Stolp Temnega Coprnika

Moja pojava je vzbudila nemalo začudenja. Nezaupljivi vaščani so se pričeli zbirati, psi so lajali v kletkah. Postalo mi je vroče in začel sem se spraševati ali sem sploh dobro premislil ta načrt. Dvignil sem roke, da bi nakazal, da sem neoborožen in rekel: "Prihajam v miru. Sem eden izmed vojakov, ki so ga poslali nazaj, da od stolpa Temnega Coprnika prinese pomembno orožje, ki nam bo pomagalo premagati združene sovražnike: Kraljevo vojsko in Ostre."

Eden izmed stražarjev me je sumničavo pogledal in mi pred nos pomolil sulico ter vprašal: "Kaj potem delaš tukaj? Stolp je en dan hoda od tukaj. In zakaj gospodarja nazivaš s tem imenom? To lahko napravijo le izbrani vrači in ti gotovo nisi vrač. Kaj imaš tisto na hrbtu?" Grozeče je sunil s sulico, a jaz nisem niti mignil: "Prosim za odpuščanje. Zmeden sem, saj sem ravnokar ušel pošasti, orjaškemu Wolku, ki je pobil dva moja tovariša. K vam sem se zatekel, da bi našel zavetje in spremstvo do gospodarjevega stolpa. Zelo bo jezen, če ne bomo zmagali in če bo zvedel, da mi niste nudili pomoči, vas bo doletela bridka kazen. Na hrbtu pa imam torbo, ki sem jo uplenil v eni izmed zmagovitih bitk. Ko bi videli kak orjak jo je nosil!"

Stražar je hlastno umaknil sulico in vaščani so se mi spoštljivo umaknili. Povedli so me do središča vasi, kjer se je na ognju pekel kos mesa. Posedli so me in mi prinesli kruha ter piti. Hlastno sem jedel in čeprav sem čutil, da s pogledi vrtajo vame, sem bil prepričan, da me bodo pustili pri miru in mi pomagali.

Takoj ko sem se najedel, je bilo moje spremstvo že pripravljeno. Čeprav je bila njihova naloga varovati vas, so se mi pridružili kar stražarji. Skupinica štirih nas je odrinila proti severovzhodu. Bolj kot smo bili blizu stolpa, bolj lahkoten je postajal moj korak in bolj močnega sem se počutil. Po besedah stražarjev je bilo do stolpa še nekaj ur hoda, a smo vseeno postavili tabor, saj se je zvečerilo.

Med potjo sem se izogibal pogovoru, na srečo pa tudi stražarji niso bili preveč gostobesedni. Ko so me spraševali o stanju naše vojske, sem jim na veliko nakladal kako nam manjka le še to posebno orožje, pa bomo pometli s sovražniki.

Naslednji dan smo nadaljevali pot in po nekaj urah prispeli do dvignjenega hriba na katerem se je nahajal vratolomno visok svetleči stolp. Začuda ni bil ograjen z ničemer, niti ni bilo v bližini nobene žive duše. Nebo nad njim je bilo grozljivo črno, kot da se bo vsak čas razbesnela peklenska nevihta. Eden izmed spremljevalcev je pokazal nanj: "To je gospodarjev stolp. Ne bomo šli s tabo, saj nismo povabljeni vanj, zato ti želim srečo pri tvoji vrnitvi nazaj na sever."

Stisnil mi je roko in mi pogledal v oči. Takrat pa se je nenadoma namrščil in mi stisnil roko, da me je zabolelo: "Izdajalec!" Odskočil je in nameril sulico, ravno tako sta tudi oba druga stražarja potegnila orožje: "Eden izmed severnjakov si, vidim po tvojih očeh. Umri!" Hitro sem iz pasu potegnil nož in se pripravil na napad, on pa je dvignil sulico, da bi jo zalučal. Še preden je to storil pa se je prijel za vrat in grgraje padel. Skozi vrat mu je štrlela puščica.

Njegova tovariša sta za hip presenečena obstala, a sta nato polna srda navalila name. Hitro sem odskočil in se vbodljaju enega izognil, drugi pa me je le rahlo opraskal. Neuspeli napad je bil kaznovan z njuno smrtjo, enega sem pospravil jaz z nožem, drugega pa neznan pomočnik. Od adrenalina sem bil povsem zadihan, tresel sem se. V gozd sem zaklical: "Dolgujem ti življenje neznanec, prosim, pokaži se."

Obračal sem se naokoli, da bi ga opazil, ko je zašumelo v grmovju. Iz njega je stopila Lokostrelka. Bil sem presenečen, tako da najprej nisem našel besed, a sem se hitro zbral: "Ne, ne, ne, ne! Kaj delaš tukaj? Morala bi biti na severu in posvariti vojake! Zakaj me nisi ubogala in kako si me sploh našla?"

Jezno me je pogledala: "Zdaj pa me poslušaj in bodi za minuto tiho. Če ne bi bilo mene, bi že zdavnaj zašel ali pa bil mrtev. Ali misliš, da so bile tiste tvoje oznake za smer kaj vredne? Če jih ne bi vsako noč popravljala, bi že zdavnaj krenil iz smeri. Sploh pa bi bil sedaj že mrtev, če ne bi pobila teh Neimenovanih. Bodi mi raje hvaležen!"

Kri mi je udarila v obraz tako sem bil jezen, nisem se mogel več obvladati: "Hvaležen? Za kaj? Za to, da bodo sedaj umrle trume nedolžnih? Pot bi našel sam in čeprav se ti zahvaljujem za tvoje posredovanje, bi tudi te uspel sam pospraviti! Nisi me ubogala in to bodo sedaj tovariši plačali s svojo krvjo! Oh, ženska! Samo pojdi daleč vstran in me pusti pri miru!"

Trmasto sem začel plezati po hribu, brez da bi sploh počakal na njen odgovor. Tedaj je zaklicala: "Ustavi se ali pa te ustrelim!" Obrnil sem se in res, imela je napet lok. Zakričal sem: "Kaj se pa greš? Sem sem prišel premagati Coprnika in to bom tudi storil! Ne moreš mi tega preprečiti!" Spet sem začel s hojo navkreber, ko mi je mimo ušesa zažvižgala puščica: "Ustavi se! Resno mislim!"

Zajel sem sapo in se obrnil. Prijel sem nož in ga zalučal daleč vstran ter dvignil roke: "Ali bi ustrelila neoboroženega človeka? Čemu je to sploh potrebno?" Videl sem, da je rahlo povesila lok, zato sem se spet želel obrniti, a je takrat bruhnila v jok: "Norec, zakaj siliš v smrt? Ali ne vidiš, da te imam rada in me skrbi, da se ti ne bi kaj zgodilo. Ne morem ti pustiti, da to storiš, enostavno ne morem!"

Tresel sem se od razburjenja: "Da, tudi jaz te imam rad, a moram popraviti škodo, ki sem jo naredil. Ni druge možnosti. Ne bom mogel živeti z vsemi temi vojaki na vesti. To je to! Bi pa morda potreboval tvojo pomoč, saj dvomim, da bom zmogel sam. Pridi, skupaj ga bova lažje premagala. Zame ni več poti nazaj!" Iztegnil sem roko proti njej in pohitela je proti meni.

Skupaj sva splezala do stolpa in odkril se nama je grozljiv prizor. Stolp je bil zgrajen iz ljudi, nekaterih v oklepih, nekaterih v oblačilih, ki so se še vedno premikali in potihoma stokali. Telesa so imeli iznakažena, kri je mezela iz njihovih ran. Od časa do časa se je tudi izvil kak krik na pomoč. Stala sva naravnost pred vhodom, ki je bil obokan s človeškimi lobanjami.

Zgrožena sva se obrnila stran, a sva lahko še vedno slišala njihove stoke. Pogledal sem Lokostrelko in rekel: "Razumel bom, če ne boš želela z mano!" Odvrnila je: "Se spomniš starca, ki ga je raztrgal zmaj? Ravno sem se je spomnila, opisal je kaj se bo zgodilo, če bo Temni Coprnik zavladal Svetu. Poglej si ta strašen stolp, dejanje čistega zla. Nočem vedeti česa je še zmožen, morava ga ubiti!"

Prijel sem jo za roko in vstopil skozi obok, a je njen stisk nenadoma popustil. Obrnil sem, da bi pogledal kaj je narobe in videl, da ji nekaj preprečuje vstop. Zaman je tipala in tolkla po nevidni steni, a skozi ni mogla. Odpirala je usta, a je nisem slišal. Obrnil sem se vstran, ker ni bilo časa, da bi se ubadal z rešitvijo te težave.

Pred Temnega Coprnika bom moral očitno stopiti sam.


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: