Lov na Wolka - 2.del

Odšli smo v bližino gozda in s sabo peljali malega cucka, ki je zadovoljno mahljal z repkom. Kar malo žal mi je bilo zanj, ker sem vedel, da najverjetneje ne bo preživel. Privezali smo ga k drevesu in si zanetili visok ogenj ter pričeli pripravljati večerjo. Poskušali smo se vesti kot bi se vedli običajni popotniki in smo se glasno pomenkovali. Stemnilo se je in kar nekaj časa smo že tičali v tem navideznem taborišču, Wolka pa še ni bilo od nikoder. Poveljnik je nejevoljno škripal z zobmi, Jelen pa se je poskušal pogovarjati, čeprav se mu je tresel glas. Meni je srce razbijalo tako silno, da sem mislil, da mi bo razneslo glavo. Ob vsakem šumu sem se zdrznil in upal, da preživim to noč. Spraševal sem se, kako bo šele, ko bom ugledal zmaja, bitje, za katerega sem sicer že od nekdaj verjel, da je res živel, zdaj pa sem si želel, da bi našel le še njegove kosti.

Ravno ko je poveljnik vstal in očitno hotel odtočiti, je cucek tiho zacvilil. Smrček je pomolil v zrak in vohljal. Komaj zaznaven vetrič je očitno prinašal vonj zverine do nas. Še sreča! Če bi pihalo v nasprotno smer, bi ga morda psiček zaznal prepozno in vsi bi bili mrtvi. Poveljnik je očitno pomislil na vse. Res sposoben mož. Mislil sem, da bomo ob tem znaku takoj stekli na varno, a očitno sem se motil. Poveljnik je nakazal, da naj ne prenehava s pogovorom in se usedel bliže k ognju. Prišepnil je: "Takoj ko dam znak, bomo stekli. Niti trenutka prej. Sedaj pa se delajta, kot da nič ni.". Ščene je res prenehalo vohljati in se zopet uleglo na tla. Očitno nas mrcina preizkuša. Ni čudno, da je včeraj uspela pobiti tri stražarje, ko je pa tako previdna in zvita.

Še nekaj časa smo čakali, ko je pes spet pričel cviliti. Tokrat rahlo intenzivneje. Nato je spet prenehal. To se je nekajkrat ponovilo in nam je že pošteno pričelo načenjati živce. Naenkrat pa je pes pričel renčati. Nemirno je tekal sem ter tja ter se poskušal strgati z vrvice, še dobro da smo ga privezali. Renčanje je bilo vedno glasneje in pričel je lajati. Poganjal se je v gozd proti nevidnemu sovražniku, a poveljnik še vedno ni dal znaka za pobeg. "Ne bo nam uspelo, če bo tako dolgo čakal,“ me je prešinilo, vendar sem s stisnjenimi zobmi čakal. Poveljnik in Jelen sta se še vedno pogovarjala. Očitno je bilo, da poveljnik pozorno opazuje cucka in prisluškuje v gozdu.

Iznenada je pes utihnil in nato hipoma odskočil v smeri proti vasi. Vrvica ga je ustavila in zvalil se je na tla. Hotel je pobegniti pred nečim, kar je prežalo iz gozda. Cvilil je in po pasje jadikoval ter se poskušal iztrgati. Bil sem tako živčen, da sem zaril prste globoko v zemljo. Jelenu se je poleg glasu pričela tresti tudi roka, v kateri je držal palico z mesom. Zazdelo se mi je, da sem zaslišal rahel šum ... kot bi počila vejica in takrat je poveljnik naenkrat zakričal: "Zdaj!".

Planili smo na noge in pričeli na vse kriplje teči proti steni. Za nami se je zaslišal prestrašen tulež psa in nato hrsk, kot bi nekdo lomil dračje. Nastala je popolna tišina, ki je bila naravnost ubijajoča. V prsih me je zbadalo, da sem mislil, da bom umrl, a še vedno sem tekel. Upal sem, da bom uspešno pritekel do stene. Kar čutil sem smrdljivo sapo Wolka na meni, njegove ogromne šape, ki mi trgajo meso s telesa. Strah mi je povečal moči in dirjal sem še hitreje. Stena je bila že čisto blizu in morali smo le še čez nametano slamo. Jelen in poveljnik sta bila že kar precej spredaj in upal sem, da ne bodo pozabili name ter me pustili zunaj samega z zverjo.

Skočil sem čez dva kupa slame, ko sem se nenadoma spotaknil. Medtem ko sem padal, se mi je pred očmi zavrtel krvav scenarij. "Umrl bom! Konec je!" me je prešinilo. Ob padcu sem obupano kriknil in poveljnik me je očitno slišal. Bliskovito se je obrnil in mi stekel na pomoč. Poskušal sem se skobacati na noge, a sem se zapletel v snop. S nadčloveško močjo me je poveljnik zgrabil za roko in me potegnil kvišku. Noga me je zabolela in opotekaje sem planil z njim proti luknji. Podpiral me je in napredovala sva počasi. Mogoče je bil ravno padec tisti, ki je prepričal zver, da nam sledi v krog, saj je opazila lahki plen. Ko sva bila ob luknji se nisva ustavljala, ampak me je enostavno vrgel skoznjo ter še sam skočil za mano.

Zapora je bila že pripravljena in nemudoma so jo prislonili ter okrepili s podporniki. Zaslišal se je tresk, ko je mogočna zverina butnila obnjo, in očitno polomila kole kot zobotrebce. Poveljnik je predirljivo zakričal: "Ogenj!" in vojaki na odru so razsvetlili nebo z ognjenimi puščicami. Kmalu je bila vas obkrožena s ognjenim zidom. Skočili smo na oder in poveljnik je zakričal: "Streljajte ko ga vidite!". Črna senca je švigala sem ter tja, tako da jo je bilo težko opaziti in vojaki so zmedeno pošiljali puščico za puščico nadnjo. Ko je poveljnik videl, da bo puščic prej zmanjkalo in ogenj dogorel, kot pa bo zver mrtva, je pograbil najbližji lok, pomeril in ustrelil. Šviganje sence se je za hip ustavilo in takrat sem videl Wolka v vsej njegovi veličini.

Kot je poveljnik povedal je bil črn kot oglje in ogromen kot bik. Bil je skoraj podoben volku in pri srcu me je stisnilo, ko sem v njem prepoznal zverino iz sanj. Strelci so izkoristili trenutek in vanj poslali roj puščic. Veliko jih je zadelo in mrcina je od bolečine zatulila. Še nekaj puščic in Wolk se je zvalil po tleh. Počakali smo nekaj trenutkov in šele nato je poveljnik pomignil nekaterim vojakom, naj ga spremljajo. Previdno so stopili skozi luknjo in se počasi bližali truplu zveri. Šel sem za njimi, da bi videl, če je res mrtev. Meč sem imel pripravljen, da zamahnem, če bi nas slučajno hotel ukaniti. V trupu so tičale številne puščice in črn kožuh je imel popolnoma okrvavljen. Ogenj je že skoraj ugasnil in je metal le še bledo svetlobo nanj.

Nek vojak se je približal truplu in ga brcnil. Čeprav sem pričakoval, da morda Wolk ni mrtev, me je hitrost napada presenetila. Bliskovito je namreč skočil na noge in se s tako silo zaletel v vojaka, da je ta odletel do stene in se po grdem udarcu zvalil na tla kot lutka. Nato se je obrnil proti ostalim sovražnikom. Očitno nas je bilo preveliko, saj je le jezno zatulil in se pognal čez pojemajočo ognjeno steno. Bil je očitno zelo grdo ranjen, saj je za seboj puščal široko krvavo sled. Poveljnik je zakričal: "Prinesite bakle, gremo za njim. Zdaj ali nikoli. Resno je ranjen in z lahkoto ga bomo pokončali."

Tvorili smo skupinico in stekli po sledi. Mestoma se je kri nabrala v večjo lužico, očitno je postal, da bi se odpočil. Hiteli smo za njim v gozd in kmalu zaslišali lomastenje. "Ni daleč pred nami, držite se skupaj, da se ne izgubite!" je sopel poveljnik in tekli smo naprej. Bil sem dokaj spredaj v skupini in nenadoma se je pred nami pojavilo strmo pobočje. Vojak pred mano je izgubil ravnotežje, ker se je prepozno ustavil. Hotel sem ga prijeti, da ne bi padel, a je bil pretežek in oba sva se zvalila po strmem pobočju. Boleče kotaljenje se je končalo na dnu kotanje. Kljub temu, da sem si dodobra obtolkel kosti, sem utrpel le manjše poškodbe. Prijel sem baklo, ki je še vedno gorela in se ozrl naokoli. Vojak, ki je bil povod kotaljenju, jih je očitno huje staknil, saj je nedaleč stran ležal nezavesten. Hotel sem mu pomagati, ko sem za sabo zaslišal sopenje.

Sunkovito sem se obrnil in v nos mi je udaril vonj po gnijočem mesu. Zagledal sem par žarečih oči, od mene oddaljen le za skok. V levi roki držeč baklo in v desni meč, sem se pripravil na boj. Po glavi so mi odzvanjale besede poveljnika: ' ...skozi rebra naravnost v srce... druge možnosti ni'. Od strahu so se mi ježile dlake in drgetala kolena. Zverina se je počasi približevala. Comp, comp, comp je odzvanjalo po trdih gozdnih tleh in pri vsakem koraku mi je srce podivjalo. Ko je prišla v doseg luči bakle, sem videl, da zelo hudo krvavi. Renčanje zveri je bilo le šibko in naenkrat se mi je zazdelo, da je plen v resnici Wolk in ne jaz. Da se žival v smrtnem strahu le brani pred sovražnikom.

Trdneje sem stisnil meč in sklenil, da počakam, kaj se bo zgodilo. Nenadoma sem zaslišal znane glasove. Vojaki so očitno našli manj nevarno pot po globeli in so se zdaj spuščali vanjo. Wolk je zastrigel z ušesi in me pogledal naravnost v oči. Ne vem, kaj mi je bilo takrat, ampak njegov pogled me je popolnoma hipnotiziral. Čutil sem, da mi hoče nekaj povedati. Kot bi mi pravil, da mi noče nič hudega, da noče več ubijati. Kot okamenel sem stal in povesil roko, v kateri sem imel meč. To bi me lahko stalo življenja, vendar Wolk ni napadel, ampak je pomežiknil z očmi kot mačka in se pognal v temo.

Še vedno sem stal kot kip, ko so vojaki pritekli do mene. Poveljnik je opazil mlako krvi korak od mene in je začudeno vprašal: "Kaj se je zgodilo? Kje je zver? Zakaj te ni napadla? In zakaj je nisi pobil, če si imel priložnost? Tepec! Nič boljši nisi kot ostali. Pa da pomislim, da sem te prej še hvalil..." Jezno se je obrnil in zaklical možem: "Poberite ranjenca. Gremo v vas. Prenevarno je, da bi sedaj nadaljevali z iskanjem. Kdo ve, kakšne pasti še skriva gozd. Bomo nadaljevali jutri. Mogoče bo beštija poginila sama." Odpravili so se že, jaz pa sem še vedno stal na mestu, še vedno nisem dojel vsega, kar se je zgodilo. Jelen me je dregnil: "Prideš? Ali boš raje prenočil v gozdu?" V vasi so nas zasipali s vprašanji, vendar je poveljnik le mrko odgovarjal, da bodo nadaljevali jutri in da je Wolk verjetno tako ali tako že poginil. Vedel sem, da sem se mu precej zameril in sem raje tiho šel spat. Vse me je bolelo in le stežka sem zatisnil oči.

"Bomo jutri nadaljevali lov?"


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: