Pri Kovaču

Ob vstopu v kovačijo sta mi v obraz bušnila vročina in vonj po železu pomešan z jedkim dimom, ki je dražil oči, da so se mi hipoma zasolzile. Zvok udarcev po nakovalu je spremljalo bučanje ognja in kričanje plečatega orjaka, ki je v roki vihtel ogromno kladivo. Njegovi pomočniki so švigali sem in tja ter na ogenj nalagali drva, gonili meh in mu prinašali orodje. Longi se je napotil naravnost k njemu in ga potrepljal po rami: "Kovač, pusti sedaj to, pomembnejše stvari so na vrsti." Moški, se je sunkovito obrnil. Pod košatimi brki so se mu ustnice raztegnile v širok nasmeh: "Longi, dobri prijatelj, kako si? Kako ti gre pri urjenju vojščakov? Že dolgo se nisi osebno oglasil v Kovačiji. Upam, da si zadovoljen z mojimi izdelki. Kdo je pa ta slaboten poba poleg tebe?" Longi je z nasmehom odvrnil: "Seveda sem zadovoljen. Tvoji oklepi in ščiti so neprekosljivi. Tale poba je pa Rešitelj. Ne zgleda ravno kot vojščak, ampak povedali so mi, da je sposobnejši, kakor se zdi na prvi pogled. Med drugim je preživel tudi boj z Hobboto, kar ni ravno mačji kašelj." Videl sem, kako se je pod brki pojavila ogromna odprtina. Kovač je od začudenja čisto otrpnil in grozilo mi je, da me bo pogoltnil, če bo še naprej tako na široko odpiral usta. "Primejduš, takih korenjakov pa ne najdeš za vsakim vogalom," je končno izustil in mi pričel na veliko stresati roko: "Povejta, kaj potrebujeta, celotna kovačija vama je na voljo!"

Longi se je pogladil po bradi in si pričel ogledovati razstavljene ščite in oklepe. Nejevoljno je godrnjal in mi rekel: "Tile oklepi so malo preveliki zate. Kolikor so mi povedali pa ščita sploh ne boš mogel uporabljati, ker imaš poškodovano desno ramo. Hočeš nočeš se boš moral bojevati brez njega. Brez skrbi, tudi takega bojevanja se da priučiti in blesteti v bitkah." Obrnil se je k Kovaču in mu dejal: "Razstavljenega nimaš nič primernega, vendar vem, da imaš še nekje shranjen tisti oklep, ki sva ga našla, ko sva se mlada igrala ob razvalinah na vzhodu mesta." Kovač je vzdihnil in pričel mencati: "Hmnja, oklep ... ja ... katerega že misliš ... ne spomnim se, da bi kaj našla ... ali si prepričan?" Longi ga je krepko prijel za ramo in rekel: "Poglej, usoda kraljestva leži v fantovih rokah, ti pa nekaj mencaš in odlašaš. Vem, da oklepa nisi oddal, ker je preveč dragocen, da bi ga prodal komurkoli, zato se hitro spomni, kam si ga dal. Bogato ti bova plačala, brez skrbi. Fant ima dovolj draguljev, da boš lahko kupil še eno kovačijo. Če pa oklepa ne boš hotel dati, bom pa prisiljen opraviti preiskavo Kovačije. Že dlje časa se namreč govori, da se nekontrolirano prodaja orožje razbojnikom in tolovajem in še kako nas zanima, kdo stoji za tem. Ker sva dobra prijatelja že od mladosti, sem do sedaj mižal na obe očesi, ampak ju bom moral mogoče kmalu odpreti!"

Kovač je pogoltnil slino in se pričel delati, da tuhta, kam je spravil oklep: "Hm, mogoče ga imam v kleti med staro kramo ... ali pa mogoče v kaki omari." Nenadoma je vzkliknil: "Aha! Že vem kaj misliš! Pridita z mano." Longi se je zadovoljno nasmehnil in pomežiknil. Spremljala sva kovača po kamnitih stopnicah navzdol do širokih hrastovih vrat. Iz kota je vzel baklo, jo prižgal in si z vratu snel vrvico s velikih ključem: "Da mi niti ne črhneta o tem! Jasno? Če bodo lopovi zvedeli, da v kleti hranim takšne dragocenosti, se mi slabo piše." Odprl je velika vrata in osvetlil notranjost. Povsod so bile napredene pajčevine, po tleh so švigale drobne sive živalce, ki se jim je tu pa tam pridružila kakšna večja podgana. Klet je bila bogato obložena z raznovrstno opremo in Longi je ob pogledu nanjo navdušeno zažvižgal. Vodil naju je do kota, kjer je ležala raztrgana vreča. Iz nje je potegnil črn oklep, ki je bil ravno pravšnje velikosti zame.

"Namazal sem ga z ogljem in katranom, da se ne bi preveč bleščal in ne bi kakšnega pomočnika zamikalo, da bi si ogledal klet. Obleci ga, takšnega kot je, in ga šele doma očisti. Verjemi mi, da takega oklepa še nisem videl! Marsikatero noč sem prebedel in poskušal napraviti tako kovino, kot je ta, iz katere je izdelan. Ni mi uspelo, niti približno ne. Lahek je kot pero in nosil bi ga lahko vsak. S kovaškim kladivom sem z vso silo tolkel po njem pa se ni niti malo poznalo, vrgel sem ga v ogenj, da bi ga pretopil in si napravil večjega, ki bi pristajal meni, pa se ni stalil, niti po celem dnevu kurjenja. Klešče, s katerimi sem ga hotel pobrati iz ognja, so se razblinile v zrak, oklepu se pa ni nič poznalo. Pravim ti, da je prežet z Čarovnijo. Vsekakor bodi previden, ko ga nosiš. Kaj veš, kaj se skriva v njem." Nadel sem si ga in res je bil peresno lahek, sploh nisem čutil, da ga imam na sebi. Črna barva mi je bila všeč in sklenil sem, da ga sploh ne bom očistil, da ne bi privabil kakega zmikavta. Longiju sem podal mošnjo, da je iz nje vzel nekaj dragih kamnov in jih stisnil Kovaču v roko: "Mislim, da bo to poplačalo oklep. Saj ga tako ali tako ne moreš nositi sam."

Kovač je glasno dejal: "Škoda da ubožec nima več denarja, da si lahko privošči le ta ubogi oklep. Mogoče bi ga spraskala še kaj, za kakšen meč? Lastnih trenutno nimam, jih pa imam kar nekaj, ki so uvoženi so naravnost iz severa." Longi je odvrnil: "Meč že imava. Zagotovo te bo zanimal. Oglej si ga." Položil sem meč na mizo na sredini prostora in kovaču so se od začudenja kar zasvetile oči: "Neverjetno. Kakšen biser med orožji je ta meč. Tako fino izdelan in oster. Ročaj je prava umetelna mojstrovina. Takšnega meča še nisem videl pa poznam vse izdelovalce v tej deželi. Dvomim, da bi kaj takega sploh lahko izdelala človeška roka.". Meč je zavihtel po zraku in svetloba pismenk je osvetlila prostor. Hipoma ga je odvrgel nazaj in besno siknil: "Tepca. Zakaj mi nista povedala prej. Takšnega meča se ne kaže naokoli. Kdorkoli bi lahko videl to svetlobo in če je ravno tedaj pogledal skozi okno, bosta na poti do doma še kako v nevarnosti. Pojdita sedaj. Že tako imam dosti skrbi s tatovi, sedaj bo pa še huje."

Skoraj vrgel naju je iz Kovačije in zaloputnil vrata za nama. "Heh, tale Kovač je pa včasih prav zabaven," se je nasmehnil Longi. Vprašal sem ga: "Kaj pa so tiste pismenke? Kaj pomenijo?" "Tega ti pa ne znam povedati," je odvrnil "To boš moral vprašati koga izmed Čarovnikov, vendar pazi, da ne boš zaupal svoje skrivnosti napačnemu. Vem, da se vojaki meča niso dotikali, ker sem izrecno zaukazal, da naj se ne dotikajo predmetov, ki jih imajo s sabo ujetniki. Že nekajkrat se je zgodilo, da se pomrli vsi, ki so se dotaknili kakšnega predmeta, ki je bil zaščiten s Coprnijo, tako namreč pravimo temni Čarovniji, če slučajno še ne veš. Tako, vrniva se. Privadi se na oklep in malo povadi z mečem. Jutri te čaka začetek urjenja."

"Urjenje? Pa sem sploh pripravljen za to?"


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: