V pajkovi mreži

Vzel sem zalet in se po deblu pognal do prve veje. S težavo sem se povlekel navzgor in pričel plezati. Po parih metrih je postalo jasno, da moja teorija drži. V sredini je zevala globoka luknja, najbrž je bila to iskana votlina. Navdušeno sem kriknil: "Pridi hitro, pomagal ti bom! V sredini drevesa je luknja in najbrž to kar iščeva. Tukaj morava splezati navzdol."

Seveda je bil spust brez vrvi tvegan, a nekih drugih možnosti nisva ravno imela. Jaz sem plezal prvi tipaje z nogami in rokami v temi ter obveščal Lokostrelko o opornih točkah. Po nekaj metrih spusta pa sem zatipal nekaj gnusno kosmatega. Ustrašil sem se in sunkovito odmaknil roko, kar pa je povzročilo izgubo ravnotežja. Poskusil sem se ujeti, a mi je zdrsnila tudi noga, zato sem kriče padel v globino.

Bil sem prepričan, da sem izgubljen, a sem po nekem čudežu nekaj ujelo. Zdelo se je kot bi padel na trampolin, a se nisem odbil, temveč sem skupaj z površino nekajkrat zanihal in se nato ustavil. Poskusil sem se premakniti, a ni šlo. Nahrbtnik, roke ter noge so se nekako prilepili na to površino. Lokostrelka je zaklicala: "Ali si v redu? Kaj se je zgodilo?" Odvrnil sem: "Nič ni hudega, priletel sem na na mehko, vendar pazi, da ne padeš še ti. Ta podlaga me je sicer rešila, a sem nalepljen nanjo in se ne morem premakniti. Nič ne vidim, zato ne morem vedeti kaj je." Rekla je: "Bodi pri miru, že prihajam!"

Ležal sem in gledal belo piko, ki je predstavljala izhod iz votline. Nenadoma je pika izginila in se nato spet pojavila. To se mi je zazdelo čudno, zato sem zaklical: "Lokostrelka, a si se slučajno nagnila nazaj?" Odvrnila je: "Ne! Potrpi, spuščam se kolikor hitro morem." Zadeva mi ni bila niti malo všeč, a nisem imel izbire kot čakati.

Nenadoma sem začutil, da se mi je na obraz usul prah. Nisem se mogel obrisati in zato me je žgečkanje prisililo v kihanje. Pogledal sem navzgor, da bi preveril kje je že Lokostrelka in spet je pika izginila. Nekaj je bilo hudo narobe, zato sem zaklical: "Pazi se! Imam občutek, da nisva sama. Poskušal se bom iztrgati in prižgati baklo."

Bakle in kresilne kamne sva z Lokostrelko pobrala od padlih vojakov, a mi ni prišlo na pamet, da bi jo prižgal in jo enostavno vrgel v jamo, da bi videl kakšno je stanje na dnu. Plezati z njo bi bilo seveda nemogoče, a informacija o tem kako globoko je in kaj je spodaj, bi gotovo prišla prav. Jezil sem se sam nase, da sem tega nisem spomnil, a zdaj je že bilo prepozno.

Silovito sem se pričel premikati, da bi se iztrgal in takrat je pika spet začasno izginila. Napel sem vse moje moči in se začel sunkovito premetavati in takrat sem začutil, da se je močno stresla površina na kateri sem bil. Srce mi je zastalo in v grlu sem začutil globok cmok. "Kaj za vraga je bilo to?" sem se spraševal in se ponovno premaknil. Spet tresljaj. Spoznal sem, da nekaj spremlja moje gibe, najbrž me ne vidi, me pa lahko začuti.

Nisem vedel kaj naj naredim in takrat je Lokostrelka zaklicala: "Prišla sem do konca luknje! Ali naj skočim?"

Njen klic je glasno odmeval v votlini in površina se je spet stresla. Nisem si upal odgovoriti, saj me je bilo strah tistega, kar je povzročalo tresljaje. Lokostrelki pa je očitno zdelo čudno, da ne odgovorim, zato je zakričala: "Halo? Je kaj narobe? Si še tam?" Mreža se je stresla tako močno, da sem skupaj z njo spet začel vibrirati. Nisem imel druge izbire kot zaklicati: "Bodi tiho! Nekaj je tukaj kar občuti premikanje in sliši tresljaje od govora. Ne skoči, saj boš ujeta tudi ti! Uporabi lok in ga zagozdi v luknje, da boš lažje visela. Povem ti, ko bo ..."

Bil sem tako zaverovan v svoja svarila, da nisem občutil drsanja, ki se mi je približevalo. Ko sem na razgaljenih mečih občutil nekaj kosmatega, sem od groze obmolknil. Tisto se je približalo. Poskušal sem biti popolnoma pri miru, a je bitje očitno vedelo kako pripraviti žrtev do tega, da se izda, saj sem čutil, da je pričelo tipati po meni.

Dokler je tipalo po nogi, sem še nekako zdržal, ko pa je doseglo trebuh, pa sem se od groze začel tresti. Tipanje se je še pospešilo in takrat sem v smrtnem strahu na ves glas zakričal. Takoj za tem me je nekaj iz obeh strani dregnilo v rebra in me pričelo sukati ter ovijati v omot. Stiskalo me je, da sem komaj dihal, a sem vseeno kričal na ves glas. Med vrtenjem sem se spomnil kako pajki svoje žrtve najprej omotajo v mrežo, da se ne morejo premikati, nato pa jih s strupom paralizirajo in se nato z njimi hranijo medtem ko so žive.

Zgrožen sem se poskušal upirati, a brez haska. Vedel sem, da bo ugriznil, ko me bo dovolj zavil in takrat bom omamljen, moja notranjost pa se bo začela utekočinjati. Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega. V jamo so začele padati goreče bakle. Osvetlile so okolico in tako sem med zasukom videl, da je bitje, ki me je ujelo, res orjaški dlakavi pajek. Njegove majhne očesce in ostri konci strupenih čeljusti so odsevale v soju bakel. Za trenutek je ustavil zavijanje, saj ga je očitno tako močna svetloba zmotila.

A ni bila le svetloba, saj sem opazil, da je mreža pričela goreti. Nenadoma je iz višine priletelo nekaj puščic, naravnost v njegove oči, da je iz njih brizgnila rjava tekočina. Takoj zatem pa še prižgana bakla, ki je padla nanj in povzročila vžig dlačic. Bitje me je spustilo in zgroženo zbežalo v temo. S krikom je sedaj navzdol priletela še Lokostrelka in padla poleg mene. Mreža načeta od ognja se je pretrgala in zvalila sva se po tleh.

Lokostrelka me je prijela ter me pričela hitro vleči vstran od ognja in čez par metrov sva si lahko končno oddahnila. Iz tula je povlekla puščico in začela parati pajčevino, dokler nisem bil osvobojen. Sedaj sva se hitro pobrala vstran skozi manjši rov v katerega nama pajek gotovo ne bo mogel slediti.

Ali je to res votlina Kralja Hunjadija ali pa sva se uštela in je to le pajkov brlog?


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: