V rudniku

S težavo sem se skobacal na noge in se zavlekel za rob neke skale. Glasovi so prihajali vedno bliže in kmalu sem lahko že razumel kaj govorijo: "Tale starec ... mi gre že na ... živce. Ne vem ... zakaj ... ga sploh pustijo ... živeti." "Kraljevi ukazi pač ... Očitno upa, da se mu bo ... razvezal jezik, ko bo videl druge ... trpeti." "Razvezal ... jezik? Hahaha. Danes si pa razpoložen ... za šale.". Bilo je očitno, da sta osebi, ki sta se bližali mojemu mestu pijani.

Moje slutnje so se potrdile, ko sta se približala. Eden izmed njiju je držal v eni roki baklo, v drugi pa lončeno posodo. Vsake toliko sta nagnila iz nje. Nenadoma sta obstala. Eden je rekel: "Oglej si ... kaj je povzročilo hrup ... Verjetno ... spet te presnete podgane. Jaz pa moram ... odtočiti.". Medtem ko si je tovariš ogledoval par kamnov, ki so padli poleg mene v rov, je drugi na mojo veliko grozo majavo stopil bližje k moji skali. Zaprl sem oči, da stražar ne bi opazil odbleska in poskušal dihati čimtišje. Kmalu sem na rokavu začutil toploto. "Nagnusno!", sem rekel sam pri sebi in upal, da bo kmalu končal.

Stisnilo me je pri srcu, ko je nenadoma rekel: "Alo ... prinesi baklo ... mislim, da sem našel ... ogromno podgano!", in se gromko zasmejal. Tovariš mu je dejal: "Nehaj ... s tem. Poberiva ... se. A hočeš ... da nama spijejo ... vso vino?" "Nekoč ... te bom ... pretental." mu je odvrnil možakar in smeje sta odšla po rovu navzdol.

Oddahnil sem si. Črno pregrinjalo me je rešilo. Sedaj je bilo treba nekako priti do tega "starca". Le kaj ve, da je za kralja tako pomemben?

Počasi in previdno sem se odpravil v smeri njunega smeha. Glasov sem slišal vedno več in po smehu ter kričanju sem sklepal, da so vsi pijani kot mavra. Kmalu sem se približal koncu rova. Previdno sem pokukal na eno in drugo stran. Nameščena sta bila dva stražarja, vendar je eden ležal kot mrtev s vrčem v roki, drugi pa se je nagibal čez ograjo in bruhal. Izkoristil sem nepazljivost in smuknil mimo navzdol po nekakšni spiralni poti, ograjeni z leseno ograjo.

Ko sem bil v senci, sem previdno pogledal čez ograjo. Od višine se mi je zvrtelo v glavi. Globoko na dnu sem videl soj ognjev, ki so bili razvrščeni ob robu luknje. Velik ogenj je gorel na sredini tega navpičnega rova. Okrog ognjev je pohajkovalo nekaj stražarjev in se ga nalivalo. Hodil sem po potki in si ogledoval rov. Ob robu potke je bilo kar nekaj lukenj, kjer so nekoč očitno potekala izkopavanja, sedaj pa so bile opuščene. Ko sem se tako premikal po rovu navzdol, sem ravno pravi čas opazil, da se mi bliža dvoje vojakov. Očitno sta bila na obhodu. Hitro sem smuknil v enega izmed rovov in upal, da ne preverjata vsakega izmed njih.

Res sta šla mimo in ravno sem se hotel vrniti na potko, ko me je zabolela glava. Prijel sem se za čelo in upal, da bo bolečina minila. Zdelo se mi je, da sem slišal šepetanje: "Vem kdo si ... vem zakaj si tu ... vem." Stresel sem z glavo in glavobol je prenehal. Sklepal sem, da so prisluhi posledica stresa in nadaljeval navzdol. Kmalu sem prišel tako blizu ognjev, da bi bilo nevarno nadaljevati. Umaknil sem se v stranski rov, da bi pretehtal položaj, ko me je spet zabolela glava in sedaj sem že jasno slišal glas: "Poslušaj me pozorno. Čez nekaj trenutkov se bo pojavila priložnost. Izkoristi jo. Tisti s rdečim grbom na oklepu je poveljnik. On ima ključ." "Kaj za ... ". Še preden sem uspel dokončati stavek, se je zaslišal strašen krik.

Pogledal sem navzgor. Mož, ki je prej bruhal čez ograjo je nemočno visel čez rob in se boril za življenje. Kričal je in klical na pomoč. Poveljnik je zakričal: "Pomagajte mu bebci! Če bo Kralj ugotovil, da se tukaj nažiramo z vinom in da je umrl zaradi tega, nas bo vse po vrsti obesil! Vsi vojaki so se opotekavo pognali po spiralni poti." Za njimi je precej počasneje šepal poveljnik in preklinjal: "S kakšnimi tepci moram živeti ... uh ... pa že tisočkrat sem rekel, da se naj ne nažirajo, če stražijo v zgornjih predelih ... uf." Pot mu je očitno predstavljala velik napor in upehano se je ustavil nedaleč od mojega rova.

"Zdaj ali nikoli!", sem si rekel in planil nadenj. Zvalila sva se po poti do dna. Na srečo sem prišel nad njega in ga poskušal z udarci omotiti. Očitno je bilo, da je izkušenejši in močnejši od mene, a je bil pijan in poleg tega še upehan. Poskušal je zakričati, vendar ga je kričanje nesrečnika, ki je še vedno visel na robu preglasilo. Z vso silo sem ga udaril po sencih in zgrudil se je brez zavesti.

Jetniki, ki so bili nameščeni v nekakšnih kletkah, so navdušeno spremljali boj in so pričeli klicati naj jih osvobodim. Hitro sem pobrskal za ključi in ko sem jih našel, se je spet oglasila bolečina v glavi in glas: "Hitro, tukaj sem. Osvobodi me! Takoj!"

Neka nevidna sila me je usmerila proti izvoru glasu. Bil je starec, ki je v okovih čepel v kletki. Hitro sem odprl vrata in ga osvobodil. Položil mi je roko na rame in me hvaležno pogledal, nato pa mi z roko pokazal katere kletke naj odprem. Hotel sem mu ugovarjati, a kot bi uganil mojo namero, mi je glas v glavi dejal: "Ne moremo osvoboditi vseh. Pustiti moramo slabotnejše, ker bodo umrli od naporov na poti in nas bodo ovirali." Nejevoljno sem ga ubogal in kmalu je par krepkih mož stalo osvobojenih.

Hitro so preiskali stvari vojakov in se za silo oborožili. Videl sem, da so še slabotni in da boja ne bodo zmogli kljub temu, da so bili stražarji pijani. Medtem se je zaslišal še strašnejši krik. Nesrečniku je očitno popustil prijem. Kriče je padel na tla poleg ognja in se dobesedno raztreščil. Stražarji so bili skoraj že na vrhu in ko so pogledali navzdol so pričeli kričati. Opazili so nas in nekateri so pričeli teči po poti navzdol.

Starec je dal znak in moški so mu sledili. Sam sem se obotavljal. Proseči klici ostalih jetnikov me niso pustili, da bi odšel. Nenadoma me je nekdo zgrabil za roko. Bil je starec. Še zadnjič sem ošvignil kletke in se že hotel odpraviti, ko sem jo zagledal. Proseči pogled iz njenih rjavih oči, me je okamenil.

Iztrgal sem se iz starčevega prijema in stekel proti kletki. Sunkovito sem iskal ključ, ki ga enostavno nisem našel. V naglici mi je celoten šop padel po tleh. Vojaki so bili vedno bliže. Ker so hiteli, se je eden izmed njih spotaknil. Zvalil se je po potki in pri tem podrl druge tovariše. Kriče so se pobirali, a se niso mogli, saj je prišlo do popolne zmešnjave. Končno sem našel pravi ključ, odprl kletko in punco rešil okov. Prijela me je za roko in hvaležno pogledala.

Stekla sva za starcem, ki je že nestrpno čakal. Zbežali smo v nekakšen rov, ki pa ni izgledal kot bi ga izkopala človeška roka. Očitno ga je ustvarila narava. Bežali smo, ko se je starec nenadoma ustavil. Dvignil je roke in zaprl oči. Strop jaška za nami se je sesul in bežali smo naprej. Kmalu smo prišli do konca vodoravnega dela rova. Nad nami je bil popolnoma navpičen jašek. "Zaprti smo. Nikoli se ne bomo rešili." sem dejal v mislih in proseče pogledal starca.

Ta se je le nasmehnil in pomignil moškim, ki so začeli brskati po tleh. Kmalu so izkopali nekakšne vrste klinov iz lesa. Sedaj mi je bilo jasno. Treba bo splezati s pomočjo klinov na vrh in nato pomagati drugim na plano. Ker sem bil očitno najbolj pri močeh, sem prijel kline in poskušal plezati. Šlo mi je le počasi in kmalu sem občutil, da sem pri koncu z močmi. Rahlo sem si odpočil in nadaljeval. Tu pa tam sem otipal luknje v steni in vanje sem zataknil klin. Bilo je skoraj kot bi nekdo že pripravil pot zame.

Nisem bil še pri vrhu, ko je klinov zmanjkalo. Panično sem z roko tipal za oporo, ko sem jo našel. Pot je bila res že pripravljena. Vlekel sem se navzgor in končno prišel do vrha. Sedaj je jašek spet postal vodoraven. Zavohal sem tudi sveži zrak. Drugi so mi sledili in pomagal sem jim prilesti na vrh. Čudil sem se kako je starec zmogel ta težak vzpon, a se je le smehljal kot bi vedel kaj se mi plete po glavi.

Na plano smo prilezli nedaleč od mesta, kjer sva s mladeničem vstopila v rov. Pohitel sem k vhodu in izbrskal moje stvari. Nato smo se odpravili v noč. Za nami se je razlegalo kričanje stražarjev ob glavnem vhodu. Ustavili smo se šele globoku v gozdu. Brez besed smo se polegli po tleh, da si odpočijemo. Par mož je zavzel stražarsko mesto, ostali smo zaspali.

"Uspelo nam je, kaj pa sedaj?"


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: