Pot samotarja

"Zbudi se ... prosim, zbudi se ..."

Odprl sem oči in zagledal Lokostrelko, ki se sklanja nad mano in dreza vame. Vrtelo se mi je in namesto govora je iz ust prihajalo le neko nerazločno momljanje. Bil sem zmeden in slaboten, zato sem se le s težavo usedel. Nakremžen sem se obrnil proti Lokostrelki, ki me je objokana gledala: "Zdi se kot, da mi bo razneslo glavo. Imel sem hude nočne more. Zakaj pa se jočeš? Kaj je narobe?"

Pogledala me je očitajoče in rekla: "Zakaj se jočem? Ali se sploh zavedaš kaj si storil? Hunjadija si napodil nad naše lastne čete. Ali si zmešan? Sedaj nam ni več pomoči, vse je izgubljeno."

Pred očmi se mi je odvrtel celoten prizor in rekel sem: "Kako veš kaj se je zgodilo? Razen ... če to niso bile sanje." Obrnil sem se naokrog in res, dvorana je bila prazna, ravno tako pa tudi prestol. Pogoltnil sem slino in nadaljeval: "Ne morem verjeti, da se je to resnično zgodilo. Občutek imam, da se mi meša. Le zakaj bi sploh rekel kaj takega?"

Vstal sem in začel hoditi po ploščadi: "Ne, to enostavno ne more biti res. Vse naše vojake sem obsodil na smrt." Zakopal sem si dlani v obraz: "O, sranje. Tokrat sem ga pa pošteno polomil. Nekaj moram storiti, nekaj je treba ukreniti. Popraviti moram to in to takoj. Lokostrelka ..." Stopil sem do nje, pokleknil in jo prijel za roko: " ... to zmoto moram popraviti. Moraš mi verjeti, da kaj takega ne bi nikoli rekel sam. Kot bi me nekaj obsedlo ... najbrž je bilo to to. Mogoče je obstajal kakšen zaščitni urok, ki sem ga sprožil in sem zato začel blebetati ravno nasprotno od tistega kar bi naj rekel. Upam, da mi kljub tej neumnosti še vedno zaupaš."

Skesano sem jo pogledal in zavzdihnila je: "Naj se sliši še tako nenavadno, ampak nekako ti verjamem. Dober človek si, vem, da tega nikoli ne bi rekel pri polni zavesti. Ali se spomniš kako sem ti rekla, da se spreminjaš? Nekaj je res narobe. Skrbi me zate!" Prijela me je za roko in jo stisnila in bil sem izjemno hvaležen, da je bila ob meni.

Nekaj minut sva tako sedela, nato pa sem se zbral in rekel: "Pohitiva sedaj ven iz te preklete votline preden zadnja bakla ugasne in obtičiva v temi."

Vstala sva in med potjo sem ji razlagal moj načrt: "S Hunjadijem na njihovi strani bodo Neimenovani pregazili naše vojake, če vse zgodbe o njegovih junaštvih držijo. Sploh ne morem verjeti, da mi je kar tako verjel na besedo, to je skrajno sumljivo, ampak sedaj se ne želim ubadati s tem. Poslušaj me sedaj pozorno. Razdelila se bova, saj sva v časovni stiski. Ti boš šla na sever in poskušala posvariti vojake. Dal ti bom moj smerokaz, zemljevid in živež. Ne smeš se ustavljati, ampak hiti kolikor le moreš. Jaz ..."

"Ampak ..." mi je posegla v besedo.

Hitro sem nadaljeval: "Jaz pa se bom podal Coprniku nasproti. Moram ga poskusiti premagati, saj je to morda zadnja priložnost. Ne morem se enostavno zanašati na odpravo, saj so morda že mrtvi."

"Ampak če odpravi ni uspelo, kako boš ti sam premagal Coprnika? Bodi razumen in pojdiva skupaj na sever." mi je kljubovala, a se nisem dal: "Preden ne popravim tega kar sem storil, ne morem nobenemu stopiti pred obličje. Ne boš me prepričala. Poleg tega pa bi te samo upočasnjeval. Pohitiva sedaj."

Pohitela sva do pajkove votline, ki sedaj ni bila več tako temačna. Na drugi strani se je videla svetloba, najbrž je bilo to mesto na katerem je Hunjadi z vojsko zapustil to jamo. Da se ne bi ponovila mora od prej, sva sedaj postopala bolj previdno. Prijel sem baklo in jo zalučal na sredino jame. Osvetlila je prostor in kose trupla orjaškega pajka. Hunjadijevi spremljevalci so ga brez milosti razsekali in pri srcu me je stisnilo.

Takoj, ko sva bila zunaj, sem iz nahrbtnika privlekel zemljevid in improviziran kompas: "Poglej, tole pot lahko opraviva še skupaj, nato pa se bova ločila." Brez besed sva se odpravila proti vzhodu in po dveh dneh hitenja dosegla vzhodni rob gorovja. Kljub prigovarjanju sem ostal neomajen. Naučil sem jo kako uporabiti kompas in zemljevid ter ji dal večino hrane in magnetni kamen. Sam sem obdržal le nož in nahrbtnik z dnevnikom in ostalo kramo.

Obstal sem na mestu, dokler ni Lokostrelka izginila med drevjem in se nato zamislil: "No, če prav pomislim, je bilo tudi to skrajno neumno. Kako bom brez smerokaza našel Coprnika? Ali sem izgubil vso razsodnost? Ali bi moral res z njo na sever?"

Potolkel sem te misli in se odpravil v smeri naprej proti vzhodu. Ponoči sem si označil smer z vejami zapičenimi ob drevesih na katerih sem spal. Jedel sem surove ribe in tisto malo hrane kar mi je še ostalo. Krulilo mi je po želodcu in čutil sem, da slabim, a moral sem vztrajati. Vedel sem, da bom potreboval približno pet do šest dni, da dospem do prvih naselij Neimenovanih. Če so kolikor toliko raztresena naokoli, jih ne bo težavno najti.

Lokostrelki nisem zaupal, da želim enostavno vkorakati v eno izmed teh vasi in potem upati, da bom nekako prelisičil prebivalce, da mi pokažejo stolp. Po točno šestih dneh sem prispel do obrobja ene izmed vasi, kar je bilo precej neverjetno, saj nisem imel nobene navigacije, zgolj znake za smer proti vzhodu.

Čepel sem v grmovju in tuhtal kaj naj naredim, ko je mimo prikrevsal eden izmed Neimenovanih, ki je nabiral drva. Bil je najbrž moje višine, a se je držal sklonjeno, saj je bil grbav. Med pobiranjem neprestano momljal in se režal: "Pobček nabira drva, ja, ja, nabira drva. Drva pasti z drevesa. Ja, ja, z drevesa." Hipoma sem zaslutil priložnost. V dveh skokih sem bil pri njem. Na hitro sem pograbil debelo vejo in ga močno lopnil po glavi. Zavil je z očmi in v obratu padel po tleh. Zaskrbelo me je, da ga nisem ubil, a je še dihal. Slekel sem mu telovnik in hlače in mu navlekel moja oblačila. Ker nisem imel nobene vrvi, da bi ga zvezal, sem moral uporabiti kar srbot, ki sem ga strgal z drevesa.

Po rokah in nogah sem se namazal z blatom v tanki plasti, da se je hitro posušilo in bil sem pripravljen na infiltracijo. Nahrbtnika nisem mogel kar tako pustiti, zato sem ga vzel s sabo in upal, da sem bom spomnil kaj pametnega. Vasico sem obhodil tako, da je izgledalo kot, da sem prišel iz severa in se nenadoma pojavil pred odprtimi vrati.

Mi bo ta ukana uspela?


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: