Okovana vrata

Trepetal sem od strahu in Lokostrelka me je mirila: "Pomiri se, je že mimo. To je bilo skrajno neprevidno. Le kaj ti je stopilo v glavo, kam je odšla tvoja preudarnost?"

Jezno sem ji odvrnil: "Zakaj pa ti nosiš glavo? Za okras? Baklo bi lahko v jamo pred spustom vrgla tudi ti, če si tako pametna!"

Osuplo me je pogledala: "Pravkar sem te rešila in to je zahvala? Spreminjaš se in to mi ni všeč!"

Bevsknil sem nazaj: "Daj mi mir!", vzel baklo in se odpravil v temo. Sedaj se nisem več tresel od strahu, temveč od jeze. Med hojo sem se začel spraševati: "Le kaj je narobe z mano? Čemu je bilo to potrebno?" in sklenil, da se moram opravičiti.

Obrnil sem se, a Lokostrelke ni bilo za mano. Stisnilo me je pri srcu. Navadil sem se na njeno bližino, bila je moja tesna prijateljica in zdaj sem vse to uničil. Zadržal sem dih, da bi slišal njene korake, a jih ni bilo. Tu in tam se je oglasil zvok kapljice, ki se razbije na skali, od nekje je prihajalo zavijanje vetriča, ni pa bilo slišati nobenega, ki bi hodil. Začel sem hoditi nazaj po poti in jo potihoma klicati.

Nekje na pol poti sem zaslišal hlipanje. Privzdignil sem baklo in osvetlil njeno skrčeno postavo. Brez dvoma je jokala. Bilo mi je izjemno hudo in zato sem pristopil k njej in ji dal roko na ramo. Rekel sem zgolj: "Oprosti!" in počepnil. Po nekaj trenutkih je privzdignila glavo in me pogledala s solznimi očmi in takrat sem se začel opravičevati: "Vedel sem se kot bedak. Ne vem kaj mi je, ampak ta pritisk me ubija. Vse te nočne more, dogodki in poškodbe me izčrpavajo. Od sedaj naprej bom bolj pozoren na moje besede. Mi oprostiš?"

Pogledala me je in iz njenih ust se je usul pravi plaz tarnanja o tem kako je njej podobno hudo in da ne smem misliti, da trpim samo jaz. Pozorno sem jo poslušal in sam dodajal moje strahove, občutke in podobno. Po tem kratkem pogovoru sva se oba počutila bolje. Segla sva si v roko in nadaljevala pot. Na srečo rov ni bil razvejan, zato se ni bilo nikjer treba odločati.

Po približno pol ure hoje sva dospela do stopnic, ki so vodile navzdol. To je bil odličen znak, da sva na pravi poti. Vodile so do lesenih okovanih vrat, ki so v višini oči imela železno rešetko. Prijel sem za kljuko, jo pritisnil navzdol ter jih poskušal odpreti. Niso se premaknila. Pogledal sem pod kljuko in opazil luknjo za ključ. Razočarano sem se obrnil k Lokostrelki: "Vrata so zaklenjena. Kaj pa zdaj?" Odvrnila je: "Lahko jih poskusiva odpreti na silo. Morda so že preperela in se bodo vdala."

Z vso silo sva se oprla obnje, a zaman, zapah se ni vdal. Poskusil sem nekajkrat brcniti vanje in tudi zarezati z nožem, a je bil les trd kot kamen. Vedel sem, da tako ne bo šlo. Bakle so neumorno gorele in treba se je bilo hitro odločiti kaj storiti, če nisva želela ostati v temi. Takrat je Lokostrelka rekla: "Nekaj sem se spomnila. Nekoč sem se po nerodnosti zaklenila v drvarnico, tako da je ključ ostal na zunanji strani vrat. Ker so bili takrat starši na obisku pri sorodnikih, mi ni preostalo drugega kot da se rešim sama. Butala sem v vrata in tako je ključ padel ven, pod vrati pa je bilo dovolj prostora, da sem ga lahko pograbila in se tako rešila."

Vzkliknil sem od navdušenja: "Odlična ideja, zdaj lahko samo upava, da je ključ res v ključavnici." Vzel sem eno skoraj dogorelo baklo in jo potisnil skozi rešetko na vratih. Padla je na tla in osvetlila pusto skalnato notranjost. Hitro sem preveril ključavnico in res, skoznjo ni predrla nobena svetloba. Nato sem se spustil na tla, da bi videl, če je pod vrati kaj prostora in razočarano ugotovil, da se kovina, s katero so bila vrata okovana, skoraj povsem prilega skalnatim tlom.

Najprej sva izmerila dolžini najinih rok in ugotovila, da bi bilo nemogoče, da bi ključ dosegla na tak način. Tuhtal sem in tuhtal in takrat me je spreletelo: "Poslušaj, nujno potrebujeva eno tvojo puščico, upam pa da so kje še deli pajkove mreže, saj potrebujeva tudi daljšo vrvico." Oboje sem dobil, saj si je Lokostrelka par niti navila in spravila, saj so izgledale izjemno močne. Pajčevino sem privezal na puščico, naredil zanko in jo vtaknil skozi rešetko. Sedaj se je pričela vaja iz potrpežljivosti. Vedel sem kako dolga mora biti vrvica, lahko pa sem tudi predvidel do kod moram pomoliti puščico, saj sem si pomagal z improviziranim kotomerom, ki je bil nastavljen na polovico pravega kota. Po nekaj minutah mi je končno uspelo nekaj ujeti, upal sem, da je bil to ključ. Kljuka gotovo ni bila, saj jo je Lokostrelka pritisnila na tej strani in se zanka ni premaknila. Rama me je bolela, saj sem moral roko držati dokaj visoko, a se nisem menil za to, sedaj je bilo najvažneje, da dobiva ključ.

Lokostrelka je prevzela "ribiško palico", sam pa sem pričel z odlomljeno in obrezano puščico drezati v ključavnico. Ključ se ni in ni hotel premakniti, začelo me je skrbeti, da je morda zasukan v tak položaj, da ga ne bo mogoče premakniti ali pa da je luknja na drugi strani enostavno zadelana. Postajal sem živčen, saj nama je zmanjkovalo časa in tedaj sem se nenadoma spomnil kako sem odklenil ključavnico na Skrivnostni ladji.

"Seveda, Čarovnija je rešitev!" sem vzkliknil in se poskušal osredotočiti na Bistvo ključavnice. Začuda mi je to uspelo takoj, a se mehanizem ni in ni hotel premakniti, očitno je bil zarjavel. Obupano sem se z mislimi zaganjal vanj, a povsem brez uspeha. Energija je kopnela in začel sem izgubljati stik z Bistvom ključavnice, zato sem hitro spremenil taktiko. Osredotočil sem se na ključ, ki se naj bi nahajal v njej in res mi je ga uspelo najti. Z zadnjimi močmi sem ga poskusil obrniti tako, da bi lahko padel ven brez težav in tik preden sem se izčrpan sesedel, mi je uspelo. Sedaj sem poskusil znova s puščico in ta je sedaj gladko smuknila skozi. Na drugi strani pa se je zaslišalo cingljanje, ko je ključ udaril ob trdo površino.

Ker s Čarovnijo nisem preveril ali je zanka dejansko privezana na ključ, me je upravičeno zaskrbelo: "Kaj če je ključ padel na tla?"


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: