Na Zlatorogovi sledi

Zbudili so naju zgodaj zjutraj takoj ko se je pričelo daniti. Mož, katerega brco sem včeraj podrobneje spoznal, nama je dal par navodil: "Lovci vaju bodo odpeljali do najbolj sveže sledi in vaju izpustili. Od tam naprej se bosta morala znajti sama. Časa imata kot je bilo povedano tri sončne vzhode." Za trenutek je umolknil in se nato sadistično zarežal: "Če bosta slučajno poskušala pobegniti,se vama slabo piše. Je jasno kaj vaju čaka, če ne uspeta?" Potihem sem zamomljal, da ja, a mu to očitno ni bilo po godu, saj me je s pestjo močno sunil v želodec. Zmanjkalo mi je sape in skrčil sem se od bolečine. "Nisem te slišal, črv!" je rekel in se zarežal. "Jasno nama je!" sem izdavil in lovil sapo. Zadovoljno se je nasmejal in naju pustil lovcem. Pogledal sem k Lokostrelki in iz njenega pogleda sem razbral, da bi ga najraje videla mrtvega.

Hodili smo kar nekaj časa. Orientacijo sem že zdavno izgubil in spraševal sem se kako nama bo sploh uspelo najti pot nazaj v tabor. Ustavili smo se na mahovnatem terenu, kjer so bili v mah jasno vtisnjeni Zlatorogovi sledovi. Prerezali so nama vezi in vsakemu izmed naju izročili najino orožje, oklepa nisem dobil. Spraševal sem se kaj se je zgodilo z ostalimi stvarmi in upal, da Firerja konica zmajevega repa ne zanima preveč. Ravno sem razmišljal o tem kako bi obračunal z najinimi spremljevalci, ko me je Lokostrelka dregnila: "Pridi, greva. Ne smeva izgubljati časa."

Odpravila sva se in kot je bilo rečeno, so naju spremljevalci pustili na miru. Sled je bila jasno vidna in nama ni predstavljala težav, vendar sem se spraševal kako bo takrat, ko bova prešla na bolj skalnato območje. Spotoma sva našla mesto, kjer je Zlatorog pustil svoje iztrebke in predlagal sem, da se z njimi namaževa. "Ali si znorel? Ne bom se mazala s tem!" je nasprotovala Lokostrelka, vendar sem ji hitro razložil: "Če bova namazana s tem, naju bo težje zavohal in bova imela večje možnosti, da se mu približava. Ali še nisi nikoli lovila?" "Samo ljudi!" mi je odvrnila in se pričela mazati. Zmrazilo me je, vendar sem obdržal stavek, ki sem ga hotel izreči, zase.

Še nekaj časa sva mu sledila po hribovitem pobočju, ko sva naenkrat dospela do skalnate podlage. Tu so se sledovi izgubili in vprašujoče me je pogledala: "Kaj pa sedaj? Izgubila sva sled." Odvrnil sem: "Moški, ki so mu rekli Firer, mi je rekel, da se rad nahaja na skalnatih pobočjih. Mogoče bi se morala povzpeti više." "Saj nimava kaj za izgubiti." je rekla in mi sledila po skalah. Plezala sva po utrudljivi in naporni poti. V rebrih me je ponovno pričelo stiskati in komaj sem se zadrževal, da nisem pričel stokati. Kot bi čutila, da je nekaj narobe me je poklicala in dejala: "Ali je kaj narobe? Vidim, da se zelo naprezaš. Morda bi za trenutek počila?" Odvrnil sem: "Nič mi ni. Ne smeva izgubljati časa, pojdiva naprej."

Kmalu sva priplezala do izredno strme stene. Bilo je jasno, da je ne bova mogla preplezati. Zasopel sem v obupu dvignil roke in rekel: "Prišla sva do previsa, ki ga ne bova mogla preplezati. Kaj naj storima sedaj? Tako ali tako je jasno, da je možnost, da bi Zlatoroga zagledala ravno na tem delu skalovja, skoraj nična. Zakaj sva sploh plezala sem gor? Saj sploh ne vem kako to bitje izgleda." "Nisva plezala zaman" je rekla in bil sem prav začuden: "Da ne? No potem pa povej kaj ti vidiš in jaz ne." "Nisi bil pozoren, tamle spodaj sem zagledala kos dlake. Ker sem bila prepričana, da si ga videl tudi ti, sem bila tiho. Zdaj pa vidim, da temu ni bilo tako. Vsekakor je Zlatorog plezal po tem pobočju."

"Ampak kam je izginil?" me je zanimalo in pričel sem se ogledovati na vse strani. "Mogoče pa ima sposobnosti, ki jih midva nimava. Vsekakor mora biti mogočno bitje, da se ga Ostri tako bojijo. Žal še nisem slišala nič o njem." je odvrnila. Obema je bilo jasno, da je besedna zveza "mogočno bitje", pomenila, da ga morda ne bova mogla upleniti ali pa bo naju ubil. "Ali ga naj potem počakava tukaj?" sem jo vprašal. Odvrnila je: "Ne, pomisli kaj rabijo živa bitja da preživijo. Vodo. Zagotovo mora priti pit in takrat ga bova lahko ujela. Ko sem se ogledala po pobočju, ki se razprostira spodaj, se mi je zazdelo, da se nekaj lesketa. To mora biti potoček in če ni kakšnih zalog vode v tem skalovju bo prišel tudi piti."

Bil sem navdušen nad njeno idejo in spustila sva se do potoka. Bil je majhen, vendar je bilo ponekod na obrežju jasno vidno, da se semkaj prihajajo živali napajati. Malo sva iskala naokrog in kmalu našla že pohojene odtise podobne Zlatorogovim. "Torej se prihaja napajati. Ampak kako dolgo ga bova čakala? Hrane nimava in trije sončni vzhodi znajo hitro miniti. Pomirila me je: "Tudi na to sem pomislila. Nedaleč stran sem opazila robidovje. Mislim, da si bova lahko za začetek dobro potešila lakoto." Potihem sem se grajal, ker tega nisem opazil jaz in ji sledil. Ko sva se okrepčala, sva se utaborila na drevesni rogovili nedaleč stran. Bila sva namazana z Zlatorogovimi iztrebki, zato se nisva bala, da naju bo opazil. Težava je bila le v drugih bitjih, ki bi se utegnile potikati v bližini potoka.

Čas je mineval in bila je že noč. Izmenjaje sva stražila obrežje, ki se je izjemoma dobro videlo. Sreča nama je bila namreč naklonjena in mesec je lepo svetil. Ob vsakem živem bitju, ki je prišlo mimo, sva se zdrznila. Ker sva bila namazana in sva jedla le robidovje, nisva oddajala vonja, ki bi naju izdal. Bil sem živčen in grizel sem si nohte. "Saj to sploh nima smisla. Raje bi plezala ali pa bežala pred najinimi krvniki!", sem godrnjal, a me je Lokostrelka mirila, da naj potrpim: "Slej ko prej se bo že pokazal"

Tako je čas mineval, Zlatoroga pa ni bilo na spregled. Sredi zadnje noči, ki nama je bila na voljo, me je Lokostrelka, ki je bila na vrsti za stražo, nenadoma potresla. Medtem ko sem se zbujal, sem zamomljal, a mi je takoj položila roko na usta. Pokazala mi je v smeri proti potoku. Najprej nisem videl nič in vprašujoče sem jo pogledal. Vztrajala je in mi še enkrat pomaknila glavo proti potoku. Tedaj sem med grmičevjem končno zagledal slabotno svetlikanje. Najprej sem mislil, da se soj lune odbija od grmovja, a sem to misel ovrgel, ko se je svetlikanje premaknilo. Pomel sem si oči, da bi bolje videl in tedaj sem ga zagledal.

Soj je oddajalo mogočno rogovje bitja v katerem sem takoj spoznal kozoroga. Bil je velik kot jaz in je previdno ovohaval zrak okrog potoka. Tu pa tam je zastrigel z ušesi in pozorno poslušal. Nisem si upal dihati, tako osupel sem bil. Pogledal sem Lokostrelko, ki je bila popolnoma mirna. "Le kako ji uspe?", sem se spraševal.

Zlatorog je očitno ocenil, da nevarnosti ni, in se je previdno približal potoku ter pil. Prijel sem Lokostrelko za roko in ji namignil naj ga ustreli. Previdno je vzela lok v roke in ga napela. Videl sem, da se ji roka nenavadno trese in pričel sem dvomiti, da ga bo zadela. Merila je dolgo in bal sem se, da bo Zlatorog pobegnil. Ravno ko sem jo hotel vzpodbuditi, da naj že enkrat ustreli, je povesila lok in odložila puščico. Osuplo sem jo pogledal.

"Le kaj ji je šinilo v glavo?"


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: