Reka

Dlje kot stopam po poti, bolj krhka in mokra postajajo tla. Začuda moja okolica ni več temna in neprijazna. "Je to morda povezano s skrivnostno najdbo?" se sprašujem. Kmalu pridem do izvira majhnega potočka. Ker sem precej žejen, se odžejam. Voda je ledeno mrzla in zareže po grlu. Nadaljujem ob robu potočka in kmalu se sliši močnejše bučanje. "To bo reka!" se razveselim in pospešim korak. Drevesa postajajo redkejša in okolica vse svetlejša. Končno zagledam ravnino in mogočno reko.

Hitro stečem k bregu in se razgledam navzgor in navzdol po toku, če je kje kakšen most. Razočaran ugotovim, da kakor daleč seže oko ni videti nobenega. Sonce je že precej nizko in želodec me prične opominjati, da potrebuje hrano. Ogledam po bregu in najdem grm rdečih sladkih jagod. Ni jih dovolj, da bi se nasitil. Če bom nadaljeval pri tako pičli hrani, bom kmalu omagal in umrl od izčrpanosti. Pogled mi obvisi na reki in spomnim se časov, ko sem lovil ribe s ostmi. Poiščem daljšo palico in jo ošpičim z mečem. Nato stopim v vodo in čakam na priložnost. Po več poskusih in eni zlomljeni palici, mi končno uspe dobiti kar veliko ribo. Zadovoljno se smehljam, ko se nenadoma spomnim: "Kako jo bom pa spekel?".

Za nekaj časa se usedem na travo in tuhtam, kako bi zanetil ogenj. Težava se zdi nerešljiva, ko se spomnim na metode, ki sem jih videl v knjigi. Najprej odrežem gibko palico, scefram del platnene majice, ga zvijem in navežem nanjo. Sedaj sem dobil miniaturni lok. Hitro poiščem še suho ravno palico in debelo suho trhlo vejo. Vanjo izdolbem luknjico in noter namečem malce suhega maha in nekaj prahu, ki so ga izmetali črvi, ko so vrtali v suha drevesa. Nato pohitim poiskati borov panj. Od njega odkrhnem dobršen kos močno smolnatega suhega lesa in ga nacepim v majhne paličice, s katerimi obložim luknjo. Nato se prične drgnjenje, ki me skoraj popolnoma izčrpa. Končno se prične razvijati dim. Previdno maham z roko nad lesom, da ne bi pogasil ogorkov in plamen se razvije. Hitro priložim še več borovega lesa in odhitim po lubje ter suhe palice, ki jih zložim previdno v piramido, da se ne bi razvijalo preveč dima. "Zakuril sem ogenj!" se potihem veselim in pričnem s pečenjem ribe. Dokaj sit ujamem še eno in jo spečem. Spravim jo v vrečo, ki sem jo pripravil iz srajce oziroma tistega, kar je od nje še ostalo.

Pogasim ogenj, poberem meč in pohitim v gozd, da bi našel zavetišče. Pri reki bi bilo noro ostati. Bog ve, kakšne zveri hodijo pit vodo ponoči. Pravzaprav me že sedaj stiska pri srcu. "Kaj če je kakšna zver zavohala dim in bom jo srečal na poti?" se sprašujem in sklenem, da bom hodil po ovinkih. Ko se mi zdi, da sem dovolj oddaljen od reke, se ogledam za kakšnim drevesom, ki bi mi nudilo zavetje. Najdem enega, ki ima veje ravno pravšnje, da lahko s mečem v roki splezam nanj. Na vrhu položim nekaj vej, da se ne bi med spanjem prevrnil v globino in si privežem meč na roko. Nato izčrpan poskušam zaspati. "Mi bo jutri uspelo prečkati reko?".


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: