vsi smo nestrpno čakali na rezultat pogajanj. Morda se pa ne bo treba bojevati.

Ko je bil sel približno na polovici med nami in Ostri pa se je zgodilo nekaj nepojmljivega. Prednji del vojske se je nenadoma odmaknil in razgalil pripravljene oblegovalne naprave. Vsi smo začudeno vzdihnili in kar naenkrat se je pričel pekel.

Po zraku so naenkrat priletele goreče kepe in začele sejati ognjene zublje med lesenimi hišami. Ker so bili vsi nagneteni v bližini zidu, so nekateri izstrelki zadeli tudi skupine ljudi. Kričanje tistih, ki so živi goreli, se je mešalo z kriki bežečih. Nekateri so ostali prisebni in so začeli v vedra nalivati vodo in poskušali gasiti. Na našo veliko grozo pa se je z vsakim vedrom vode ogenj bolj razplamtel. Najbrž je šlo za zmes, podobno slavnemu Grškemu ognju.

Začel sem kričati: "Nehajte gasiti z vodo! Nehajteee!!!!" a ni imelo nobenega učinka. Kljub toči izstrelkov, ki je deževala nad nas, so ljudje brezglavo zajemali vodo in jo zlivali na ogenj, ki se je širil bolj in bolj. Prebil sem se do Longija in mu na uho zakričal: "Longi! Ukaži, da nehajo gasiti z vodo! Zgoreli bomo! Na ogenj naj mečejo blato, pesek ali karkoli negorljivega, samo vode ne!"

Longi je hitro preučil stanje in prijel rog v roke ter močno zatrobil, tako da so vsi nenadoma obstali ter jim na hitro pojasnil kako naj ravnajo. Med tem se je na ravnini pred nami zaslišalo bučno kričanje. Ostri so opazili gost dim, ki se je vil iz Waasi in hrupno proslavljali, streljanje je začasno prenehalo. Longi se je mrkega obraza obrnil proti Ostrom in nenadoma zakričal: "Lokostrelci na zid! Takoj! Napadajo!"

Vsi, ki so imeli lok so se usuli na zid. Videli smo majhno skupinico vojakov, ki je dirjala proti vratom, pred njimi pa je na vso moč bežal naš glasnik. Očitno so mu pokončali konja, sedaj pa so se namenili še za njim. Ko so opazili, da smo se nagnetli na zid in pričeli napenjati loke, so se obrnili in oddirjali nazaj. Glasnik se je upehan primajal do vrat in zgrudil, iz hrbta so mu štrlele puščice. Hitro smo ga potegnili noter. Longi je bil besen: "Svinje, ki ne spoštujejo niti glasnikov. Jim bomo že pokazali. Vojaki, na baliste in katapulte!"

Bo protinapad uspel?


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: