Prvo videnje

Čeprav sem izmučen, ne morem takoj zaspati. Gozd je presenetljivo miren. Nekaj časa se premetavam po neudobnem ležišču, ko naenkrat padem z drevesa. Padam globoko brez konca. Končno pristanem na tleh in obležim brez moči. Ko se poskušam premakniti, z grozo opazim, da me ovijajo nekakšne ovijalke in me vežejo k tlom. Poskušam se braniti in premakniti, a sem že premočno zvezan. Obupano zakričim, ko me zagrne tema.

Odprem oči. Ležim na tleh in okrog mene leta črni vran. Poskušam se premakniti, a se ne morem. Spet sem paraliziran. Vran se spusti name in prične hoditi po meni. Ko se približa obrazu, se poskušam odmakniti, a ne gre. Nenadoma se zabliska. Tam, kjer je bil prej vran, vidim silhueto obraza. Obraz se obrne proti meni. V obrisih vidim dolge valovite lase. Naenkrat se na obrazu pojavijo tri svetleče točke, najverjetneje oči in usta. Točka podobna ustom se premika, kot bi mi hotel obraz nekaj povedati. Naenkrat podoba izgine in zagledam neko pokrajino.

Vidim visoke gore, katerih vrhovi segajo nad oblake, obširne gozdove in sredi njih mogočno reko. Pogled se mi preseli niže. Vidim veliko mesto utrjeno s mogočnim obzidjem. Natanko na sredini mesta v nebo kipi visok stolp. Na ulicah je ljudi kot mravelj. Pogled me ponese proti stolpu in skozi okno v njem. Sedaj sem v sobi. Ob steni sedi neka oseba, najverjetneje ženska v belem svilenem oblačilu, ki si češe dolge temne skodrane lase. Pogled poskušam premakniti proti ogledalu na steni, da bi videl njen obraz, ko me prične nevidna sila vleči nazaj. Vedno hitreje me vleče v višave in naenkrat začutim, da padam. Padam proti gozdu, proti reki. Vedno bolj me je strah in pričnem kričati. Hitrost postaja večja, sedaj že slišim bučanje reke. Dosežem prve krošnje in veje me udarjajo po obrazu. Nenadoma opazim sebe, ležečega na drevesu. S krikom padem nase in se kriče zbudim.

Kar nekaj časa traja, da se pomirim. Po glavi mi začnejo begati vprašanja: "Kaj pomeni ta skrivnostni vran? Kdo je bila tista ženska?". Tisto kar je bila prej le slutnja, se sedaj potrdi. "Moram čez reko!" si rečem in z odporom pojem mrzlo ribo, da si potešim lakoto. Nato se previdno spustim na tla in z grozo opazim precej velikih stopinj okrog drevesa. Zgledajo kot odtisi kakšne zveri. "Morda je bil medved?" pomislim in se hitro poberem proti reki, če se bi pošast vrnila. Sonce še ni visoko na nebu, ampak je že prijetno toplo. Ustavim se ob reki. Negotovo se ozrem na drugi breg in poraja se mi vprašanje: "Kako naj pridem čez?".


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: