Jama

Najprej si očistim blato iz ušes. Skrbno preiščem okolico vrat, da bi našel mehanizem, ki bi mi omogočil vrnitev. Razočaran opustim iskanje in se pomaknem po rovu, ki je tako visok, da se z roko ne morem dotakniti stropa. Kmalu se rov prične spuščati in na tleh opazim zareze, ki spominjajo na stopnice. Nato se rov razširi v precejšnjo jamo. Celotna jama je osvetljena s skrivnostno svetlobo, ki jo očitno povzročajo gobe, ki rastejo po celotni jami. Na sredini jame opazim kurišče, okrog njega je postavljenih nekaj lesenih ležišč, prekritih s nekaj prgrišči slame. Pogled na desno mi razkrije veliko skrinjo, sklenem, da se ji bom posvetil kasneje, mogoče najdem kaj uporabnega. Poleg nje je zloženih kup drv. Levo opazim vdrtino v steni, zadelano s rešetkami. Nekako me spominja na jetniško celico, saj mogoče tudi je. Točno nasproti tega vhoda je nova luknja v steni, najverjetneje rov, ki vodi v kakšno drugo jamo. Sklenem, da je jama dovolj osvetljena, da ne potrebujem dodatne osvetlitve z baklo, zato najprej poskušam prižgati kurišče na sredini jame, da bi se pogrel. Drva so že preperela, gnila in mokra, a mi naposled le uspe. Nato ugasnem baklo. Kljub temu, da imam še dve neuporabljeni, jo bom mogoče še potreboval.

Sedaj se najprej posvetim skrinji. Najprej jo zvlečem bliže k ognju, da si jo lahko podrobneje ogledam. Zaklenjena je s precejšnjo ključavnico, ki pa je že precej zarjavela. "Mogoče bi jo poskušal razbiti s kamnom," me prešine in hitro poiščem primerno velik kamen. Večkrat s vso silo udarim po njej in ključavnica odpade. Srce mi razbija, ko skrinjo počasi odpiram. Z veseljem opazim, da ni prazna. Najprej se mi pogled ustavi na pasu opremljenim s nožnico za meč. Hitro preizkusim, če se meč prilega in si ga takoj opasam. "Sedaj mi končno ne bo treba vlačiti naokrog meča privezanega na roko," si zadovoljno rečem in pogledam še za drugimi dragocenostmi, ki bi jih skrinja skrivala. Poleg nožnice je v njej še usnjena mošnja in nekakšen bel kamen. Mošnjo odprem in v njej opazim par svetlečih kamnov in nekaj rumenih, očitno zlatih, kovancev ter nekaj nesvetlečih novcev. Na novcih so natisnjene ribe, ptice, kozorog, na zlatih kovancih pa so oguljeni obrisi nekih možakarjev. V njej se nahaja še nekaj raznobarvnih prosojnih kamenčkov, najverjetneje so to dragi kamni. Nato mi pogled obstane na belem kamnu. Vzamem ga v roko in opazim, da pušča sled na moji roki. "Očitno je to nekaj podobnega kredi," sklenem in ga dam v omot z baklami. Precej zadovoljen z ulovom, se odpravim še proti rešetkam. Opazim, da imajo vdelana vrata in so očitno res nekakšna ječa, z grozo opazim, da v njej ležijo raztresene kosti. Pogoltnem slino in se odpravim k kurišču, da bi premislil, kaj mi je sedaj storiti.

Po glavi mi bega kup misli: "Če ostanem tu, bom umrl od lakote. Skozi ona vrata očitno ne bom mogel nazaj, razen če bi jih zakuril. Na otip so bila močno vlažna in ne verjamem, da bi mi uspelo. Vlamljati jih pa sploh ni govora, saj so precej debela. Mogoče je mehanizem skrit kje tu v jami, ampak lahko ga iščem celo večnost, preden najdem pravo mesto. Do takrat bi bil lahko že tako oslabel, da bi umrl od izčrpanosti. Najbolje je, da grem skozi rov na nasprotni strani jame. Izgubiti nimam kaj. Če bo to slepa ulica, se lahko še vedno vrnem. Najbolje bo, da ne izgubljam časa.". Odločno vstanem in si privežem pridobitve za pas. Opazim, da je tudi nasprotni rov osvetljen s to skrivnostno svetlobo, in sklenem, da ne bom prižigal bakle. Ogenj pogasim, da bi mi ostalo še kaj goriva, če bi se slučajno moral vrniti, in se odpravim v naslednji rov. Nekaj časa hodim po rovu, ko opazim, da se razcepi. Postane mi vroče. "Kaj pa sedaj?" se vprašam in iščem kakršnekoli znake človeških nog. Razočarano ugotovim, da so tla v prehodih popolnoma enaka. Ko se tako obračam in razmišljam, kaj naj storim, se spomnim starega trika. S pomočjo kamenčkov prižgem baklo in se postavim v vsakega izmed prehodov. V levem opazim, da plamen plapola bolj postrani. Torej je tu skozi prepih, se razveselim in stopim vanj. Spomnim se na bel kamen in si na steno narišem puščico, da bi si omogočil hitrejšo vrnitev, če bi to bilo potrebno. Nato nadaljujem s potjo. Razcepov je še več, a vedno mi s pomočjo bakle uspe najti pravega. Vestno si na tla in stene rišem puščice. Kmalu se rov spet razširi in pred mano se razprostira ogromna jama. Njena velikost mi jemlje sapo in nekaj časa le stojim in občudujem njeno mogočnost.

Jama je v celoti osvetljena s svetlobo gob. V njej je ogromno jezero, ki se razprostira skoraj čez celotno jamo. Voda je temna, s tal poberem kamen in ga zalučam v jezero. V jami odmeva samo pljusk, ko kamen zadane površino. Naenkrat površje jezera močno vzvalovi in iz vode se najprej prikažejo ogromne lovke, ki se vedno bolj približujejo. Kot okamenel stojim in srce mi razbija. "Kakšna pošast je to?"


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: