Starčeva pripoved

Naslednje tri dni smo nadaljevali pot po gozdu. Par mož je hodilo pred nami kot izvidnica, medtem ko so ostali brisali sledove za nami. Starec je hodil z mano in punco. Imel sem cel kup vprašanj, vendar si nisem upal vprašati. Nekako sem čutil, da ni pravi čas za vprašanja. Pot nas je vodila globlje v gozd in kmalu smo dospeli do strmejšega terena. Tu smo se združili v skupino in skupno nadaljevali pot navzgor. Z občudovanjem sem gledal starca in punco kako sta premagovala težaven vzpon. Tu pa tam smo se tudi ustavili za hip, da smo si obnovili moči.

Ko smo tako plezali, se mi je zazdelo, da slišim glasne krike kanje. Pogledal sem v zrak, a ptice nisem videl. Nekdo v skupini je na klic odgovoril s skovikom sove. Ozrl sem se po pečini navzgor in videl, da se je zgoraj pojavila najprej glava, nato pa še moški prekrit v obleko, ki se je skoraj popolnoma prilegala skalam. Pomahal nam je s palico in stopili smo mu naproti.

Ob srečanju si nismo izmenjali besed, ampak je mož le pomignil naj mu sledimo in pričel plezati. Po kratkem vzponu smo dospeli do nekakšne police. Mož je s palico potolkel v zaporedju po skali in ta se je odmaknila. Pred nami se je odprla osvetljena votlina. Vstopili smo in takoj nas je obdala množica ljudi. Od bojevnikov, do žena in tudi otrok. Kmalu je iz množice stopil močno oklepljen mož in potresel starcu roko. Nato se je obrnil k vsakemu izmed nas in storil enako.

Dejal je: "Dobrodošli v našem oporišču. Nekateri ste bili dolgo naši bratje, a so vas zajeli in prisilili delati v rudniku, drugi verjamem, da boste to še postali. Odpočijte si za hip." Po pozdravu nas je povabil naprej. Razkazal nam je naša prebivališča. Bila so v skalo izklesane sobice s kožuhi namesto ležišč. Nekako smo se razkropili in ostal sem sam s starcem.

Že sem ga hotel zasipati s vprašanji, ko je dvignil roko in pričel: "Vem marsikaj o tebi, kako in zakaj si prišel v ta svet in tudi kako se lahko rešiš iz njega. Vem, da si verjetno zaslepljen z lažmi, zato ti bom razložil resnično zgodbo."

"V davnih časih, ko je obstajal le še en svet imenovan Kaarantaan, se je pojavil mož, sedaj ljudem poznan kot Temni Coprnik. Moč temne strani ga je preslepila, da je pričel z zlemi dejanji. Hotel si je podjarmiti celoten svet in pričel je njemu najbližjim delom. To je sedanji svet pod Ščitom. Usoda je hotela, da je ravno takrat v Kaarangrad pribežal Čarovnik, ki se je poimenoval Modrec. Kralju je šlo za nohte, saj njegova vojska ni imela niti malo možnosti proti silam zla. V obupu je iskal rešitev in tu nastopi Modrec. Svetoval mu je, da naj poskusi s prastarim urokom energijskega ščita. Kralj mu je gladko nasedel in sklical zbor Čarovnikov. Med izvajanjem uroka je v dvorano pridrvel izdajalec in pobil enega izmed Čarovnikov. Energijski ščit se je nekontrolirano razširil in današnji Svet popolnoma ločil od Kaarantaana. Kljub temu, da so vsi v mestu pomrli je Modrec uspel preživeti. Očitno se je pretihotapil skupaj z meščani, ki so bežali na jugozahod."

Začudeno sem ga gledal, ko je nadaljeval: "Skozi leta mi je uspelo zbrati dovolj dokazov proti Modrecu, da vem, da je on nastavil izdajalca, ki je ubil enega izmed Čarovnikov. Potem ko je bil Karantaan začasno odrešen strahovlade Temnega Coprnika, se je Modrec spet priliznil novemu Kralju. Njegova moč prepričevanja je neverjetna. Trenutni Kralj je dobesedno lutka v njegovih rokah. Z njim dela kar se mu zahoče in tako ima popolno oblast nad kraljevino. Pred kom je Modrec bežal ne vem, verjetno pred Svetom Čarovnikov, ki je nekakšno višje sodišče, niti ne vem kaj je storil."

Nisem mogel verjeti njegovim besedam: "Ampak ....". Nasmehnil se je in mi rekel: "Da, verjetno se ti ne zdi nevaren, ampak dober in plemenit. Povem ti le tole sine, da se zna pokazati človeku, kot višek vse dobrote. Nikar mu ne verjemi, jezik ima strupen kot kača. Naj ti povem še mojo zgodbo. Bil sem eden izmed Čarovnikov, ki so pred Kaarangradom, ki so na Širokem polju zadrževali sile teme. Medtem ko so se ostali uspešno umaknili, sem sam ostal ujet med duhovi. Bojeval sem se dokler nisem imel več moči. Bil sem že na koncu, ko sem na severu zagledal strašno eksplozijo. Ščit je naletel na sile teme in nastal je strašen pok Energij. Duhovi so se ob eksploziji razpršili in ostal sem sam. Nekaj časa sem ležal, nato pa so me našli tovariši in odvlekli na jug do Waasi kamor so ob uničenju Kaarangrada bežali ljudje."

"Na začetku sva z Modrecem delila iste misli, ampak čez nekaj časa sem sprevidel, da nekaj skriva. Ni mi bilo všeč, da ima tako bližnji zaupnik Kralja skrivnosti. Na skrivaj sem poizvedoval in prebiral prastare knjige. Osupnilo me je ko sem izvedel, da urok Ščita ni večen. Torej je šlo za prevaro. Nisem vedel kaj naj storim, zato sem še naprej ostal njegov tesen prijatelj, da bi izvedel kako bi mu lahko preprečil načrte. Dve stoletji nazaj me je nekdo izdal. Bil sem prisiljen zbežati in se skrivati. Do pred petimi desetletji mi je uspevalo, nato pa so me dobili. Moja in njegova starost pa sta že druga zgodba."

"Modrec me je zasliševal, da bi izvedel kaj vem, a nisem govoril. Hotel me je že pokončati, ko sem ga presenetil z novico o obstoju mogočnega artefakta, ki omogoča skoraj neskončno moč. Ker sem edini vedel za njegove namere, je bilo namreč izrednega pomena, da ostanem pri življenju. Mučil me je, da bi izvedel lokacijo, a mu je nisem zaupal. Zato je ukazal, da mi iztrgajo jezik in me vržejo v enega izmed Severozahodnih rudnikov, da bi spregovoril ob opazovanju trpljenja drugih. Zagotovo se ti zdi čudno, da me je vrgel v rudnik. Naj ti pojasnim. V rudnikih kopljejo posebne kristale, ki v sebi nosijo vir energije soroden Energiji v nas. Količina kristalov je tam tako velika, da je skoraj nemogoče uporabljati lastno Energijo. Zato si morda opazil, da je celotna palača osvetljena izključno s temi kristali. Da bi oslabilo Čarovnike. Tega oni seveda ne vedo. To vema le midva s Modrecem. Meni je uspelo kljub kristalom ohraniti nekaj sposobnosti. Morda se sprašuješ zakaj nismo prej pobegnili? Ni tako enostavno. Potrebovali smo nekoga od zunaj in to si bil ti."

"Ampak Rešitelj ... zakaj ... kako?", sem šokiran blebetal. "Ah, ali je tudi tebi natvezil to zgodbico? Rešitelja potrebuje le da pomiri ljudi, da jim da upanje in prepreči nemire. Vsake toliko časa pride junak, ki se odloči bojevati proti skupnim težavam, zelo prav. Verjetno ti je dal za preizkušnjo, da pobiješ Dr'Agona, že tvojim predhodnikom je. To me skrbi. Namreč ravno zmaj je ključ do Artefakta. Ne vem če je to le nesrečen slučaj in hoče le zavarovati svoje rudnike ali pa ve za Artefakt. Ta se nahaja v ruševinah mesta Maar na vzhodu, ključ do njega je konica zmajevega repa. In to moramo dobiti tudi mi!"

Uspelo mi je zajeti sapo in vprašal sem ga: "Ampak zakaj ga ne pobije sam, če je tako mogočen?" Odvrnil mi je: "Ni tako mogočen. Njegova moč se skriva v sposobnosti prepričevanja in prevarantstva. Zmaj pa velja za nepremagljivega. Rep moramo imeti čimprej. Temni coprnik spet zbira sile in tokrat bo njegov pohod strašen. Vabljen si na jutranji posvet s bojevniki, da skupaj najdemo rešitev. Brez skrbi, znam se pogovarjati preko misli tudi s večimi ljudmi naenkrat. Sedaj pa se odpočij. Kdaj drugič ti bom pojasnil še več stvari."

"Saj to ne more biti res, celotna predstava o tem svetu se mi je pričela podirati kot hiša iz kart." sem si mislil preden sem zaspal.


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: