Pobeg

Predvideval sem prav, saj so se kmalu zaslišali skoviki sove in še preden sva se zavedla, sva že bila obkrožena s temnimi postavami. Brez besed so naju vodili v svoji sredini. Skoraj se je že pričelo daniti, ko smo šele prispeli do tabora. Zazdelo se mi je, da je tabor nekako drugačen. So ga morda premaknili? Pogledal sem k Lokostrelki, a ta je le upirala pogled v tla in se ni menila za okolico.

Nasilnež, očitno desna roka Firerja, je pomignil vojakom, da so naju razorožili in zvezali. Lokostrelko so nato odvedli, mene pa usmerili proti znanem šotoru pred prestol. Ker sem zdaj postopek že poznal, sem samodejno pokleknil, saj sem si hotel prihraniti brce. Srce mi je močno razbijalo - bil sem besen zaradi tega ponižanja in v mislih sem že koval načrte kako bi se maščeval.

"Tako tako, strašna lovca sta se vrnila. Kje so Zlatorogovi rogovi?", je osorno dejal Firer. "Nimava rogov, saj so razpadli, imava pa prašek z njih. Tudi ta bo dovolj za Zdravilca." Pomignil sem proti pasu, kjer je bil privezan mošnjiček. Mož, ki je stal ob meni je odtrgal mošnjiček s pasu in ga vrgel Firerju. Ta je prijel mošnjiček v roko, ga potežkal in odprl.

Zadovoljno se je zarežal in nato pričel krohotati: "Zdravilca? Hahaha! Kakega zdravilca? Bedak. Nobenega Zdravilca ni, ki bi bil bolan. Še preprosteje te je bilo pretentati kot majhnega pasjega mladiča." Pomignil je svojemu pomočniku: "Odpelji ga v šotor, zvečer se bomo malce pozabavali. Pokliči še ostale, prireja se krvava zabava."

"Ampak, kaj pa dogovor? Dogovorjeni smo bili, da nas izpustite!" sem kljuboval. "Nobenega dogovora ni bilo! Zaklala sta Zlatoroga, ki nam je bil trn v peti in izvršila moj ukaz. Za nagrado boš morda celo takoj usmrčen, odvisno kake volje bom. Zdaj pa nehaj javkati kot pes in se spravi izpred mojih oči."

Mož ob meni me je prijel in me na silo povlekel iz šotora. Bil sem besen, osramočen in prevaran. Če bi imel roke proste, se ne bi pustil tako vlačiti sem ter tja, ampak sedaj sem raje tiho koval načrte. Grobo me je potisnil v šotor z mojimi tovariši in nato odšel. Ko so se mi oči privadile na mrak sem se razgledal po šotoru. Razen Lokostrelke in mene so imeli vsi začepljena usta.

Lokostrelka mi je pošepnila: "Vse sem jim razložila. Izgledajo zadovoljni, da nama je uspelo." Nelagodno sem ji sporočil slabo novico in osupnila je: "Sem slutila, da nas bo prevaral. Kakšen je sedaj načrt?" "Pobegniti moramo in to še pred večerom." sem dejal in takrat se je od enega izmed mož zaslišalo mrmranje. Prevalil se je na bok in mi pokazal kaj drži v rokah. Kljub temi sem videl, da ima majcen oster delec - očitno del neke razbite posode. Zadovoljno sem mu pokimal in nato šepetaje razložil svoj načrt.

"Čimprej se moramo osvoboditi vezi. Čepe si pustite v ustih, tudi vezi ne odvržite, ampak pustite, da ležijo na rokah. Šele potem, ko bomo vsi prosti, se bomo v celoti osvobodili. Kako bomo storili potem, ne vem. V taboru ni veliko ljudi. Mogoče bi nam uspelo, če bi vsi naenkrat zbežali iz šotora in v gozd. Premislite kaj bi bilo najpametneje. Psov nisem videl, čeprav nas strašijo z njimi. Potem bi se razdelili na dve skupini. Ena bi bežala v gozd, druga pa bi se v loku vrnila do tabora in pobrala stvari. Najboljše bi bilo, da se dobimo na drugi strani Brezna, nekje ob porušenemu mostu."

Razrezavanje vezi je potekalo počasi in strah me je bilo, da nam ne bo uspelo. Šele ko se je en osvobodil, je šlo hitreje. Čutil sem, da je se zvečerilo, saj je postalo hladneje. Zunaj šotora je hrup naraščal. Očitno so se vojščaki zbirali in napijali. Upal sem, da bodo tako pijani, da nas ne bodo mogli dohiteti. Kmalu je do nas prišel hripav glas enega izmed vojakov

"Pusti vrč. To je moje vino požeruh, sam sem si ga priboril."
"Ne bodi požrešnež in ga deli z ostalimi"
"Ne bom ga delil. Najdi si svojega smrkavec!"
"Takoj to prekliči, ali pa te nabodem!"
"Ti mene? Pojdi se domov igrati s lutkami in me pusti na miru!"
Zaslišal se je krik in nato se je očitno pričel pretep, saj so se slišali vzkliki in udarci mečev.

To je bila naša priložnost. Vsi naenkrat smo skočili na noge in se pognali skozi izhod šotora. Ob tabornem ognju se je bila pravcata bitka. Stražarja ob šotoru sta bila tako presenečena, da sta umrla pod vbodi lastnih mečev, brez da bi pisnila. Zbežali smo proti temi, proti gozdu, ko so se za nami zaslišali vzkliki. Očitno so opazili, da smo pobegnili in so se pognali za nami. Po nekaj časa bega smo se kot dogovorjeno razdelili na dva dela. Ena skupina je bežala naprej in puščala očitne sledi, medtem ko smo se mi potihoma odkradli nazaj.

Šli smo v širokem loku in skoraj prišli do tabora z nasprotne strani. Straž ni bilo nikjer, očitno so se vsi pognali za nami. Na sredini tabora so stali Firer, njegov pomagač in še en vojak. Firer je besnel in preklinjal: "Posekati jim je treba glave, pijanim bedakom. Le zakaj nisem ostal v prestolnici? Čemu mi je bilo potrebno videti to sramoto? Pobeg jetnikov ob nabito polnem taboru."

Odšel je v šotor s svojima spremljevalcema in se hudoval. Razdelili smo se in preiskovali šotore. V njih ni bilo žive duše in kmalu smo našli skoraj vse svoje stvari, razen konice repa, mojega meča in oklepa. Očitno so bili v Firerjevem šotoru. Treba je bilo ukrepati, preden se zasledovalci vrnejo. Pomignil sem možu, ki je bil poleg naju z Lokostrelko. Razumel je kaj hočem in pograbil je kamen ter ga vrgel v enega izmed šotorov. Z glasnim truščem se je lesena konstrukcija sesedla in iz Firerjevega šotora je pritekel vojak z izvlečenim mečem.

Obrnil se je proti šotoru in nameraval nekaj zakričati, a se je iz njegovih ust zaslišalo le grgranje. Grlo mu je prebodla Lokostrelkina puščica. Stekli smo proti šotoru in vdrli vanj. Firer in pomočnik sta ravno pregledovala zemljevid in sta osupnila. Lokostrelka je namerila lok v Firerja in dejala: "Odvrzita orožje daleč vstran in dajta roke za hrbet."

Nejevoljno sta se spogledala, a sta jo vseeno ubogala. Zvezali smo jima roke in začepili usta. Nato smo se lotili preiskovanja šotora. Ni trajalo dolgo, ko smo našli meč, oklep s šlemom in nahrbtnik s konico repa. Očitno jih Firer še ni imel časa pogledati. Nismo se obotavljali, ampak smo odpeljali ujetnika iz tabora. Na poti smo se oskrbeli še z nekaj živeža in ob odhodu podtaknili ogenj.

Nekje dovolj daleč iz tabora smo se ustavili. Kljub protestu ostalih , nisem hotel ubiti jetnikov, zato smo ju privezali na drevo. Nisem ju hotel imeti na vesti, zato sem jima dal na voljo črepinjo, da bi se lahko osvobodila, če bosta dovolj spretna in že smo se pognali v temo. Nismo šli proti jugovzhodu, ampak smo najprej zavili proti severozahodu in se nato v loku obrnili proti našemu zbirnemu mestu. Mož, ki je bil poleg naju z Lokostrelko, je namreč odlično obvladal pozicije zvezd na nebu in tako smo vedno vedeli kje smo.

Nisem dvomil, da je druga četverica ušla zasledovalcem in da so se ti že vračali v tabor, zato smo bili še posebej previdni. Do obronka gozda smo prišli brez, da bi kogarkoli srečali. Desno od nas je v pokrajino rezalo Brezno, temna črta, še temnejša od teme same. Daleč za nami je nebo osvetljeval svetel sij gorečega tabora in valil gost črn dim, ki je zastrl zvezde. Hitro smo se odpravili na jug, do zbornega mesta.

"Kaj nas še čaka, preden bomo prispeli v Marr?"


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: