Potop - 1. del

Ko sem se zbudil, so mi sončni žarki božali obraz. Še vedno sem bil premočen, zato sem se odgrnil in vstal, da se posušim. Berika in Lokostrelka sta pregledovali omote in zmajevali z glavo, nekateri tovariši so se umivali, drugi so še spali, konja sta mulila travo. Iz nosa mi je teklo, bolelo me je grlo. Očitno sem staknil prehlad.

Stopil sem do Berike in Lokostrelke: "Kako kaže z živežem?". Berika je odvrnila: "Zaloge, ki smo jih našli na splavu so večinoma premočene, zato jih bo potrebno posušiti, ostalo je v dobrem stanju." Zadovoljen z odgovorom sem se šel osvežiti k reki. Bila je še vedno narasla in rjava od blata, zato sem se le umil, sklenil sem, da bom pil le vodo iz mehov.

Po kratkem zajtrku in okrepčilu smo se podali proti vzhodu. Nismo hodili blizu reke, ker bi znalo to biti zelo nevarno. Hodili smo v gosjem redu, voz je bil zadnji. Na zadnjo stranico smo povezali plahto, da smo lahko sproti zakrivali naše sledove. Potrebovali smo več kot pet dni, preden smo na jugozahodu opazili visoko gorovje, na vzhodu pa visok slap, ki je jemal sapo. Bil sem prepričan, da je to ravno tisti slap, pod katerim se nahaja jama z Hobotto. V teh petih dneh nismo srečali niti enega vojaka, niti ene patrulje, nikogar. Kmetije so bile pomaknjene proti severu, zato nismo mogli pričakovati, da bi se lahko kje ustavili in proti plačilu dobili kaj toplega za pod zob. Ker nismo smeli kuriti, lahko bi nas namreč opazili, smo jedli le nasoljeno meso, posušen kruh in trd sir.

Beriko in njene spremljevalce je ta odsotnost vojakov pošteno skrbela: "Nekaj ni v redu. Tukaj so vedno patrulje. Sedaj pa kot bi se vdrli v zemljo. Izvidniki niso našli žive duše, zato lahko potujemo brezskrbno, vendar bi mi bilo ljubše, če bi naleteli vsaj na kako četo vojakov." Po desetih dneh smo se približali slapu, vendar smo bili na napačni strani reke. Čez nismo mogli, saj nismo imeli splava, izdelava novega pa bi vzela veliko preveč časa. Sicer smo skupno iskali kakšen prehod ob skalah, vendar zaman. Mogli se bomo povzpeti in najti votlino iz katere sem se primajal takoj po srečanju s Hobotto.

Pričeli smo vneto iskati vhod. Po precej dolgem iskanju, se je končno zaslišal dogovorjeni huk sove in vsi smo pohiteli do mesta, od koder je glas prišel. Vhod je bil res dobro skrit za gostim grmovjem in najditelj ga je našel po čistem naključju. Na grmovju so se namreč bohotile okusne robide, zato se je hotel okrepčati, pri tem pa je naletel na vhod. Hitro smo z meči rahlo skrčili grmovje, ampak le toliko, da smo lahko brez poškodb prenesli Podmornico in Artefakt v notranjost. Konja smo odvezali in spustili, voz pa porinili v notranjost luknje.

Kose voza smo razcepili in vanj nabili kristale, ki so ostali na vozu, da bi nam osvetlili prostor. Pričeli smo se počasi pomikati v notranjost, pri tem pa smo za sabo vlekli voz. Na srečo, tla niso bila prestrma in rov je bil ravno dovolj širok. Ko smo naleteli na ožji predel, smo voz pustili, in nesli Podmornico z Artefaktom na nosilih.

Kmalu smo dospeli do strme stene. Streslo me, spodaj je ležalo podvodno jezero in v njem je bila krvoločna Hobotta. Podzemna jama je bila natanko taka kot sem se je tudi spominjal. Orjaška, da je jemala sapo, osvetljena s sojem gob, ki so rasle na stenah. Pogovarjali smo se le s šepetanjem. Dogovorili smo se, da bomo iz voza previdno sestavili škripec, s katerim bomo lahko spustili Podmornico preko previsa. Vrnili smo se nazaj, odvlekli voz do vhoda in ga pričeli razstavljati. V omotih je na našo veliko srečo bilo precejšnje število močnih vrvi in nekaj orodja. Najverjetneje so bile te potrebščine namenjene popravilu splava, če bi se slučajno poškodoval pri prečkanju.

Ko smo dele voza sestavili v preprosto pripravo za spuščanje, smo jo odnesli do previsa in pričvrstili. Eden izmed mož se je previdno spustil do dna, da bi nam kazal kako naj jo spuščamo. Na pripravo smo privezali Podmornico in jo pričeli zelo počasi spuščati. Šlo je zelo počasi, ampak nismo imeli izbire. Če bi se okrušil kak kamen, bi morda zbudili Hobotto in bi bili pogubljeni.

Ko smo Podmornico končno spravili v bližino vode, je bilo potrebno določiti natančno lokacijo Skrivnostne ladje, če sploh obstaja, zato sem se šepetaje obrnil k Beriki: "Berika. Sedaj si ti na vrsti. Kot mojstrici v izvajanju Čarovnije, ti zaupam nalogo, da najdeš to ladjo kjerkoli že leži." Odvrnila mi je: "Žal ne poznam Bistva ladje in tako je določitev na daljavo nemogoča." Malo sem tuhtal in takrat sem se spomnil, da mi je Ab'enasir dejal, da je moj oklep narejen iz kovine, ki je pristala v Puščavi po padcu Skrivnostne ladje. Dejal sem: "Moj oklep je narejen iz iste snovi iz katere je ladja ali ti bi to kaj pomagalo?" Rekla je: "Odlično, potem bi morda celo šlo", zamižala in nekaj časa stala pri miru. Nato je dejala: "Da, mislim, da sem uspela občutiti Bistvo kovine. Bom poskusila sedaj še v jezeru."

Kar nekaj časa je stala tam in se mrščila, ko je nenadoma rekla: "Uspelo mi je, občutila sem jo spodaj pod gladino. Legenda je resnična. Orjaška je, večja kot bi si kdorkoli mislil. En del je precej blizu tega roba, vendar žal ne vem kako globoko je." Malo sem pomislil in nato rekel: "Ali lahko pošlješ svojo Čarovnijo do nekega predmeta in jo pripraviš do tega, da se vrne?" Pomislila je: "Da, to bi bilo izvedljivo." "Odlično. Uporabi svojo Čarovnijo kot tipalo na meni. Ko boš poslala val, dvigni roko, ko bo prišel nazaj, jo spusti." Stopil sem do nje in odmeril deset korakov. Sedaj bi potreboval uro, vendar je nisem imel, zato sem bil odvisen od enakomernega štetja. Dvignila je roko in preštel sem do dve, ko jo je spustila. Nato sem jo prosil, če enako stori še za Ladjo. Preštel sem do osemnajst, ko je spustila roko. Skrivnostna ladja je bila približno sto korakov globoko, ker pa nisem vedel, kako se Čarovnija sploh premika skozi prostor, pa sem moral računati tudi z večjo napako.

V Podmornico smo sedaj nanosili zaloge hrane in vode, kristale, par mehov za vodo napolnjenih z zrakom, nisem pa pozabil niti na veslo, da bi se lahko premikal. Bil sem pripravljen za spust. Odločili smo se, da jo bomo prestavili v vodo in pomaknili proti središču jezera, dokler ne bom nad ladjo. Sam bom sedel na dnu soda in skrbel za to, da bo primerno obtežena in se ne bo obračala. Nato bodo tovariši priplavali in privlekli vreče s kamni, ki bodo služile kot obtežitev, ki me bo potegnila navzdol. Nisem bil prepričan kaj se lahko vse zgodi, vedel sem le, da bo tlak z globino rasel, zrak v podmornici se bo stiskal, zato bo vanjo začela vdirati voda, tako se bo potapljala še hitreje. Ker nisem imel časa in primerne opreme za pripravo kemikalij, ki bi mi omogočale, da izpodrinem vodo, sem bil odvisen od tega, da bom res zadel površino ladje. Potem bi moral samo še izplavati, če pritisk ne bo prevelik in najti vhod v ladjo. Če pa bi slučajno pričel padati pregloboko pa bom lahko izplaval in se s pomočjo mehov vrnil na gladino.

O Hobotti ni bilo ne duha ne sluha. Berika ni čutila nobene prisotnosti kakšnega prastarega bitja, zato je bilo potrebno izkoristiti priložnost. Načrt je bil sestavljen in stopil sem v Podmornico. Svoje stvari sem obdržal na sebi, saj nisem vedel kaj pričakovati. Lokostrelki sem dal le malho z zemljevidom, kukalom, bodalom, dnevnikom in ostalo kramo. Z Beriko naj bi bila povezana preko Čarovnije, da mi bo lahko sporočala položaj. Podmornico so previdno spustili v vodo in dva tovariša sta jo pričela potiskati proti ladji. Drugi so na obtežene kamne vezali kristale, ali pa polnili vreče z manjšimi kamni. Ko smo dosegli približen položaj nad ladjo, so pričeli tovariši spuščati kamne s privezanimi kristali, da bi osvetljevali dno in vezati vreče s kamni na Podmornico. Kmalu sem začutil, da sem se pričel spuščati.

Podajal sem se globoko pod jezero, mi bo uspelo?


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: