Berika

Medtem ko hodiva po hodnikih, mi poda mošnjo, ki se mi zdi znana: "Tole smo našli pri tebi. V njej je precej denarja pa tudi nekaj dragocenih dragih kamnov imaš, zato bodi previden, ko boš hodil po mestu, in ne razkazuj vsebine naokoli. Takšna vsota pritegne marsikaterega tatu in lahko te celo zahrbtno umorijo!"

"Ampak jaz se ne spoznam na tukajšnji denar. Koliko je kaj sploh vredno?" jo povprašam.
"En zlat kovanec se imenuje zlatnik. Je največ vreden izmed kovancev. En zlatnik je vreden deset srebrnikov, en srebrnik pa je vreden deset novcev. Novci so bronasti in jih boš zlahka ločil od preostalega denarja. Če te zanimajo vrednosti, ti lahko povem, da dobiš kokošje jajce za 3 novce. Tile dragi kamni pa so vredni precej zlatnikov. Mogoče bi moral iti k draguljarju, da izveš njihovo pravo vrednost, Novci z narisanimi živalimi pa niso več v uporabi." mi odgovori.
"Ampak kako se naj pogovarjam s tukajšnjimi prebivalci, če pa ne znam njihovega jezika?" zaskrbljeno vprašam. "Modrec mi je povedal o tej težavi. Brez skrbi. Če boš znal najti jezik narave in harmonijo besed, ga boš kmalu obvladal," me poskuša pomiriti.

"Jezik narave? Harmonija besed? Kaj je to? To mi je popolnoma neznano," jo vprašam. "Za tujca si precej radoveden," mi pomežikne in reče: "To je dobra lastnost, ki se je drži. Spraševanje te ne stane nič, če le vprašaš prave ljudi. Vendar vedno pazi, da ne boš preveč silil v tiste, ki ti nočejo odgovarjati. Sčasoma se boš naučil, kako prepoznati tiste, ki bi ti rade volje podajali informacije od tistih, ki so kot zaprte knjige." Po kratkem premoru nadaljuje: "Modrec mi je povedal, da se te je dotaknila Čarovnija, da imaš Energijo. Prepovedal mi je, da bi te spraševala o tem in tega se bom tudi držala. S Čarovnijo je učenje jezika preprosto. Ne rabiš se učiti črk, znakov, izgovorjave ali pomena besed, ampak besede enostavno tečejo skozi tebe in jih razumeš, brez da bi ti kdo povedal, kaj pomenijo. So kot glasba, ki jo slišimo in razumemo, ne da bi se o njej učili. Sliši se otročje lahko, ampak boš videl, da boš potreboval mnogo truda, da se tega priučiš. Vsi višji Čarovniki poznamo jezik narave in harmonijo besed in se lahko pogovarjamo s skoraj vsemi bitji Sveta."

Kmalu dospeva do velikih lesenih vrat, nad katerimi je v kamen vklesana odprta knjiga. Nekako se mi zazdi, da bi to lahko bila knjižnica. Na vrata sta pritrjeni dve veliki kovinski tolkali v obliki tiste živali, ki sem jo videl narisano na praporu. S škripanjem se vrata odprejo in vstopiva v veliko dvorano, v kateri je ogromno omar s knjigami. Dvorana je osvetljena s skrivnostnimi kristali, ki sem jih že videl v moji sobi. Tu pa tam so postavljene mize, na katerih so postavljeni svečniki s gorečimi svečami. Nekaj oseb sedi in prebira debele knjige. Vratar nama očitno izreče dobrodošlico, saj se mu Berika nasmehne in kratko odgovori. Nato se obrne k meni: "Dobrodošel v naši knjižnici."

Sledim ji po knjižnici. S polic izbira številne knjige in mi jih nalaga v naročje. Pod težo knjig se mi šibijo kolena in sopihajoče jo vprašam: "Čemu potrebujeva toliko knjig? Saj niti jezika ne znam, kaj še da bi znal brati." Namrščeno se obrne k meni in mi zabrusi: "Ah, ali sediš na ušesih? Si me sploh poslušal? Zberi se in pozorneje sledi temu kar rečem!" Sunkovito se obrne in godrnja o naivnih mladcih, ki mislijo, da obvladajo svet, če so preživeli boj s slabotno pošastjo. Opazim, da se vsi v knjižnici obrnejo proti meni. Nekaj se jih pritajeno smehlja in postane me še bolj sram. Glavo skrijem za kup knjig in ji potiho sledim.

S polic izbere še nekaj knjig, ki so na mojo srečo majhne in nato nadaljujeva do pulta, za katerim sloni v knjigo zatopljen moški. Z Beriko izmenjata nekaj besed. Moški odide ter se kmalu vrne z majhno tanko knjigo in nekakšnim pripomočkom za pisanje. "Ker vidim, da bolj slabo poslušaš sem sklenila, da je bolje, da si zapisuješ vse, kar ti rečem. Naj te ne zavede velikost knjižice. Vanjo lahko spraviš več pisanja, kot ga je v vseh teh knjigah v knjižnici. Zapomni si, da jo imaš le na izposojo in jo boš moral vrniti! Če jo izgubiš, jo boš plačal iz lastnega žepa! Za tvoje neumnosti ne mislim plačevati jaz!" mi jezno zabrusi.

Pogledam jo v oči in ji skesano rečem: "Berika, oprosti mi. Poslušam te in ti sledim, vendar je vse to preveč zame. Znašel sem se v tujem svetu, v katerem sem popolnoma izgubljen. Ne zmorem slediti vsemu novemu, saj se moj svet popolnoma razlikuje od tvojega. Žal mi je, da sem te vprašal tako neumnost. Oprosti mi."
Opravičilo je bilo očitno dovolj, saj zavzdihne, zmaje z glavo in se mi nasmehne: "Ah, jaz sem tista, ki bi se ti morala opravičiti. Vidim, da si iskren. Včasih pozabim, da nekaj, kar je samoumevno zame, ni samoumevno za drugega. Pridi, vzemi knjige. Peljala te bom v tvojo sobano, da si jih ogledaš do kosila. Nato se bo učenje nadaljevalo."

V svoji sobi hitro preletim knjige. V njih so številne zanimive risbe. Končno odprem knjižico, ki mi jo je dala. Na hitro jo hočem prelistati, da bi videl, če je že kaj napisano v njej, vendar stranem ni in ni konca. "Zanimivo!" rečem sam pri sebi. V roko primem pisalo in hočem nekaj zapisati. Še preden se pisalo dotakne strani se že pokažejo besede, ki sem jih hotel zapisati. "Osupljivo!" vzkliknem. "Saj to je znanstveno nemogoče," mi odzvanja po glavi, ampak besede so se pojavile na knjigi hočeš nočeš.

Uščipnem se v roko, da bi videl, če sanjam. Potem se spomnim, da so to pravzaprav že od začetka obširne sanje. Ponovno primem pisalo v roko in prešine me: "Kaj če bi zapisal nekakšen dnevnik o tem, kar tu doživljam?"

In tu se zgodba šele zares prične.


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: