Čez Puščavo - 1.del

Spal sem zelo slabo. Neprestano sem se premetaval po neudobnem ležišču, na katerem je očitno mrgolelo stenic in uši. Zbadanje mi je pričelo presedati in ulegel sem se na lesena tla. V sobi je lahno brlela svetilka na olje, ranjenec je potihem stokal. Z njim je bilo hudo in dvomil sem, da bo preživel noč, kaj šele pot preko Puščave. Za njega sta izmenično skrbeli Lokostrelka in Berika.

Zaspal sem ne da bi vedel kdaj. Zbudil me je ropot. Možje so pospravljali svoje stvari. Hitro sem se pobral na noge in pogledal skozi vrata. Svitalo se je. Berike ni bilo nikjer, manjkal pa je tudi Ab'enasirjev prijatelj. Malo me je zaskrbelo, da so enostavno odšli brez nas, a sem se hitro pomiril. Vrnil sem se v sobo. Lokostrelka je dremala ob ranjenemu, ki ni več stokal. Ko sem pogledal kako je z njim, sem opazil, da je ponoči umrl.

Pogled na njegove tovariše je pokazal, da jim je sicer neprijetno ob mrtvecu v sobi, a se vseeno ni nihče pretirano sekiral. Smrt od bojnih ran je bila pač del njihovega življenja.

Pričel sem si pripravljati nahrbtnik, ko so v sobo vstopili manjkajoči. Bili so natovorjeni z živili in mehovi z vodo. Ab'enasir je rekel: "Tako, okrepčajte se. Razdelili si bomo živila in vodo. Nato odrinemo. Slišal sem, da je ranjenec umrl. Ne smemo ga pustiti v mestu, ker se vsi bojijo kuge, zato ga bomo nesli s sabo in ga pokopali v Puščavi.

Nahitro smo se najedli in se nato odpravili. Na umivanje tukaj sredi puščave raje sploh nisem pomislil. Pošteno umil se že nisem, odkar sem zapustil Waas in sem gotovo neznosno smrdel. Pograbili smo nosila in odšli. Stražarji nam tokrat niso težili, gotovo je Abenasir poskrbel za vse. Stopil sem do njega: "Kako dolgo bomo potovali? Zakaj pa nimaš konjev ali drugih tovornih živali? Ali ne bi potovali hitreje z njihovo pomočjo?"

"Žal se motiš. Tovorne živali so samo ovira, splašijo se za prazen nič in potrebujejo hrano in vodo. Ali sploh veš kako draga je hrana in voda na tem območju? Tovorne živali in konje si lahko privoščijo le karavane, ki prihajajo iz neznanega. Čas potovanja bo pet dni, mogoče celo več, če pride do kakršnihkoli zapletov. Hrane in vode imamo dovolj, zato ne skrbi."

Pomiril sem se in se pričel ogledovati po okolici. Trenutno smo hodili po dokaj trdni zemlji posuti s peskom, očitno se še tu ni pričela prava Puščava, ampak je pesek nanosil veter. Povzpeli smo se čez majhen hrib in tedaj se je pred nami razprostrl neverjeten pogled. Povsod do koder je seglo oko, se je razprostiral pesek. Bil je rdečkaste barve. Orjaška rdečkasta ravnina. Rastja ni bilo skoraj nič, tu pa tam je skozi plasti kukala kaka bilka.

Povprašal sem Ab'enasirja: "Ali je tu na jugu vedno bila puščava?"

"Po pripovedovanjih je nekoč tu ravno tako kot severneje od nas bila rodovitna pokrajina. Brezno, ki je nastalo, je na severu ozko in se celo konča, ker se zaje v skale, tukaj pa se je na mehki zemlji razširilo. Zemlja pod nami je taka, kot bi jo vsepovprek naluknjale mravlje. Rodovitna zemlja je sčasoma skoraj popolnoma izginila, pokrajina se je po pripovedovanju izsušila, napokala, veter pa je opravil ostalo in tako je tu ogromno peska. Najhuje pa je, da se Puščava širi. Skrbi nas, da bo širjenje ogrozilo Wolčino."

Še nekaj časa smo hodili, ko je Ab'enasir dal znamenje za premor. Stali smo v bližini orjaške stožčaste vdolbine. Spominjala je na vdolbine, ki jih delajo ličinke volkcev. Streslo me je ob misli, da utegne tu prebivati orjaška ličinka, ki čaka na mimoidoče in jih nato s kamni spravi v past.

Dejal je: "Spustimo sedaj mrtveca po tej peščini. Mislim, da nima smisla izgubljati časa in ga pokopavati. Živ pesek bo storil svoje."

Moža, ki sta ga nosila, sta ga brez ugovora zvalila po klancu. Na dnu je kmalu pričel izginjati. Puščava ga je goltala v svoja nedrja. Vsi smo bili zgroženi, le Ab'enasir je brezbrižno stal in si prižgal cigareto: "Tako, predstave je konec, odpravimo se. Če ne bomo hitro hodili, nam v petih dneh ne bo uspelo priti do Južne postojanke. Bolj dolgo kot smo pa na poti, slabše je."

Stopil je pred kolono in z dolgo palico, ki jo je imel s sabo pričel mahati pred sabo kot to delajo tisti, ki so slepi. Čeprav sem se njegovi metodi čudil, sem bil raje tiho in sem se pridružil Lokostrelki, ki je stopala na koncu skupine. Berika me je le nejevoljno ošvrknila s pogledom, videl sem, da ji zadeva ne ugaja.

Pričela sva se bolj potiho pogovarjati. Vojak, eden izmed upornikov, ki je hodil pred nama si je mrmral in brundal nek napev, zato nama ni posvečal pozornosti. Na pamet mi je padlo, da kljub temu, da sta v skupini dve ženski, ni prišlo do izpadov mož. Mogoče sta si s svojim bojem pridobili dovolj spoštovanja, da so ju pustili na miru.

"... res se mi ne zdi prav."

Zavedel sem se, da sem pravkar preslišal del stavka. Poskušal sem se vklopiti nazaj v pogovor in sem zato dejal: "Aham ... ja ..."

Presenetila me je z vprašanjem: "Me sploh poslušaš?"

Kako neki je vedela, da sem z mislimi zataval? Ženske so res skrivnostne. "Oprosti, za trenutek so mi misli ušle. Pravzaprav vem zelo malo o tebi, o ljudeh okrog tebe. Sploh se nisva imela priložnost pogovarjati o tem. Povej mi nekaj o upornikih. V bistvu sploh ne vem proti čemu se borite. Nikoli mi ni padlo na pamet, ampak sedaj se mi zdi, da bi bilo pametno, če bi se o tem pogovorila."

Ni bila zadovoljna s tem. Pomignila je proti Beriki, ki je hodila na začetku kolone in kramljala z Ab'enasirjem. Skomignil sem z rameni: "Daj kljub temu."

Zavzdihnila je: "No, naj ti bo. O upornikih ne vem veliko. Poznala sem le mojo skupino, ki sem se ji pridružila, ko sem zbežala od doma. Sedaj jih ni več. Uporniki se borijo za pravični Svet. Morda nisi opazil, ampak v tej deželi vlada huda tiranija. Pobirajo davke na prav vse. Pravijo, da potrebujejo denar za vojsko, ampak pogosto vojaki sami ropajo uboge ljudi. Grofje in baroni kradejo kolikor le morejo. Kmetje se zato zbirajo in mnogi prebežijo med upornike. O tem kake ukrepe uporabljajo za preprečevanje prebegov pa raje ne bi. Sužnji smo v lastni deželi. Takrat ko sem prebežala k njim, sem vedela, da se bom lahko borila za pravičnost in bom urila svoj talent. In res, med njimi sem uživala!"

"Kaj pa Ščit? Ga poznaš? Kaj veš o njem?"

"O njem ne vem nič. Pravzaprav sploh ne vem če obstaja. Mogoče je le pripoved. Ji verjameš? Jaz ji ne. Veliko ljudi verjame, da bo vse bolje, ko bo Ščit padel, zato nestrpno čakajo na Rešitelja. Če vprašaš mene, so zaslepljeni in ne mislijo s svojo glavo."

Ob tem stavku sem se zamislil. Saj res. Kdo jamči, da Ščit sploh obstaja? Ab'enasir? Stari zapisi? Modrec? Komu lahko sploh verjamem? Z občudovanjem sem jo pogledal. Bila je glas preprostega ljudstva te dežele. Ljudstva, ki ga Ščit ni zanimal kaj preveč in je samo hotelo bolje živeti. Ni se brigala za Čarovnike, ki so cele noči pregledovali stare zapise, ampak jo je brigala le pravica v tej deželi.

Hodili smo dokler se ni znočilo. Sonce je bilo tokrat milo in nas ni preveč žgalo. Ustavili smo se in posedli. Položili smo nosilnico z Artefaktom na sredo tabora, in se v krogu polegli okrog nje. Trije smo ostali budni in stražili, medtem ko so ostali zaspali. Po nekaj časa smo se izmenjali in tudi sam sem dobil priložnost, da se naspim.

Priložnost sem nameraval vsekakor izkoristiti. Pot bo še dolga!


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: