Drugo videnje

Tema. Naenkrat mi po telesu šine sunek energije. Odprem oči in sunkovito vdihnem. Vidim pokrajino, ki jo na sredi seka mogočna reka. Kmalu se zavem, da lebdim v zraku. Glavo mi skrivnostna sila obrne proti jugu. Tam se mogočne gore kopajo v krvavo rdečih oblakih. Gore obdaja mogočen gozd. Ob pogledu nanj me stisne pri srcu, saj prepoznam, da je to Pohhor, središče zla. Naenkrat opazim, da se v neprekinjenem gozdu ustvarja nekakšna črta. Drevesa padajo kot bi podiral domine. Z grozo opazim, da me prične vleči proti črti. Kljub temu, da se poskušam upirati, vedno hitreje padam. Boleče priletim na tla. Poskusim se premakniti, vendar sem paraliziran. Lomastenje prihaja vedno bliže in srce mi razbija, kot bi se hotelo utrgati iz prsnega koša. Obupano iščem moči, da bi se premaknil, ko se zasliši strašen krik, ob katerem človeku zaledeni kri v žilah. "Očitno je to konec," me prešine. Preden drevo pade name in me zmečka trdno stisnem zobe in zaprem oči.

V nos mi udari grozen vonj. Vonj po gnitju in razpadanju. Prisili me, da neham mižati in se ozrem naokoli. Povsod okoli mene ležijo grozljiva bela okostja, na katerih so ponekod še gnile krpice mesa. Roji muh obletavajo ostanke. Okolica je skalnata, mrtva, brez vsakega rastlinskega življenja. Opazim le eno zoglenelo drevesno deblo. Kot bi izbruhnil vulkan in s svojo uničujočo močjo zbrisal vse življenje v okolici. Na enem okostju se sprehaja črn vran, ki se mi zdi znan. Stopim, do njega, a ga očitno preplašim in odleti. Pustim ga na miru in si podrobneje ogledam situacijo. Sem v ogromni vdolbini v tleh, ki jo obkrožajo visoke skale. Levo slišim nekakšno bobnenje. Kot bi veter pihal skozi skalnati rov. Ko podrobneje pogledam, se iz sence izrišejo obrisi ogromne luknje v zemlji. V nos mi udari še strašnejši smrad, ki ga očitno prinaša iz jame. Ker se nočem zastrupiti s strupenimi plini, se hitro odmaknem nazaj. Pri tem se spotaknem čez okostje, ki se z glasnim ropotom sesuje. Bobnenje za trenutek poneha. Z grozo se ozrem proti jami in zagledam ogromno žarečo kroglo, ki zgleda kot oko. Zasliši se krik, ki zveni kot rjovenje leva pomešano s trobljenjem slona. Obrnem se in poskušam zbežati, ko me grozna teža pritisne k tlom. Zareže me v hrbtu in čutim kri, ki mi polzi po koži. Teža me stiska in čutim, da mi bo zdrobilo rebra. Poskušam oddati krik obupa, ko me zajame tema.

Nežen šepet me prebudi. Vidim silhueto obraza s kodrastimi lasmi. Vem, da je to Lilija, kljub temu, da ne vidim potez. Šepeta mi pomirjujoče besede v meni neznanem jeziku, ki jih na nek način razumem. Postanem popolnoma sproščen in se enostavno prepustim trenutku. Čez obraz mi pihlja lahen vetrič, ki se zliva s šepetom. Sončni žarki mi pričnejo božati obraz in vsak dih mi prinaša nesluteno srečo. Silhueta postaja vedno bolj jasna, kot bi jo pričela osvetljevati svetloba. Moja predvidevanja se potrdijo, res je Lilija. Usta se mi razlezejo v nasmeh sreče in dvignem roko, da bi se dotaknil obraza. Takrat se podoba razblini, šepet izgine in čutim, da me nekdo trese in kliče: "Zbudi se."

Nejevoljno se prebudim. Čarobni trenutek je izginil. "Dobro jutro!" reče ženski glas. Ko se ozrem na levo, vidim lepo mlado žensko v rjavi meniški kuti, ki je prepasana z vrvjo. Roke drži v rokavih in se mi smehlja. "No zaspanec, vstani. Čaka naju ogromno dela. Verjetno ti je Modrec povedal, kdo sem. Sem Berika, njegova pomočnica, in ga bom nadomeščala v času njegove odsotnosti. Na polici imaš že pripravljeno posodo za umivanje in zajtrk. Hitro se uredi, dan bo zanimiv, verjemi mi."

Godrnjaje se umijem in pojem zajtrk. Dva kosa kruha s nekim zanimivim zeliščnim namazom. "Niti ni slabo," si mislim in se hitro preoblečem. Ko stopim iz sobe vidim, da stražarja spet stojita ob vratih. Očitno sem zastražen noč in dan. Berika me že smehljaje čaka. Čutim, da se bova prav dobro razumela.

"Mogoče pa bo tale 'slaba šala' postala prav zanimiva."


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: