Potop - 2. del

Čeprav je bila notranjost Podmornice osvetljena, mi je vseeno bilo rahlo neprijetno. Lotevala se me je panika, saj sod ni bil ravno prostoren, voda pa je vdirala skozi luknjo, globlje kot sem se spuščal. Poskušal sem se umiriti in dihati čimbolj enakomerno. Zavedal sem se, da se lahko še vedno vrnem na površje s pomočjo mehov. Upal sem, da bo smola dovolj dobro tesnila, da ne bo sod prehitro izgubil zraka. Takrat se bom prisiljen takoj vrniti na površino. Zaloge sem imel pripete na steni, zato se nisem bal, da bi jih zmočilo. Skozi luknjo sem videl le par svetlobnih točk, ostalo je bila tema.

Kljub temu, da je spust trajal le kratek čas, se mi je zdelo kot cela večnost. Ko so bodice končno zadele ob tla, sem si močno oddahnil. Pomolil sem roko v vodo in se začudil, voda je bila prijetno topla. Tega vsekakor ne bi pričakoval od jezera v jami. Morda pa jo ogrevajo vrelci ali kaj podobnega. Pritisk ni bil prevelik in zato sem brez strahu stegnil roko, da sem zatipal dno, ob katerega je zadela Podmornica. Površina je bila zelo gladka, očitno je bila to Skrivnostna ladja, ki smo jo iskali. Ker je bila ladja postavljena rahlo poševno, sam pa sem padal navpično, je bila luknja ravno dovolj oddaljena od površine ladje, da bi lahko izplaval brez težav. Skozi luknjo sem vrgel par kristalov, da bi mi svetili, si odstranil oklep in nepotrebna oblačila ter se pričel ogrevati.

Okrog vratu in na rokah sem imel privezane kristale, da bi lažje videl pod vodo. To je bilo tvegano, saj sem bil bolj izpostavljen, ampak upal sem, da imajo morebitni plenilci zakrnele oči in me ne bodo zaradi tega kaj prej opazili. Tudi na vrnitev v Podmornico nisem pozabil in sem zato tudi vhod označil s kristali, okrog roke pa sem imel privezano dolgo vrv, ki je bila pritrjena v Podmornici. Za vsak slučaj pa sem še preveril, če sva z Beriko sploh na vezi. Odstranil sem kristale in jo poskušal priklicati: "Berika? Berika? Ali se slišiva?" Ker ni bilo odgovora, sem si pričel predstavljati da kričim, saj nisem bil prepričan kako naj bi ta veza na daljavo sploh delovala. Utihnil sem in nekaj časa poslušal. Dobil sem odgovor, ki je odmeval v moji glavi kot bi prihajal iz dolge cevi. Obupno je hreščalo in težko sem razvozlaval kaj sploh govori: "Te slišim ... Ne rabiš kričati. Vedeti ..., da Čarovnija ... določen čas, da pride ... do mene. Saj ... spomniš kako ... določila položaj ... ne? Zdi se mi, ... nedaleč od ..., v oklepu ladje, napaka, ... lahko bila ... motnja v Čarovniji, ... napačno razlagam. Nisem prepričana. Priplavati ... blizu roba .... Ne znam ... kako daleč ... nje si, že tako ... težko vzdrževati ... stik." Zahvalil sem se ji za informacije in pričel z vdihi in izdihi ter se poskušal čimbolj pomiriti.

Ker je bila voda topla, sem lahko pričakoval, da bom dah držal dlje, ker pa nisem bil dober potapljač niti dober plavalec sem pričakoval, da bom sapo držal le zelo omejen čas nato pa bom moral takoj nazaj. Ker sem imel s sabo veslo, sem načrt sestavil tako, da bom hodil v vodo, da se bom ogledal, nato se bom pa skupaj s Podmornico pomikal proti cilju. Zraka je bilo dovolj za več ur, pa tudi hrano in pijačo sem imel, da bi se lahko okrepčal.

Ko sem se končno počutil pripravljenega, sem se potopil v vodo. Sledil je prvi šok. Oči so me zapekle. Vrnil sem se skozi luknjo in se obliznil. Voda je bila slana. Možno je bilo, da je jezero preostanek morja, ki je ostalo v jami potem ko se je ta preoblikovala, porajala pa se mi je še bolj drzna misel: "Kaj pa če je to jezero še vedno povezano z morjem preko podvodnega kanala? Bi lahko na tak način obšel Ščit in dosegel zunanji Svet?" Misli so me zbegale in srce mi je pričelo hitreje biti. Poskušal sem se spet pomiriti, da bi lahko čimdlje držal dih in se spet potopil. Tokrat se nisem menil za skeleč občutek v očeh. Čeprav je bila okrog mene trda tema, sem videl točke svetlobe nedaleč od mene. To so bili kristali, ki so bili privezani na kamne. Plaval sem proti njim in zazdelo se mi je, da nedaleč stran vidim kos ladje, ki štrli iz drugače gladke površine. To je bil verjetno natrgan del oklepa in moj cilj.

Ker mi je pričela pohajati sapa, sem se pričel vračati. Pri tem sem si pomagal tako, da sem vlekel za vrv privezano v Podmornici. Ko sem se končno zvlekel skozi luknjo, sem bil precej izčrpan. Prijel sem veslo in se pričel odrivati od površine proti natrganini. Šlo je izjemno počasi, saj je bila površina ladje gladka, zato sem se stežka odrival, bodice na Podmornici pa so se je kljub temu čvrsto držale. Sprevidel sem, da tako ne bom prišel nikamor, zato sem sklenil, da bom rahlo zmanjšal težo Podmornice, tako da bom naluknjal eno izmed vreč. Če bo ta manj pritiskala na površino, se bom namreč lažje premikal.

Spet sem se nadihal, se odvezal in privezal meč na vrv, saj je bil izjemno dragocen in ga nisem smel izgubiti ter se potopil. Pričel sem rahlo drezati v vrečo in ker se ni vdala, sem močneje potisnil. Takrat se je vreča strgala in kamni so se nenadoma usuli iz nje. Protiutež na drugi strani je potegnila konec vrvi s prazno vrečo in padla s Podmornice. Poskušal sem jo ujeti, vendar sem se stegnil prepozno. Podmornica je izgubila utež, ki jo je držala na dnu, in se zato pričela dvigati. Poskušal sem hitro splavati do nje, vendar je bilo prepozno. Bliskovito hitro se je pričela dvigati proti površju, za sabo pa je na vrvi vlekla Meč.

V stotinki sekunde sem se zavedal, da sem pogubljen. Niti pod razno nisem imel dovolj zraka, da bi se dvignil, edina možnost je bila, da hitro odplavam do luknje v ladji in upam, da bom kje našel zračni žepek. Pognal sem se proti mestu, kjer sem prej videl štrleči del oklepa. Bila je bitka za življenje in smrt, zato sem plaval silovito. Kristal okrog vratu mi je delno osvetljeval pot. Če se mi je prej razdalja zdela precejšnja, sem zdaj do luknje v oklepu priplaval v hipu ali tako se mi je vsaj zdelo. Brez pomislekov sem se spustil v luknjo, ki je bila na mojo srečo orjaška. V prsih me je peklo in pred očmi se mi je temnilo, vendar sem vztrajal.

Ko sem bil enkrat v luknji, sem plaval vodoravno v smeri od koder sem prišel. Kmalu sem dospel do ravne stene. Poti je bilo konec in v obupu sem poskušal poiskati prehod. Nisem mogel več zadrževati sape, zato sem se v zadnjem obupanem poskusu dvignil proti površju v upanju, da najdem kak zračni žep. Že sem zgubljal zavest in roke so mi omahnile, ko sem naenkrat začutil, da sem prebil površino vode. Hlastal sem za zrakom in kašljal, v pljučih me je obupno bolelo in komaj sem se držal na površini. Zazdelo se mi je, da v daljavi slišim Berikin glas. Nisem uspel razumeti kaj pravi, niti nisem hotel. Sedaj je bilo važno le, da preživim.

Ker je bil zračni žep dokaj majhen, sem pričakoval, da bom kisik v njem porabil zelo kmalu, zato sem bil prisiljen poiskati drugega. Če bi mi uspelo priti v ladjo, bi zagotovo našel kak pripomoček, ki mi bo pomagal splavati na površino. Tresel sem se od šoka, vendar sem se kljub temu poskušal pomiriti. Po nekaj vdihih in izdihih, sem bil pripravljen na raziskovanje. Potopil sem se v vodo in pričel iskati prehod v ravni steni. Kmalu sem našel kovinska vrata, ob njih pa plastično tipkovnico z dvanajstimi gumbi na kateri so bili narisani neki znaki in majhnim zaslončkom. Pričel sem pritiskati na gumbe, čeprav sem resno dvomil, da bom s tem sploh kaj dosegel. Nenadoma je tipkovnica oživela in se osvetlila. Na zaslonu je pričela utripati navpična črta. Očitno je pričakovala vnos pravilne kode. Ker nisem vedel kako dolga naj bo koda, niti če se lahko znak ponovi, sem bil pred nemogočo nalogo. Kombinacij je bilo praktično neskočno.

Kako naj sedaj v času, ki mi je še dan, uganem pravilno kodo?


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: