Nesreča pri lovu

Ko smo se odpravljali iz pogorišča, vojaki niso skrivali navdušenja nad zmago. Med sabo so tekmovali kdo je pobil več sovražnikov in ob tem se mi je obračal želodec. Naslednji cilj je bil na vzhodu, nato bi odšli proti severozahodu in na koncu še v osrčje uničiti močno oslabljen Coprnikov stolp. Vse je temeljilo na predvidevanjih Čarovnikov, katera so se v preteklosti ob vpadu Ostrov že izkazala za napačna in celo življenjsko nevarna.

Nekaj ur hoda od tabora smo se zaustavili ob potočku, da bi si oprali orožje in oklepe ter obnovili zaloge živeža. Ker je požig vasi potekal barbarsko in nepremišljeno, so postale del pogorišča tudi zaloge hrane. Razdelili smo se v šest skupin, od katerih je največja ostala v taboru ter postavila nadzorno točko, ki naj bi jo po dva Viteza v vsaki skupini, brez težave našla po končanem lovu. Poleg Lokostrelke so bili z manjšim lokom oboroženi še nekateri člani Kraljeve garde, zato nismo bili v skrbeh glede uspeha.

Naša skupina je štela dvanajst članov in odpravili smo se proti jugovzhodu. Med potjo je potekal pritajen pogovor, skozi krošnje je celo posijalo par sončnih žarkov. To je blagodejno vplivalo name in moja živčnost je uplahnila, končno sem se lahko za trenutek sprostil.

Med potjo je nenadoma prvi v skupini dvignil roko, očitno je opazil plen. Previdno smo se premaknili naprej, da bi videli kaj je našel. Na večji jasi je bilo sedem glav orjaškega rjavega goveda, podobnega domači kravi, ki je imelo dolge, naprej štrleče in ostre rogove. Pet se jih je paslo, medtem ko sta si dva, najbrž bika, stala nasproti, očitno, da bi pomerila moči. Bila sta mišičasta, v plečih precej višja od kogarkoli izmed naše skupine ter posejana z brazgotinami od bojev s plenilci ali tekmeci. Rahel vetrič je pihal proti nam, zato nas še niso zavohali, niti nas niso slišali ali opazili.

Na gib smo se pomaknili na primerno razdaljo vstran, da določimo načrt. Eden izmed Vitezov je pošepetal: "To bo odličen ulov, tur ima izvrstno meso! Ste videli tista dva mišičnjaka? Zalog bo za cel mesec!"

Nekdo v skupini je rekel: "Slišal sem, da so včasih največji junaki ture lovili kar na nož. Tura so izzvali, da jih je napadel in nato so odskočili ter ga zabodli naravnost v srce. To so bili možje."

Drugi mu je odgovoril: "To so prazne marnje in legende. Kdo pri zdravi pameti bo šel napadati tura na ta način? Poglej tista dva kako bojevito izgledata, ni govora, da bi si ju kdo upal napasti od blizu. Ni ga junaka, ki bi si to drznil. Celo leto bom čistil oklep in orožje tistemu, ki bi si to upal pa še del svoje plače bi mu dal. Častna stražarska!"

Med vojaki je završalo in naprej je stopil eden izmed tistih, ki je preplezal palisado in nam omogočil vhod v vas: "Jaz si upam, ampak bom to storil le pod pogojem, da boš res izpolnil to kar si obljubil. Če se javi še kdo, pa boš gotovo obžaloval svojo ponudbo! Seveda pa tudi pričakujem, da bo tale mična gospodična navijala zame." Vsi so se zarežali in mladostniška samozavest ter adrenalin ob nedavni zmagi sta botrovala temu, da sta se za ta nesmiseln napad javila še dva Viteza in še en vojak garde. Četverica bi morala sedaj najbrž žrebati, a je prvi prostovoljec predlagal nekaj še bolj norega: "Predlagam, da preostali obkolite jaso in jih poženete nazaj, če bi te bojazljive živali slučajno hotele pobegniti. Mi bomo bika napadli vsak z svoje strani neba in tisti, proti kateremu se bo bik pognal, bo dobil možnost, da ga ubije. Tako bo najbolj pravično in vsak izmed nas bo dobil priložnost. Ker sta bika dva, bomo na koncu imeli tudi dva junaka. Kaj pravite?"

Z navdušenjem so se vsi strinjali, razen naju z Lokostrelko. Ta je samo odkimavala, jaz pa sem se držal za glavo, čemu je ta cirkus potreben.

Ko smo prišli nazaj do jase, se je peterica goved že pomaknila proti obrobju, medtem ko se je med bikoma že začel pravi boj, ki pa še ni povzročil ran. Premaknili smo se ob robu, da bi jih obkolili, a se je zaradi neprevidneža, ki je glasno zlomil suho vejo, peterica splašila in zbežala. Bika sta bila na srečo ali pravzaprav na našo nesrečo zaposlena z bojevanjem in nas sploh nista opazila.

Štirje junaki so se z izvlečenim mečem počasi pričeli približevati proti borcema, saj je bilo zaradi pravičnosti dogovorjeno, da opozorijo nase šele, ko bodo dovolj blizu v primeru, da ne bodo prej opaženi. Vse je potekalo kot po maslu in mladeniči so se približali dovolj, da so si pomignili in naenkrat zakričali.

Bika sta ob nenadnem viru hrupa takoj prenehala z bojem in se obrnila vsaksebi. Začela sta mukati in kopati zemljo, pripravljena na napad. Napadalci so začeli skakati in kričati, da bi vzbudili dovolj pozornosti. Vsi so z navdušenjem gledali kaj se bo zgodilo, nekateri so začeli celo staviti, kdo bo prvi, ki bo zabodel bika. Lokostrelka je vzela lok v roke in s puščico potrpežljivo čakala na razplet.

Bika sta bila že izkušena, zato sta ravnala previdno in se nista brezglavo pognala v napadalce. Vedela sta, da sta najmočnejša, če drug drugemu ščitita hrbet. To je pričelo gledalce dolgočasiti in pričeli so klicati naj že vendar kdo napade, da ne bosta bika umrla od dolgčasa.

Vojak, ki se je prvi javil, se je odločil, da jih bo ubogal in stopil je nekaj korakov proti biku, da bi ga izzval, da napade. Ta je povesil glavo, a je še vedno trmasto vztrajal na svojem položaju. To je vojaka razjezilo in odločil se je za skrajno neumno potezo, neposreden napad. Pomignil je drugemu naj bika zamoti, da bo lahko prišel na njegov bok. Kar je sledilo se je odvilo bliskovito.

Bik je resda pogledal proti drugemu napadalcu in vojak mu je resda prišel na njegov bok, a ni utegnil zariniti meča med rebra, saj je bik sunil z glavo proti njemu in ga zbil na tla. Še preden se je omočen vojak uspel pobrati, ga je bik že nabodel na ostre rogove, da so mu pogledali skozi oklep skupaj z nesrečnikovim črevesjem. Otresel se ga je in napadel Viteza. Ta se je očitno prestrašil in želel zbežati, a zaman, saj ga je bik z glavo potisnil proti robu jase in ob drevesu dobesedno zmečkal. Drugi bik je opazil, da nima več kritega hrbta, zato je tudi sam napadel in prvega napadalca poteptal, drugega pa z glavo vrgel visoko v zrak, da je ta s treskom padel po tleh in negibno obležal. Namesto, da bi ostali pobegnili pa so željni maščevanja napeli loke in ustrelili. Merili so slabo, zadel je le eden, pa še ta je bika le oprasnil. Ta se je obrnil proti novim sovražnikom in še preden so ti utegnili zbežati, so že težko ranjeni ležali na tleh. Lokostrelka je ohranila prisebnost in je začela streljati takoj, ko se je morija pričela. Žal so nesrečna naključja hotela, da se je prvič puščica odbila od roga, drugič je bik zamahnil z repom in puščico preusmeril, tretjič pa je zadela kost in puščica se je odbila. Ni bilo več časa za streljanje, zato sem jo enostavno pograbil za roko in povlekel v gozd.

Bežala sva kot nora, za nama pa se je slišalo lomastenje. Nisem imel več veliko sape in vedel sem, da ne bova zmogla ubežati, zato sem ob prvem debelejšem drevesu, ki je imelo nižje veje, obstal. Postavil sem ji ravbarsko lojtrico in jo povzdignil, sam pa sem se še ravno pravi čas prijel ter potegnil navzgor, saj je bil bik že tik ob drevesu. Lokostrelka me je prijela za roko in mi pomagala, da sem se skobacal na vejo, bila sva rešena.

Uspelo nama je zbežati, ampak kako bova sedaj našla pot nazaj do tabora?


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: