Pri oglarju - 3.del

V naslednjih tednih sva z Lokostrelko sekala drevesa, ki jih je oglar že označil za posek in jih cepila. Delo je bilo zelo mukotrpno in naporno, zato so nama kmalu dlani prekrivali krvavi žulji. Cepljena drva sva nosila v bližino barake po strmem bregu navzgor, zato sem moral pogosto počivati, saj sem se takoj zadihal. Nisem mogel verjeti, da vsa ta dela opravlja oglar sam pri taki starosti. Ob delu sva s sabo imela tudi orožje, saj naj bi se tukaj pogosto potikali medvedi, a jih med delom nisva srečala.

Oglarjevo stanje se je zavoljo ognjičevega mazila in mirovanja hitro izboljševalo, tako da je takrat, ko je zapadel prvi sneg, že lahko hodil s pomočjo opore. Naučil naju je prav vse kar sva potrebovala za postavljanje, razdiranje in vzdrževanje kope. Bil je zelo zadovoljen s kakovostjo oglja, ki smo ga dobili, kljub najini neizkušenosti. Pridobljeno oglje sva zlagala v lanene vreče in na voz v lopi ob koči. Tu pa tam je Lokostrelka uplenila kako srno ali jelena, da smo imeli vedno dovolj za pod zob. V največjih metežih smo počivali, oglar pa je pripovedoval številne zgodbe, potem pa je sledilo odmetavanje snega in trdo delo. Oglar je kljub poškodbi pomagal, kjer je le mogel. Tudi mene je delo okrepilo, dihal sem veliko lažje in nisem se več tako hitro utrudil.

Tako smo do konca zime voz popolnoma napolnili. Oglar je bil izjemno zadovoljen. Sneg je skopnel in odpravili smo se. Po njegovem štetju naj bi bili nekje v začetku malega travna. Ker je bil oglar reven, ni imel osla ali konja, ki bi mu vlekel voz, zato je to opravljal sam. Na kolesa je imel pritrjene improvizirane zavore, ki jih je lahko upravljal med vleko. Nisem pa si predstavljal kako zmore vleko po bregu navkreber.

Z vozom smo se odpravili po strmi poti navzdol. Oglar je sedel na vozu in upravljal z zavoro, medtem ko sva z Lokostrelko vsak vlekla za eno ročko. Z vsakim prehojenim korakom sem oglarja občudoval bolj. Spretno je manevriral z zavoro in tako nama ni bilo potrebno v vodenje vlagati preveliko napora.

Po dveh dneh tovorjenja, smo končno naleteli na nekaj podobno cesti. Okolica je bila neprimerna za voz, saj so bili robovi gosto poraščeni z grmovjem, zato smo morali izbrati blatne kolesnice polne mlakuž. Z Lokostrelko sva le s težavo vlekla voz, saj se je vsaka stopinja globoko pogreznila v blato. Oglar je rekel: "Prosim, ustavita. Dovolita, da stopim z voza in vama pomagam."

Bil sem presenečen, ampak takšne ponudbe nisem mogel sprejeti: "Ne pride v poštev. Vaša noga še ni v najboljšem stanju. Če se boste vlačili po tem blatu polnem iztrebkov, se vam bo morda spet zagnojila in potrebno jo bo odrezati. Bova že zmogla." Oglar se ni dal in vztrajal pri svojem. Nekaj trenutkov sva se prerekala, ko se je zaslišalo mukanje volov.

Izza ovinka se je primajal voz, ki sta ga vlekla dva orjaška vola. Na vozu je sedel zavaljen možakar v pletenem puloverju in čepico ter z bičem vsake toliko pognal živali. Ko nas je opazil se je nejevoljno namrščil: "Kaj pa delate, speljite se mi iz ceste!"

Pomignil sem Lokostrelki in začela sva vleči, da bi se čimprej spravila na kakšno odstavno mesto. Ker nisva imela moči volov, nas je voznik kmalu dohitel: "Rekel sem, da se speljite, sodrga! A vas moram v to prisiliti!" Oglar je umirjeno odvrnil: "Nimamo se kam umakniti. Moja pomagača se trudita na vso moč, da bi dospela do kakšnega mesta, kjer se bomo lahko odstranili s ceste, zato prosim potrpite."

Voznik ni kazal pretirane navdušenosti nad tem: "Kaj? Čakat bom moral ta počasneta? Saj nimam celega dneva časa. Umaknite se mi, saj sem hitrejši in to takoj!" Oglar je ohranil mirne živce: "Gospod, resnično se nimamo kam. Poglejte kako ozka je cesta, kolesnice nam ne omogočajo, da se umaknemo na rob!"

Tedaj je nasprotni voznik pobesnel, postal je zaripel v obraz in zakričal: "Ozka? Ozka? Trije vozovi bi se lahko peljali vštric pa še bi bilo dovolj prostora. Spravite se s ceste in to takoj!!!" Skočil je z voza in zamahnil z bičem. Oglarja je zadel v obraz, saj se zaradi starosti ni zmogel dovolj hitro zaščititi. Takrat sem proti njemu stopil jaz: "Hej, kaj pa počneš, brdavs? Namesto, da bi pomagal potisniti voz, da se čimprej umaknemo, goniš vole par korakov od voza in nas teroriziraš. Pomagaj nam ali pa se spelji!" To ga je še bolj podžgalo, saj je sedaj začel vihteti bič po meni. Hitro sem skočil vstran in pograbil palico, da sem se ubranil udarcev. Voznikovi voli so zaradi hrupa postali nemirni in so se pričeli nemirno prestopati.

Takrat pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Lokostrelka je skočila na voz in napela lok. Puščico je namerila v voznika in zakričala: "Miruj ali pa si mrtev!" Voznik se je presenečeno obrnil proti njej in obmiroval. Nadaljevala je: "Kdo pa misliš da si? Obnašaš se kot da je cesta tvoja in želiš, da se ti vsi umaknejo takoj ko zavohajo tvoj smrad. Lepo smo ti povedali, da se trudimo in želimo umakniti, ti pa nam nisi dal časa, niti nam nisi pomagal, da bi se čimhitreje spravili s tvoje poti. Ko smo te na to opozorili pa si pobesnel in začel mahati s svojim bičem. Misliš, da imam dovolj milosti, da te ne ubijem? Misliš?!?!"

Njen nastop je bil tako ognjevit, da je možakarju iz rok padel bič. Ko je stopila korak naprej, da bi svoje besede podkrepila, pa je padel na kolena in pričel jokaje moledovati: "Prosim, usmili se me. Sem le ubog hlapec, ki ga gospodar trpinči, zato pa se vsake toliko jeza nabere in sproščam jo nad drugimi. Delam cele dneve za kruh in edini užitek, ki ga imam je vožnja z voli. Usmili se me in privezal bom vaš voz na mojega in ga pomagal vleči po tej blatni poti."

Ves je trepetal od strahu. Čeprav me je prej želel pretepsti, sedaj nanj nisem bil več jezen. Lokostrelka je povesila lok: "Modra odločitev. Sprejmemo tvojo ponudbo!" Možakar nam je kot obljubljeno pomagal vleči voz do bolj peščene ceste in se nato odpeljal naprej, ker smo želeli voz naprej vleči sami."

Waas je bila že blizu, potiho sem upal, da naju ne bo nihče spoznal.


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: