Učenje Čarovnije - 2.del

Po obedu so me odpeljali do učilnice. Previdno sem stopil skozi vrata in zagledal Beriko, ki je strmela v steno. Prisiljeno sem se odkašljal, da bi vzbudil pozornost, vendar to očitno ne bi bilo potrebno, saj mi je rekla: "Vem, da si tu. Stopi k meni in se zazri v steno. Povej mi, kaj vidiš." Postavil sem se poleg nje in začel strmeti. Počutil sem se prav butasto. "Kaj naj vidim, če je pa stena neprosojen material?" sem jo vprašal. "Ne trudiš se dovolj!", mi je odvrnila: "Zapri oči in se sprosti. Primi me za roko." Prijel sem jo za mehko roko in se poskušal sprostiti. Upal sem, da ne bo spet uporabila kakšnih trikov.

Stala sva z roko v roki in nič se ni zgodilo. "Dolgčas!" mi je šlo skozi misli in nenadoma se je pričelo mednje vrivati: "Sodeluj! Trudi se!" Še bolj sem se sprostil in tedaj je Berika nenadoma rekla: "Odpri oči!". Zagledal sem zunanjost mesta Waas. Prisegel bi, da nisem odprl vek, pa sem vseeno videl. Mislil sem, da si samo domišljam, ko pa mi je Berika pričela govoriti, kam naj pogledam, sem se zavedel, da oba gledava enak prizor.

Ko je njen prijem popustil, je izginila tudi slika. Vprašujoče sem jo pogledal in nasmehnila se mi je: "Za novinca ti gre res odlično, vendar se ne prevzemi. To da se tako hitro učiš, je posledica Energije, ki je imaš ogromno. Vedi, da brez vaje ne boš nikamor prišel. Če boš sodeloval, boš v obdobju petih lun obvladal že dovolj, da boš kar dober Vajenec. Do Čarovnika pa ti manjka še ogromno. Modrečeva moč je neprimerljiva s tvojo. Predstavljaj si, da je tvoja trenutna moč enaka drobni lučki kresničke, Modrečeva pa je enaka številu zvezd na nebu."

Osuplo sem jo gledal, ko je nadaljevala: "Seveda Čarovnija ni vse, vendar boš brez nje težko shajal. Skoraj nemogoče, da bi preživel, če ne znaš vsaj malo Čarovnije. Preprosti kmetje se zato držijo skupaj in nikoli ne hodijo sami naokoli. Vsaka vas, kraj, mesto ima svojega Čarovnika, ki ga ščiti pred najhujšimi nevarnostmi. Žal to vedno ni dovolj, poglej na primeru zmaja Dr'Agona. Ljudje trpijo in čim prej jih moraš odrešiti." "Ampak zakaj se enostavno ne odselijo in obdelujejo zemljo kje drugje?" sem vprašal. "Ti ne razumeš. To ni tako enostavno. Tista zemlja je pomembna za naše kraljestvo. Izredno pomembna. Vzroka pa ti ne smem razkriti!" mi je odvrnila.

"Pridi, še nekaj bi ti rada pokazala," je rekla. Stopila sva na sredo učilnice, kjer je ležal čisto navaden kamen, vsaj meni se je tako zdelo. "Primi ga v roko in ga občuti," mi je dejala. Prijel sem ga in pogladil po površini. "Sedaj ga položi nazaj in me primi za roko," je nadaljevala: "Sprosti se in poskušaj kamen dvigniti." Začudeno sem jo pogledal, vendar je bilo očitno, da misli resno. Z vsem naporom sem se poskusil osredotočiti na dviganje kamna. Nič se ni zgodilo. Očitno sem bil smešen pri svojih prizadevanjih, saj se je pričela smehljati: "Tako pa ne bo šlo. Občutiti moraš njegovo Bistvo. Dokler ti to ne bo uspelo, ga ne boš premaknil."

"Kako pa naj vem, kaj je Bistvo kamna?" sem jo vprašal. Odvrnila je: "Tam je. V kamnu. Ko ga boš našel, boš vedel." "Hvala za skrivnostnost," sem se namrgodil in se spet osredotočil na kamen. Čutil sem, da je Berika močneje stisnila mojo roko in tedaj sem pričel zaznavati rahle motnje v dojemanju kamna. Kot nekakšne vibracije, tokovi tekočine, mešanje jedra kamna. Vso svojo željo po dvigovanju kamna sem osredotočil vanj in premaknil se je. Najprej se je počasi povzdignil od tal, nato pa je hipoma švignil do stropa in močno trčil vanj. Ni padel na tla, kot bi človek pričakoval, ampak je začel švigati po sobi in se zaletavati v stene. Za las je zgrešil Berikino glavo, se odbil od vrat in obležal na tleh.

Ves rdeč sem se obrnil k Beriki: "Oprosti, reč mi je ušla izpod nadzora." Ona pa se je pričela smejati. "Ah, si pač še novinec! Misliš, da si bil to sedaj ti? Žal te moram razočarati. Nisem si mogla pomagati, da te ne bi malo vodila za nos." "Torej je bilo to vse le prevara?" sem jo razočarano vprašal. Odvrnila mi je: "Ne, Bistvo kamna si začutil. To vem. In to je še en korak na poti k obvladovanju Čarovnije. Dala ti bom številne naloge, da si utrdiš znanje. Za bolj napredne vaje pa ni časa, niti nimam dovoljenja."

In res mi je naložila ogromno vaj, ki sem jih moral izvajati dva tedna. Poleg vadbe sem prelistaval tudi knjige in sčasoma sem se zalotil, da vsebino dejansko berem, čeprav na prvi pogled zgleda nerazumljiva. Opazil sem, da celo razumem nekatere besede, ki jih govorijo ljudje okrog mene. Sedaj pred vrati ni bilo več stražarjev, vendar si še vedno nisem upal sam raziskovati mesta. Bistvo predmetov sem občutil vedno intenzivneje. Ko je bil čas za novo srečanje, sem lahko to za nekatere predmete naredil skoraj hipoma.

Ko sva se spet srečala, sem razburjeno pričakoval, da mi bo razkrila še več skrivnosti, vendar se to ni zgodilo. Vprašala me je le, kako napredujem z vajami. Ko sem odvrnil, da odlično, mi je naložila še več vaj in cel kup knjig. Tako sem skoraj dva meseca vadil, vadil in še enkrat vadil. Knjige sem bral že skoraj tekoče, vendar se je tu pa tam še dogajalo, da nisem znal prebrati po cela poglavja, saj so bila zapisana v zelo skrivnostnem jeziku, ki očitno ni spadal pod jezik narave. Ko sem po tem povprašal Beriko, je le skomignila z rameni in mi rekla, da naj berem kaj drugega. Da še ni čas, da bi izvedel vse.

Nekako se mi je zdelo, da sem odrezan od ostalega sveta, saj v vseh teh dneh nisem srečal nikogar drugega kot pa dečka, ki me je vodil do obednice in je bil zelo molčeč, ter nekaj oseb v dolgih plaščih, ki pa so se izogibali pogovoru. Kdo mi je nosil zajtrk, še vedno nisem vedel, a očitno je bil pri svojem početju zelo spreten, saj me niti enkrat ni zbudil. Močno sem si želel spet videti Lilijo, vendar sem vedel, da bi tvegal glavo, če bi odkorakal v kraljeve prostore.

Nekega jutra me je ob zajtrku spet čakalo sporočilo. Bilo je kratko in jedrnato: "Danes žal nimam časa, ker imam precej pomembnejše opravke. Pojdi k Longiju, da nadaljuješ s svojimi pripravami! Imej s sabo meč in mošnjo z denarjem. Mislim, da se bosta odpravila po nakupih. Berika"

"Kdo pa je sedaj ta Longi?"


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: