Lokostrelka

Vrnitev je potekala brez zapletov. Med hojo so mi pred očmi bežale podobe odurnega zmaja in krutega starčevega konca. "Le s čem sem si zaslužil, da se znajdem v tem svetu? Kaj me je povedlo semkaj? Koliko ljudi bo še umrlo pred mojimi očmi?" sem se spraševal in si grizljal krasto na ustnicah. Begalo me je, da je iz mojih misli izginilo dekle, ki mi je rešilo življenje, Lilija, vanje pa se je prikradla Lokostrelka. Plahko sem pogledal na levo in najina pogleda sta se srečala.

"Kaj pa če ..." sem hotel reči sam pri sebi, ko me je iz razmišljanja vrglo vriskanje. Prispeli smo do oporišča in možje so pohiteli svojim ženam in otrokom naproti. Hrupno so pričeli pripovedovati o naši dogodivščini in kazati na naju z Lokostrelko. Videl sem otroke kako so naju začudeno gledali, žene ki so pošiljale poglede k nama in se šepetaje čudile. Ni mi bilo do pozornosti, zato sem se odpravil v jame, da si malce odpočijem.

Ležal sem na kožuhu in nisem mogel zaspati. Podobe so plavale pred mano kot bi bile žive. S prsti sem potrkaval po konici zmajevega repa, ki je molel iz malhe. Nenadoma sem zaslišal tihe korake. Zdrznil sem se in se obrnil proti prišleku. Bila je Lokostrelka. Vprašala me je, če sme prisesti. Nisem odgovoril, ampak sem le nakazal z roko, da lahko. Po turško se je usedla poleg mene in pričela.

"Vem kako ti je pri srcu. Slišala sem, da si popoln tujec v Svetu. Šele prišel si in glej, že je nate padla težka odgovornost. Prihodnost Sveta je po starčevi smrti prešla v tvoje roke. Še marsikaterega moža z jekleno voljo, bi ta odgovornost pobila na tla, kaj šele tebe, ki mu Svet ne pomeni nič več kot Wolku kos kamna. Vedi, da imaš ob sebi pomočnike, ki ti bodo stali ob strani in te podpirali, ne glede v kako nevarnost se boš podal. Rešil si me, moje življenje je tudi tvoje."

Ganjen sem se obrnil k njej in se poskušal nasmehniti: "Hvala ti, to mi veliko pomeni. Občudujem te zaradi tvojih spretnosti in hladnokrvnosti. Kje si se naučila tako dobro meriti?" Odvrnila je: "Vidim slabo. Tvoj obraz je zame nejasen, dokler si nisva blizu. Pri streljanju z lokom pa je drugače. Ne gledam z očmi, ampak merim s srcem. Vso moje Bistvo prelijem v ostrino puščice, v zavitost tetive, ukrivljenost loka. Ko to prepotuje vse dele orožja, se zopet prelije vame. Takrat sem sposobna meriti brez, da bi gledala in zadeti kaj želim in kako želim."

"Torej obvladaš tudi Čarovnijo?", sem jo prekinil. Odgovorila je: "Ne, to je vse kar zmorem. Moj dar sem odkrila že zgodaj, vendar so ga v družini zatirali, saj po njihovem mnenju ženska ni za boj. Na skrivaj sem vadila na strelišču v gozdu nedaleč stran. Nekoč me je dobil oče in mi zlomil lok ter puščice. Strogo mi je prepovedal, da še kdarkoli primem v roke kako orožje, v nasprotnem primeru bi me zaprl v hišo do konca življenja. Silili so me z ženskimi opravili, vendar sem jih opravljala le s težavo. Predenje volne mi je počasi pričelo presedati in tako sem zbežala od doma. Prišla sem med upornike, kjer sem kmalu zaslovela s svojo natančnostjo streljanja."

"V enem izmed napadov na neko karavano so nas pričakali v zasedi. Večino so pobili, nekaj pa so nas ujeli. Zaprli so nas v Rudnik, kjer smo morali cele dneve garati. Potrebe po kristalih so namreč iz dneva v dan večje in delavcev primanjkuje. Na srečo si prišel ti in nas rešil. Hvala ti še enkrat!"

Nasmehnil sem se ji in jo hotel prijeti za roko, ko so naju spet zmotili: "Pridita hitro, Vodja bi želel, da se posvetujemo kako naprej." Odpravila sva se v predel, kjer smo se posvetovali že prvič. Ob najinem prihodu je završalo. Možje so naju gledali s občudovanjem in postalo mi je nerodno. Vodja je sedel na tleh in ko sem ga hotel posnemati, se je nenadoma vstal in dejal: "Ne sédaj Pobijalec. Razloži nam kakšen načrt imaš za v prihodnje."

Hotel sem že odvrniti, da se me to nič ne tiče in da naj raje on poveljuje, ko sem opazil Lokostrelko, ki mi je pomignila naj tega ne počnem. Stisnil sem zobe in pričel: "Um ... hja ... tako ... hmm ... torej ..." Besede mi enostavno niso šle z jezika, vendar me je vzpodbuden pogled Lokostrelke opogumil in zbral sem se: "Zmaj je mrtev in imamo njegovo konico repa. Ta je ključ do Artefakta, ki naj bi ležal na vzhodu med ruševinami mesta Marr. Vem, da ste nekateri tukaj, da bi se maščevali Modrecu, vendar moramo to zaenkrat pozabiti. Veliko večjo grožnjo predstavlja Temni Coprnik."

Možje so se mrmraje strinjali in nadaljeval sem: "Ko sem bil še v Waasi, je Modrec dejal, da se v ruševinah mesta Marr zbirajo nemrtvi. Če je to res, potem bo pot do Artefakta še bolj otežkočena. Možno je, da Temni Coprnik ve za obstoj Artefakta, vendar enostavno ne more do njega. V tem primeru bo mesto močno zastraženo. Ko bo zvedel, da smo ga prehiteli in imamo ključ, bo vse svoje sile usmeril proti nam, če je Artefakt res tako mogočen in pomemben. Hitrost je zatorej na prvem mestu! Odriniti moramo takoj!"

Vodja je vstal in dejal: "Strinjam se s povedanim. Ima kdo kak ugovor?" Pričakoval sem, da bodo negodovali nad povedanim, vendar so le molče sedeli in si kimali med sabo. Ko je videl, da ugovorov ni, je zadovoljno rekel: "Tako torej, potemtakem lahko odrinete jutri. Na voljo ti bom dal četico najboljših mož. Ne sme vas biti preveliko. Manj vas bo, hitreje boste potovali. Zdaj pa se odpočijte, kajti čaka vas naporna pot."

Odpravili smo se v počivališča. Za mano je prihitela Lokostrelka in rekla: "Nisi me razočaral. Odličen govor si imel. Najbrž si kot člana odprave imel v mislih tudi mene. Ne ugovarjaj, vem da me potrebuješ." Hotel sem namreč nekaj reči, vendar mi je položila prst na usta, se zasukala in odšla. Občudojoče sem gledal za njo in razmišljal: "Prav neverjetno dekle ..."

"Zjutraj bomo pričeli pohod na vzhod, le kakšne dogodivščine nas pričakujejo?"


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: