Tretje videnje

V nos mi butne dim. Nakremžim se in odprem oči. Opazim, da v roki držim baklo. Okrog in okrog je tema. Medel soj bakle osvetljuje za korak prostora okrog mene. Tla so tlakovana s širokimi kamnitimi ploščami. Zmedeno se obrnem in dvignem baklo, da bi osvetlil več prostora. Medel soj osvetli kamnito mizo. Nekaj je na njej. Stopim bliže, da bi si jo podrobneje ogledal, ko me zapeče v roki. Bakla mi pade na tla in se ugasne. Zajame me tema.

Nenadoma začutim hlad na hrbtu. Zmrazi me kot da bi ležal na kamnitem podu. Poskušam premakniti roko, vendar me v zapestje zareže vrv. Svetloba, ki se nenadoma pojavi, me začasno oslepi. Zamižim in obrnem glavo, da bi se je obranil. Zaslišim mrmranje in cingljanje, zato odprem oči. Iz teme se nenadoma pojavi srhljiva postava. Ovešene ima številne ovčje kože. Na glavi so črne, drugod bele, povsod poškropljene s krvjo. Nosi strah vzbujajočo masko, ki ima dolg jezik in ogromen nos. Na glavi ima številne roge. V roki nosi leseno palico iz katere štrlijo žeblji. Ko jo zavihti se poskušamo obupano iztrgati. Med mrmranjem poleti palica proti moji glavi. Nemočno zaprem oči in pričakujem udarec.

Nekaj me praska po prsih. Ko odprem oči vidim, da po meni hodi črn vran. Poskušam se premakniti, a se ne morem. Vran nenadoma preplašeno odleti kot bi ga kaj preplašilo. Ko obrnem glavo, vidim, da se proti meni vali oblak teme. Ko me doseže, me prične stiskati v prsih in me težiti. Hlastam za svežim zrakom, a s tem pogoltnem še več črnega dima. V obupnem kašlju se mi solzijo oči. Stisnem zobe in se vdam.

Zmrazi me. Premaknem se in pričnem drseti. Kotalim se po snežnem pobočju ogromne gore. Tu pa tam naletim na kakšno skalo ob katero se boleče udarim. Za sabo puščam krvavo sled. Brezupno se poskušam ustaviti, a ne gre. Ko naposled obležim brez moči na ravnici, mi pogled uide proti gori. Od njene višine se mi zvrti v glavi. Bobnenje me predrami iz občudovanja. Proti meni se vali ogromen plaz. Poskušam se premakniti, a se ne morem. Čutim sneg kako me pokopava pod sabo. Rad bi zakričal, a mi iz grla pridejo le grgrajoči zvoki. Sneg mi sili v usta in me duši. Obupano suvam z udi, da bi se rešil, a zaman. Počasi ugašam.

Nekdo me stresa in me budi. Sunkovito se dvignem in opazim, da me drži Lokostrelka. "Torej so bile le sanje" si oddahnem. Prijazno se ji nasmejem. Njen vprašujoč pogled želi izvedeti več o mojih sanjah, vendar le odkimam in odvrnem, da je vse v najlepšem redu. Vstanem, da bi se najedel in razgibal.

Danes odrinemo na vzhod!


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: