Protinapad

Javil sem se za pomoč pri obračanju baliste. Preostanek se je trudil z gašenjem ognja, ki so ga za silo uspeli ukrotiti. Najbolj prizadete so bile obrtniške hiše, kašča in skladišče orožja pa sta bila modro pod zemljo. Katapulti so bili postavljeni na zemljišču za obzidjem, zato je bilo potrebno veliko tekanja in iznajdljivosti, da so jih končno namerili.

Medtem ko smo čakali na znak Longija, je eden izmed strelcev pristopil k njemu in rekel: "Gospod poveljnik, namerili smo vsa orožja, ampak vam moram povedati, da to ne bo šlo. Predaleč smo?" Longi ga je začudeno pogledal: "Predaleč? Kako smo lahko predaleč, če pa nas njihova orožja dosežejo. Dobro namerite in streljajte!" "Ampak, gospod. Ne moremo dobro nameriti, ker nas moti vzhajajoče sonce. Ne bo ..." je poskusil ugovarjati strelec, a ga je strupen pogled hipoma utišal. Vrnil se je k balisti in pomahal. Vsi smo bili pripravljeni. Longi je zamahnil z roko in sprožili smo. Okrog deset puščic in trideset kamnov je poletelo proti skupini Ostrov, a so padli daleč od njih.

Longi je jezno zakričal: "Namerite bolje in streljajte. Kaj je zdaj to? Ali ste nesposobni?" Strelci so popravili kote in spet smo ustrelili. Tokrat se je v povprečju razdalja strela podaljšala za par korakov. Novi strel ni prinesel nobenega izboljšanja. Longi je gledal in jezno škrtal z zobmi, k njemu je pristopil mož, ki ga je prej opomnil na nesmiselnost početja: "Gospod, porabljamo izstrelke, naredimo pa ne nič. Morali bi nehati ali pa se morda pomakniti izven obzidja ..." a ga je ta nadrl: "Ostanemo za obzidjem, a je to jasno? Zunaj boste lahke tarče! Namerite bolje, streljajte, namerite bolje, streljajte in tako naprej! Ko bomo porabili strelivo pa bomo začeli streljati te nesposobne Čarovnike, ki bi morali že zdavnaj začeti! Ali je jasno?"

Še preden je strelec uspel odgovoriti, se je Longi že obrnil, k vojaku, ki je služil kot sel med njim in Čarovniki: "Ti! Zakaj Modrec in ostale zgube ne streljajo? Podrobno me poslušaj … če ne začnejo streljati takoj zdaj, bom prišel gor in jih žive odrl, nato pa jih bomo izstrelili med Ostre! Pojdi, zdaaaaj!!!!"

Čeprav se mi je zdela ta izguba streliva nesmiselna, sem bil raje tiho in obračal balisto po navodilih. Med Ostri je medtem ob vsakem zgrešenem strelu završalo, očitno je bilo, da se norčujejo iz nas. Naenkrat se je cela skupina premaknila naprej kolikor je šlo, da jih niso izstrelki dosegli. Sedaj je postalo jasno zakaj so nas nehali obstreljevati: želeli so videti kako daleč nesejo naša orožja in se potem približati, da bi izstrelki zadeli tudi globlje v središče mesta. Longi si je grizel ustnico in nenadoma zatrobil na rog: "Neehaajte! Svinje nas imajo za norca. Pošljite po Kralja, takoj!"

Eden izmed vojakov je odhitel ponj, medtem pa so Ostri ponovili predhodno vajo. Na hitro so prestavili katapulte in pričeli streljati. Novi izstrelki so bili še strašnejši kot prejšnji, saj so bile železne krogle, ki so ob udarcu eksplodirale. Šrapneli so sejali smrt med vsemi, ki niso bili dovolj previdni, da bi se skrili. Bilo je grozno, kri je tekla v potokih. Bili smo povsem izgubljeni.

Stiskal sem se med lesenim zaslonom in zidom, ter upal, da me ne bo zadelo. Upal sem, da izstrelki ne padajo na drugo stran Waasi, kjer je bila postavljena bolnišnica in kjer se je Lokostrelka trudila za življenja ranjencev. Po nekajminutnem obstreljevanju, so za hip prenehali in pričeli izstreljevati kamnite izstrelke. Tokrat so ciljali na zid v kateremu so kmalu zijale velike luknje. Longi se je držal za glavo in stokal: "Ne, ne. To se ne dogaja. Zakaj ne streljajo?" Sunkovito se je pobral s tal in stekel proti stolpu.

Ravno v tem trenutku pa se je iz vrha stolpa zasvetila svetloba in kmalu zatem zaslišal pok. Privzdignil sem pogled čez zid in videl kako je nedaleč od Ostrov zazijala ogromna luknja. Ti se niso menili zanjo, ampak nadaljevali z obstreljevanjem. Novi pok je bil glasnejši, zatreslo se je celo obzidje. V prednjih vrstah Ostrov se je pokadil črni dim, vojaki in katapulti so zogleneli. Poku je sledil novi in novi. Rezal je v njihove vrste in napravil ogromne črne luknje iz katerih se je vil gost črn dim.

Ostrski konji so se splašili in začel se je brezglavi beg. Ogromna vojska se je razbežala na vse strani, skrivnostno orožje Čarovnikov pa je sejalo smrt med skupinami beguncev. Prebivalci Waasi in vojaki so stekli na zid in pričeli glasno vzklikati ob vsakem zadetku. Pokol je bil strašen, saj je bil polmer uničenja ogromen. Pokanje je postalo glasnejše in glasnejše in takrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega.

Snop svetlobe je nenadoma poletel daleč čez glave prebežnikov. Nato v povsem drugo smer, zatem je zadel tla pred obzidjem. Hitrost izstrelkov se je povečala, hkrati pa je postalo streljanje povsem brezglavo. Množica se je prestrašena razbežala, sam pa sem se vrgel na tla in si zakril ušesa, saj je bilo pokanje neznosno. Skrivnostno orožje je sedaj naključno streljalo in uničevalo tako okolico, kot tudi Waas. Nenadoma se je zaslišal tenak pisk in strašna eksplozija je raztrgala stolp. Sunek me je odpihnil čez zid.

Letel sem proti tlom in tik pred udarcem me je zagrnila tema.


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: