Pri oglarju - 1.del

Pred odhodom sem si obril brado in močno skrajšal lase. Zaščitno obleko sem pustil v Jami, nadel pa sem si moja prejšnja razcapana oblačila in se odel s plaščem iz kožuhov manjših sesalcev, ki jih je uplenila Lokostrelka. Tudi ona se je močno ostrigla, bila pa je odeta v podoben plašč. Če bi naju srečal kak znanec, bi naju le stežka prepoznal. Dogovorila sva se tudi, da jaz nosim orožje, ona pa nahrbtnike, ker bo tako manj sumljivo.

Iz jame sva se odpravila skozi drugi izhod, tistega pod slapom sva zaprla. Čez steno sva morala plezati zelo previdno, da ne bi odkrušila kamenja in spet privabila Hobotte. Zame je bil vzpon tako naporen, da sem bil od znoja ves premočen. Medtem ko sem nabiral moči, je Lokostrelka preverila izhod iz jame. Nikogar ni videla, zato sva počasi nadaljevala proti severovzhodu. Odločila sva se namreč, da se bova odpravila naravnost skozi gozd in se nato ob robu gozda odpravila proti njenemu nekdanjemu domu.

Smeri neba sva sproti določala. Podnevi sva opazovala mah in lišaje, ki rastejo na severni strani debel, prav pa so prišla tudi mravljišča, ki jih mravlje gradijo na južni strani štorov in dreves, ker je tam topleje. S soncem si nisva mogla pomagati kaj dosti, saj nisva imela ure, sva pa vsako noč označila smer proti severu, če se je videla severnica.

Ognja nisva kurila, saj bi naju lahko izdal, na srečo še ni bilo pretirano mrzlo. Prenočevala sva na ležiščih, ki sva jih napravila iz vej. Po počitku sva veje spet razmetala, da naju ne bi izdalo. Ker ni bilo neviht ali dežja, je potovanje potekalo brez zapletov. Zaradi moje hibe in splošne previdnosti, sva se pomikala zelo počasi. Večkrat sva morala počivati, saj sem ob vsakem večjem naporu, močno zadihal. Zadeva me je zelo jezila, vendar trenutno nisem mogel napraviti nič, da bi se stanje izboljšalo.

Po približno štirih dneh hoje sva zavohala dim. "Ali tudi ti vohaš dim?", sem šepnil Lokostrelki. Pokimala je. Rekel sem ji: "Poglej, tu in tam vidim preperele štore dreves, ki izgledajo odsekani.. Najbrž je tukaj kakšno naselje. Previdno se pomakniva do vira dima."

Oslinil sem prst, da bi ugotovil od kod pihlja, nato pa sva se počasi pričela pomikati. Držala sva se nizko, da bi bila čimmanj opazna, pri tem pa sva pazila, da ne bi stopila na kakšno vejo, ki bi naju izdala. Po par minutah napornega lazenja sva dospela do vrha hribčka. Tu se je dim že jasno videl.

Najprej sem umiril dihanje, nato pa izza zavetja grmovja previdno pregledal okolico. Na razmeroma veliki jasi sta bila postavljena dva velika kupa,v velikosti hiške, ki je stala na robu gozdu. Iz enega se je na večih mestih kadil dim rjave barve. Bil je prekrit z črno snovjo in obložen s razcepljenimi drvi. Nekatera so bila postavljena navpično, druga pa prečno položena čeznje, najbrž, da so stabilizirala kup. Drug kup so predstavljala v prisekan stožec postavljena drva. Naložena so bila okrog visokih drogov, postavljenih v trikotnik. Na enem delu je v stožcu zevala vrzel, najbrž še ni bil dokončan. Hiška je bila precej majhna. Bila je sestavljena iz temno rjavih brun in pokrita s skodlami. Ni imela dimnika, ampak se je kljub temu iz nje zelo rahlo kadilo. Ob strani je imela majhno lopo.

Previdno sva se v zavetju dreves pomaknila v bližino hiške. Na spregled ni bilo žive duše, ampak dim je nakazoval na to, da tukaj gotovo nekdo prebiva. Lokostrelki sem nakazal, da naj opreza za morebitnimi sovražniki, sam pa sem pokukal skozi odprtino v masivnih polknih. Znotraj je bilo temno kot v rogu in videl nisem popolnoma nič. Begal sem s pogledom po notranjosti, dokler nisem opazil rahlega svetlikanja, ki je bilo očitno posledica žerjavice.

Želel sem se že odmakniti od polkna, ko sem zaslišal rahlo ječanje. Na odprtino sem prislonil uho in res, slišal sem nekoga kako pridušeno stoka. Obrnil sem se proti Lokostrelki in šepnil: "V hiški slišim neko stokanje. Morala bi vstopiti in preveriti, morda je prebivalec poškodovan." Odkimala je: "Kaj pa če ima kugo? Ne zdi se mi pametno, da kar tako vstopava v hiše tujcev. Raje pojdiva!"

Nisem se dal prepričati in sem se pogumno stopil do vrat ter potrkal nanje. Iz notranjosti je prišel šibek tresoč glas: "Kdo je? Vstopite, če imate poštene namene in pomagajte ubogemu starcu." Pogledal sem Lokostrelko, ki je odkimala. Kljub temu sem odpahnil vrata in vstopil v temno kočo.

Zunanja svetloba je medlo osvetlila črno notranjost, zato sem obstal, da se mi oči privadijo temi. Prebivalec koče je dejal: "Kdorkoli že si, prosim odpri polkne, da v hiško spustiš malo svetlobe in vrzi par polen na ogenj."

Storil sem kar mi je bilo zapovedano in tedaj sem si lahko končno ogledal notranjost. Tla brunarice so bila iz zbite zemlje. Na sredini prostora je bilo postavljeno s kamni obloženo kurišče nad katerim je visel lonec, ob njem je bila postavljen debel čok, ki je očitno nadomeščal sedež. Območje nad kuriščem je bilo počrnelo in prekrito z debelo plastjo saj. Ob steni so bila naložena raznovrstna kratka drva, večinoma manjša in okrogla, tu pa tam se je našla tudi kakšna grča. Na drugi strani prostora pa je na ležišču iz stelje počivalo negibno telo starca.

Stopil sem bliže in takrat mi je pogled obstal na eni izmed njegovih nog. Bila je hudo opečena in mehurjasta, zato sem od šoka stopil korak nazaj, starec pa je hlastno dejal: "Prosim, ne zapuščaj me in pomagaj bolniku!"

"Kdo je bil ta starec in kaj se mu je zgodilo?"


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: