Ščit

Medtem ko so nekateri razglabljali kako najti pravo pot, so se nekateri drugi očitno silno zabavali. Eden izmed članov Kraljeve garde se je namreč ulegel na tla, pri tem pa se mu je na oklep nalepil čuden kamen, ki ga sedaj ni mogel odstraniti, saj je bil na hrbtu na mestu, ki ga ni mogel doseči. Obupano je krilil z rokami in se jezil na tovariše, ki so se smejali njegovim akrobacijam, namesto, da bi mu pomagali.

To je trajalo nekaj časa, dokler očitno niso zmotili poveljnika, ki mu ta ropot ni bil nič kaj povšeči: "Kaj počnete? Saj ste kot otroci. Dajte mir in utihnite, saj se vaše kruljenje gotovo sliši po celem gozdu. Ali želite, da nas odkrijejo in pobijejo še preden bomo sploh kaj naredili?"

Opazil je kamen in trud vojaka, zato je stopil k njemu in mu le s težavo strgal kamen z oklepa: "Tristo kosmatih. Kaj je to za ena reč? Saj se drži huje kot klop kože."

Napravil je lučaj, da bi kamen vrgel v gozd, a se je uštel, saj se je ta tokrat oprijel njegove verižne rokavice. Vsi so bruhnili v smeh, a jih je s strupenim pogledom takoj utišal. Snel si je rokavico in končno mu je met uspel. Rekel jim je: "Napravite se koristne in poskusite ugotoviti smeri neba. To ni šala, gre se za življenje in smrt! Če bomo neprestano hodili v krogu, bomo sčasoma shirali od lakote. Ali si želite takšne smrti? Smrti nevredne vojščaka?"

Vsi so odkimali in se zresnili. Razdelili so se v skupine in pričeli preiskovati gozd za znamenji, ki bi jim pomagala. Sam sem izvlekel zemljevid, a mi ni pomagal prav nič. Prvič sploh nismo vedeli kje smo, drugič pa niti nismo vedeli v katero smer bi ga lahko orientirali. Zavzdihnil sem: "Če bi le imel kompas ..." in se spomnil na šaro, ki jo je v svojem domu skrival Ab'enasir. Gotovo je imel kak primerek za katerega še vedel ni, čemu sploh služi.

Razmišljal sem o kompasih in se spraševal, če sploh delujejo v območju Ščita. Navsezadnje bi lahko ta prikril naravno magnetno polje in bi bili neuporabni. Kmalu so mi misli prešle na šolo, kjer smo si napravili svoj kompas. Če bi le imel palični magnet, bi lahko vzel kako žičko, jo namagnetil in že bi vedeli v katero smer gremo.

Medtem ko sem tuhtal kako bi Viteze poskušal naučiti principe magnetizma in bi tako oni nadomestili palični magnet, sem se spomnil na kamen, ki je bil prilepljen na enega izmed vojakov. Jasno je bilo, da se kamni ne lepijo na zadeve kar tako brez veze, še posebej zanimivo pa je bilo, da je bila ta sposobnost omejena le na kovine. "Seveda, ta kamen je bil magnet!" sem navdušeno kriknil in pri tem so se vsi začudeno obrnili proti meni.

Bilo mi je nerodno, a sem skušal vseeno izkoristiti ta trenutek pozornosti: "Vem kako lahko najdemo pravo smer. Nujno pa potrebujemo tisti črni kamen, ki je bil nalepljen na tovarišu. Zaupajte mi in kmalu bomo lahko nadaljevali pot."

Kakih deset tovarišev mi je uspelo prepričati, da so mi pomagali pri iskanju v smeri kamor je kamen odletel, ostali me niso jemali resno. Po približno uri in pol iskanja smo ga našli. Eden izmed vojakov mi je prijazno posodil dve manjši žički, ki je je uporabil kot nadomestek za manjkajoče člene verižne srajce. Izravnal sem ju in poskusil namagnetiti. Magnet je bil izjemno močen, zato je bilo že par potegov dovolj, da sta se žici začeli na enem koncu privlačiti in na drugem odbijati.

Eno izmed žic sem sedaj privezal na vrvico iz srajce enega izmed tovarišev, to pa na vejo. Sedaj je bilo treba le še počakati, da se reč umiri in že sem lahko določil smer sever-jug. Nekajkrat sem žico še zavrtel in vedno je pokazala v isto smer. Seveda ni bilo mogoče razločiti kateri konec kaže kam, a vseeno je bilo bolje kot nič.

Ko so ostali videli kaj počnem, so me začeli z zanimanjem opazovati. Začel sem z razlago, a niso izgledali preveč ukaželjni, zato sem dejal le, da sem pripravljen jamčiti, da je to gotovo prava smer, sever-jug, tudi z življenjem. Ker niso imeli boljših idej, so me bili pripravljeni poslušati. Vsake toliko smo privezali vrvico in preverili smer.

Po okrog treh dneh potovanja, smo se po besedah izvidnika, utaborili nedaleč od Ščita. Bili so navdušeni nad mojim izumom, čeprav bi lahko nevede šli nazaj na sever ali pa bi nas magnet vodil na vzhod, naravnost med sovražnike.

Priložnost za opazovanje Ščita sem vsekakor nameraval izkoristiti, zato sem zaprosil izvidnika, če mi pokaže pot. Do teme je bilo še gotovo nekaj časa, zato je privolil, priti pa je želela tudi Lokostrelka.

Po par minutah hoje smo dospeli do mesta, kjer se je izvidnik ustavil: "Takole, pred vama je Ščit, vsakdo, ki zna najti Bistvo stvari, ga lahko začuti. Ni kaj za videti, lahko se ga pa dotakneta, čeprav jaz tega nikoli ne bi storil. Počakam vaju tukaj ob drevesu."

Šla sva naravnost, dokler nisem nenadoma butnil v nevidno steno. Medtem ko se je Lokostrelka hihitala moji neprevidnosti, sem se podrgnil po boleči glavi. Ob dotikanju Ščita so mi po roki šli mravljinci, bilo je kot, da bi me tresla elektrika. To je bilo sicer moteče, a mi ni preprečilo, da bi površino dodobra preučil. Tipal sem, da bi našel kakšno luknjo, ampak zaman, prepreka je bila brezhibno gladka.

Spomnil sem se, da je Ab'enasir omenil, da lahko skozenj čutiš vetrič, a ga nisem čutil, tudi slišati ni bilo nič. V roke sem vzel bližnji kamen, da bi preveril trdnost ter z vso silo udaril. Na moje veliko presenečenje ni bil kamen tisti, ki se je ustavil ob površini, temveč je bila to moja roka. Zabolelo me je, a je radovednost premagala bolečino. Skozi steno sem pričel riniti raznorazne stvari in vse so padale skozi. Tudi veje dreves so izgledale kot da prečkajo prehod, videl pa sem tudi zajčje odtise, ki so skoraj gotovo vodili skozi.

Lokostrelka je sicer nekaj časa preučevala Ščit, a se je hitro naveličala. Poklical sem jo k sebi, da bi z njo delil svoja odkritja: "Torej ta Ščit je zanimiva reč. Trenutno predpostavljam, da je ovira neprehodna za ljudi, za živali in rastline pa ne. Skoraj bi rekel, da prvi ne morejo skozi, ker posedujejo vsaj malo Energije. Torej če predpostavim, da je naša Energija pozitivno nabita in da je pozitivno nabit tudi Ščit, ga zato ne moremo prečkati. Mimo bi lahko torej prišel nekdo, ki je povsem brez kakršnekoli Energije ali pa morda celo nekdo, ki ima negativno Energijo. Čeprav … hmmm … ne, to ni mogoče, saj bi slednjega Ščit privlekel nase in pregrade sploh ne bi mogel več zapustiti. Morda se bi celo zlil z njim. Aha … saj res … to je to! Ko se je Ščit razširil in prišel v stik s silami teme je eksplodiral morda ravno zaradi tega, ker je posrkal njihovo Energijo in se je tako ustvaril presežek. Ja, odlično, odlično!. Torej ga lahko prečka le nekdo z nevtralno Energijo ali brez nje. Neživa narava najbrž nima Energije, rastline in živali pa imajo bržkone nevtralno Energijo in zato lahko vsi prehajajo skozi. Skrajno zanimivo! Vsekakor pa imamo eno veliko težavo. Če Ščitu enostavno odrežemo vir Energije, se bo najprej skrčil, kar bo zaradi sil zla na jugu in vzhodu spet povzročilo pok ter njegovo širitev. Nato se bo pričel krčiti in nas bo vse pomečkal, razen tistih, ki nimajo Energije ali pa imajo nevtralno. Torej je treba nekako zlomiti urok in šele nato odstraniti vir Energije! Morda zato Modrec vzdržuje Ščit, ker ne zna izničiti uroka … ne … Modrec je zloben … ali pač ne?"

Med razglabljanjem sem hodil sem ter tja in na veliko mahal ter žugal. Lokostrelka me je namrščena gledala, najbrž je mislila, da se mi blede. Želel sem razpredati še naprej, a je vojak rekel, da je čas za odhod nazaj.

Torej to je skrivnost in ključ za odstranitev tega (ne)slavnega Ščita!


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: