Zlatorog

Dregnil sem jo v ramo in jo jezno pogledal. S kretnjami sem ji dal vedeti, da je najbrž znorela in ji iztrgal lok in puščico iz rok. Položil sem strelico na tetivo in lok napel. Izdihnil sem zrak in pomeril. Puščica je švistnila Zlatorogovem telesu nasproti in zgrešila. Ob švistu je Zlatorog povzdignil glavo in zastrigel z ušesi. Stisnilo me je: "Vse je izgubljeno. Ne bo nama uspelo!". Hitro sem segel po naslednji puščici, da bi ustrelil še enkrat, ko me je Lokostrelka ustavila sredi kretnje.

Bil sem osupel in sem ji siknil skozi zobe: "Ali se ti je zmešalo? Če ne dobiva njegovih rogov, bova umrla v strašnih mukah. Spusti me." Glasen "Ne!" je kot britva zarezal v nočno tišino. Strahoma sem pogledal proti potočku. Zlatorog je izginil. Iztrgal sem se Lokostrelki iz prijema, pograbil celoten tul s puščicami in se z lokom v roki pognal za Zlatorogom.

Brez oklevanja sem zavil proti skalovju in res, po pobočju je švigal rahel svetli sij. Pognal sem se v skalovje, da bi ga morebiti dohitel. Nisem prišel daleč, ko me je pričelo zbadati v rebrih in komaj sem še plezal. Nisem hotel odnehati! Od tega bitja je odvisna moja prihodnost in prihodnost Sveta! Kmalu sem bil tako izmučen, da sem se plazil le še po vseh štirih. Pomanjkanje hrane in spanca me je hudo zdelalo, bolečina v rebrih pa tudi ni hotela ponehati. Sij je medtem že izginil iz mojega vidnega polja, ampak še vedno sem vztrajal. Raje umrem kot pa se predam.

Zasopel sem se čez nekaj časa privlekel, do zadnje točke, kjer sem sij še videl. Bilo je blizu stene, ki nama je takrat onemogočila nadaljevanje vzpona. Odločil sem se, da bom poskušal steno obhoditi. Previdno sem lezel po skalah pod steno in upal, da se ne utrga kak plaz. Zdelo se mi je, da plezam že celo večnost, ko sem opazil rahel sij. Podvizal sem se do tistega mesta in opazil, da svetloba prehaja skozi špranje med skalami.

"Kakšna coprnija pa je to?" sem pomislil in pričel previdno odstranjevati kamne. Svetloba se je s vsakim odstranjenim kamnom ojačala. Kmalu sem naletel na dokajšnjo skalo, ki je z golimi rokami nisem mogel premakniti. Zaskrbljeno sem se počohal po glavi in se spraševal kako naj rešim to težavo. Skupaj z Lokostrelkino pomočjo, bi mi mogoče celo uspelo, ampak dvomil sem, da bi mi hotela pomagati.

Vzel sem lok in ga potisnil pod skalo in se nanj močno oprl. Po nečloveških naporih, mi jo je končno uspelo dovolj razrahljati, da sem jo uspel odstraniti. V oči mi je udarila močna svetloba in zastrl sem si oči z roko. Ko sem se navadil, sem se previdno spustil v odprtino.

Pogled, ki se mi je razprl je bil hkrati strašljiv in čudovit. V jami s številnimi stranskimi rovi so bili raztresena živalska okostja. Soj so oddajale lobanje na katerih so bili rogovi. Natačno taki, kot jih je imel Zlatorog. Očitno ta jama služi kot nekakšno pokopališče za ta bitja. Bitja, ki imajo tisto kar potrebujem.

Okleval sem in se nisem upal dotakniti lobanj. Po kratkem zbiranju poguma sem zajel sapo in prijel za ene izmed rogov. Nič se ni zgodilo. Rogovi so na mojih rokah pustili zlate sledi. Kot bi bili pokriti z zlatim prahom. Bil sem očaran in stal sem na mestu in si ogledoval kako se zlati delci sipljejo z mojih rok.

Nenadoma se je zaslišalo kopitljanje. Zdrznil sem se in urok je očitno popustil, saj mi za prah na rokah ni bilo več mar. Prijel sem za eno izmed lobanj in jo vrgel skozi luknjo. Nato sem se skoznjo mukoma stlačil še jaz. Pobral sem stvari in se pričel z lobanjo premikati proti skrivališču, kjer sva ždela z Lokostrelko.

Od časa do časa se mi je zazdelo, da slišim udarce kopit ob skale, poleg tega pa sem imel občutek, da me nekdo zasleduje. Večkrat sem se sunkoma obrnil, vendar sem bil sam. "Daje me preganjavica!" sem rekel sam pri sebi in malo hitreje stopil po skalovju.

Kmalu sem prispel do stene, ki mi je prej preprečila prehod. Sedaj sem se obrnil proti gozdu in se pričel spuščati. Zazdelo se mi je, da slišim tlesk kopit, ko udarijo na kamen in obrnil sem se, vendar je bilo že prepozno. Vame se je sunkovito zagnal Zlatorog, ki sem ga prej hotel ustreliti. Zaletel se je naravnost v moj prsni koš, da je zahreščalo kot bi mi polomil vsa rebra. Hipoma mi je vzelo sapo in odletel sem po pobočju. Kotalil sem se po pobočju in butal v skale z vsemi deli telesa. Pred očmi so se mi vrteli prizori iz mojega življenja in takrat sem izgubil zavest.

***

Tema. Nekaj me ščiplje v uho. Odprem oči in premaknem glavo. Nekaj odfrfota na bližnjo vejo. Črni vran. Sedi na veji in zdi se mi, da mi kima. Prostor je le medlo osvetljen, vira svetlobe ne najdem. Iz teme se nenadoma izlušči temna postava. Čutim, da ji lahko zaupam. Postavi se proti meni in si odgrne kapuco. Pričakujem Lokostrelkin obraz, a me preseneti obraz Lilije. Počasi dvigne roko in mi pravi: "Ne zapusti me! Ne zapusti me!"

Glasovi se ponavljajo in vran nenadoma spet poleti proti mojem obrazu. Prične me kljuvati v lica. Poskušam se mu izmakniti, vendar ne gre. Poskušam se dvigniti in takrat se podobe razblinijo. Skozi meglen pogled se mi počasi prične razkrivati Lokostrelkin obraz. Trese me in me klofuta. Premaknem z glavo in poskušam zamomljati naj neha. Takrat res preneha in objame me s vso silo: "Bala sem se, da si mrtev" mi jokaje reče.

***

Osupel sem se dvignil in se potipal po prsnem košu. Nič ni bilo počeno, nič me ni bolelo. Pravi čudež. "Rebra so se mi polomila kot trske in zagotovo prepičila pljuča pa sedaj še vedno živim? Nemogoče!" sem se čudil. "Kaj se je zgodilo?", sem rekel Lokostrelki. Med brisanjem solz mi je pričela pripovedovati.

"Najprej sem ti dolžna pojasnilo zakaj nisem ustrelila Zlatoroga. Ravno ko sem hotela izprožiti sem namreč začutila nekaj posebnega na tem prastarem bitju. On ni le navadno čarodejno bitje, ampak je nekaj več. In to mi je dal tudi vedeti. Nekoč v prastarih časih so bili na Svetu prastarih Zlatorogi izbrani kot čuvarji gora. Do vzpona Temnega Coprnika so svojo nalogo opravljali odlično, nato pa so jih združene sile teme pričele iztrebljati. Njihovi rogovi so namreč posebni in podarjajo posebne moči. Moči, ki bi jih Temni Coprnik izkoristil, da pogubi Kaarantaan. Mnogo jih je poginilo in ostali so le redki. Na srečo je bil Coprnik ustavljen, še preden mu je uspelo izvršiti svoj načrt."

"Kako to veš" sem jo prekinil. Odvrnila je: "Vem, ker mi je to povedal Zlatorog sam." "Kaj? Pogovarjala si se z njim? Saj me je hotel ubiti!" sem pretreseno dejal. Zmajala je z glavo: "Ni res, ni te hotel ubiti. Hotel te je le naučiti lekcijo. Potem ko te je porinil po pobočju si namreč obležal skoraj mrtev na dnu. Slišala sem trušč in pritekla sem pogledati kaj se je zgodilo. Hropel si in kri ti je lila iz ust. Bil si izgubljen. Takrat pa je do dna prikopitljal Zlatorog. Pomiril me je in mi zaukazal naj ga s puščico urežem v telo. Prestrašena sem to storila in ko je kapljica krvi padla na tla, je iz nje zrasla prekrasna gorska roža."

"Velel mi je, naj ti jo stlačim v usta. Ko sem to storila, sem opazila, da so rane izginile. Nisi več hropel, si pa dihal le še šibko. Medtem ko sem se ukvarjala s tabo, mi je Zlatorog razložil vse kar sem ti povedala. Vedel je v kakšnem položaju sva, kot bi mi bral misli. Z rogov na lobanji, ki si jo prinesel, sem nato morala postrgati nekaj praška v mošnjiček. Strogo nama je prepovedal, da bi se še kdaj potikala po tem območju. Nato je lobanjo vzel v gobec in odpeketal."

"Opazila sem, da si pričel težje dihati in zato sem te pričela stresati in buditi. To je vsa zgodba." Bil sem osupel nad povedanim in nisem našel besed. Imela sva prašek z rogov. To bi moralo zadostovati za Zdravilčevo bolezen. Brez besed sva pobrala stvari in se napotila v gozd. Nisem dvomil, da bodo Ostrski lovci čakali kje v bližini, da naju prestrežejo.

Ali bo prah dovolj za našo svobodo?


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: