Padec prvega stolpa

Od nočne more sem bil ves poten, tresel sem se. Čeprav so me spraševali kaj je narobe, sem jih miril, da je vse v redu. Pojedli smo in se odpravili proti vzhodu. Glede na velikost Pohhora in motnje, ki so onemogočale zaznavanje Energije, mi je bila resna uganka, kako bomo prvi stolp sploh našli, ampak sem bil tiho in sem poskušal ostati čimbolj neopazen. Komaj nadzoroval poplavo misli: "Le zakaj te nočne more postajajo vedno hujše? Se mi bo zmešalo? Ima ta vran povezavo s Coprnikom? Kaj se je zgodilo z Lilijo, da je zbledela?"

Kar nekaj časa smo hodili, da smo pričeli videvati prve znake človeškega vpliva na naravo. Tu in tam smo opazili ostanke posekanih dreves, ugasle kupe ognjišč in razpadle kolibe. Sedaj smo napredovali precej previdneje in počasneje, čeprav se že tako ali tako nismo mogli premikati hitro, saj je bil teren močno razgiban, porasel in posejan z skalami, ki so štrlele iz zemlje.

Izvidniki so nam sporočili, da se v bližini nahaja majhno naselje Neimenovanih, a da nima stolpa. Ker nismo smeli izgubljati časa, smo naselje v primerni razdalji previdno obhodili. Nekateri izmed Vitezov so nekaj ur zatem omenili, da so začeli čutiti presežke Energije, vendar oddaljenosti niso znali določiti, saj je bila količina Energije, ki jo stolpi oddajajo, neznana.

Utaborili smo globoko v goščavi, medtem ko so najbolj izkušeni zasledovalci odrinili proti viru, da točno določijo njegovo oddaljenost. Po skoraj celem dnevu so se vrnili z odličnimi novicami. Našli so večjo vas, ki je bila utrjena le z leseno palisado in v kateri je bila le peščica bojevnikov, ostalo pa so bili starejši, otroci in ženske. Odločili smo se, da bomo do vasi odrinili kar takoj, saj bi do nje prispeli globoko ponoči, ko bodo vsi spali. Tako bi izkoristili element presenečenja in morda zmagali brez vsakršnih izgub.

Potovanje je potekalo izjemno počasi, saj je bilo temno kot v rogu. Bili smo povsem brez vsakih svetil, zato smo hodili v gosjem redu ter se držali za roke. Prvi je tipal po tleh ter nas potihoma opozarjal na nevarnosti, ostali pa smo sporočila posredovali naprej, da bi se lahko pomikali čimbolj potiho. Energijo stolpa sem sčasoma začel čutiti tudi sam, bila je tako močna, da mi je začelo razbijati v glavi.

Okrog palisade je bila čistina, obdana z grmovjem in tja smo se poskrili. Šepetaje smo si izmenjali načrt in že se je začelo. Dva izmed članov Kraljeve garde, ki sta bila najbolj usposobljena za prikrito lazenje, sta se priplazila do ograde. Čeprav so imeli Neimenovani straže in je bila notranjost vasi močno osvetljena, pa iz neznanih razlogov niso osvetlili čistine, kar bi bilo samo po sebi umevno.

Minilo je le nekaj trenutkov, ko se je iz vasi zaslišalo pridušeno grgranje, ki se je ponovilo še petkrat. Vrata so se odpahnila in neslišno smo se priplazili v notranjost. Velikost vasi je bila precejšnja, saj je glede na število preprostih vejnatih kolib, v njej v obdobju pred vojno živelo kakih tisoč ljudi. Hiške so bile uborno narejene brez vsakega občutka za estetiko, povsod so ležali ostanki hrane in druge smeti. Številni ognji so goreli in osvetljevali notranjost. Na sredini okroglega naselja, se je nahajal orjaški stolp iz ostankov oklepov, čelad in orožja premaganih vojakov. Nekje se je oglasil pasji lajež, zato nismo smeli oklevati.

Vojaki so pograbili goreče veje in se v paru ubrano vsuli v kolibe. Ko je poveljnik rekel, da bomo kolibe počistili in nato zažgali, sem pričakoval, da čiščenje pomeni izgon prebivalcev, a sem se motil. Iz gorečih koč so se namreč vojaki vračali sami s krvavimi meči in oklepi. Kakih dvajset kolib so gotovo obdelali brez težav, potem pa se je zaslišalo renčanje, lajanje in kriki. Prebivalci so se pričeli zbujati in gledati iz kolib. Ko so videli, da že četrt vasi gori, je izbruhnila vsesplošna panika.

Neoboroženi ljudje so tekali naokrog, vojaki pa so jih sekali kot bi jim to bila najljubša zabava. Nisem mogel gledati te morije, zato sem se obrnil vstran, tudi Lokostrelka je bila zgrožena: "To je noro in nečastno, zakaj pobijajo neoborožene ljudi?" Zmajal sem z glavo in odgovoril: "Seveda, to je nesmisel, ko bo zadnji stolp padel, bodo ti ljudje rešeni Coprnikove nadvlade in v njihovih srcih ne bo več vladalo zlo. Le izgnati bi jih morali in uničiti stolp. To morijo bi morala ustaviti, a me skrbi, da bodo ubili še naju. Umakniva se nekam, dokler ne bo končano."

Ljudje so drli proti izhodu, mnogi ranjeni in krvaveči. Panična množica je nesrečnike, ki so padli, poteptala. Sama sva se zatekla v temen kot tik pred izhodom in čakala, da se zadeve umirijo. Kar naenkrat se je v kot opotekla starejša ženska. Hropla je in padla na kolena. Čez nekaj trenutkov naju je opazila, priplazila se je po kolenih do mene in mi pričela poljubljati stopala: "Gospodar, o Gospodar, prosim ustavi to morijo. Vse smo naredili kot si hotel! Ne vem zakaj smo se ti zamerili, ampak vse bomo popravili. Usmili se nas, saj smo le stari ljudje, ženske in otroci. Reši nas, prosim, o Gospodar!"

Bil sem osupel, saj mi ni bilo jasno kako me ta ženska sploh pozna in zakaj me kliče Gospodar. Otresel sem se je in stekel vstran, Lokostrelka pa mi je sledila. Začudeno me je pogledala in rekla: "Kaj je bilo to? Zakaj te je ta žena poznala?" Odmahnil sem z roko in samozavestno rekel: "Gotovo se ji blede. Pohitiva sedaj k našim, tam se zbirajo ob stolpu. Pomoči hitro nekaj puščic v kri, jaz pa bom to storil z bodalom. Ne smejo zasumiti, da nisva sodelovala."

Operacija je povsem uspela. Vojaki niso dobili niti praske, so pa bili krvavi od glave pa do peta. Skoraj celotna vas je gorela in Vitezi so pričeli izvajati nekakšen obred. Med postopkom me je zajela nenavadna slabost, a ni trajala dolgo, zato ji nisem posvečal prevelike pozornosti. Energija stolpa je začela sčasoma bledeti in ko se je pričelo daniti, je bilo vse končano. Vas je bila kup kadečih se kupov oglja, tla so bila krvava in posuta s trupli.

Izkazalo se je, da je bila moja skrb upravičena, saj je vodja stopil do mene: "Poglej, poglej, nekdo pa smrdi po izdajalcu. Saj si tako čist, da bi lahko jedel s tebe, pa tudi tvoja ženska. Zasikal sem mu nazaj: "Lokostrelka je čista, ker ubija z razdalje! Če misliš, da ni nobenega ubila, si oglej si njene krvave puščice, jaz pa svoje delo opravim elegantno brez da bi za sabo puščal mlake krvi kot nekateri, ki smrdijo kot prašiči po kolinah."

Vodja je razjarjeno položil roko na meč: "Kaj si mi rekel?" Odvrnil sem mu: "Vrnil sem ti tisto kar si ti rekel meni in zdaj sva si bot. Nisi moj sovražnik in želim, da tako tudi ostane. Najbrž še nisi pozabil, da brez mene ne bi nikoli našli te vasi, ampak bi še zdaj tavali nekje na zahodu. Bolj pomemben člen sem v tej odpravi kot si misliš, zato pospravi meč in si seziva v roko!" Jezno je zapihal, ampak je kljub temu pomolil svojo šapo: "Naj ti bo, vendar pazi kaj govoriš. V Pohhoru je polno pasti in kaj hitro se lahko zgodi, da kdo v kakšno ponesreči zaide!"

Vesel, da sem jo odnesel tako zlahka, sem mu segel v roko in jo stresel.


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: