Ab’enasirjeva pripoved

Priložnost sem vsekakor nameraval izkoristiti, zato sem pričel: "Najprej mi povej kako je sploh možno, da tako mestece obstaja v tako odročni pokrajini. Od česa živite?"

"Živimo v največji meri od karavan, ki potujejo skozi te kraje. Nekateri so vodiči, drugi nudijo zatočišče, spet tretji hrano, oblačila in podobno."

"Ampak kaj sploh tovorijo karavane? Saj na tej strani ni nič takega za kar bi se bilo vredno spuščati v nevarnost!"

"Tega nihče ne ve, ampak splača se očitno že. Glede karavan imamo stroga pravila. Vsakogar, ki bi si drznil kukati v tovor karavane, ima vsakdo v karavani pravico ubiti brez vprašanj. Včasih so obstajali vodiči, ki so karavane vodili v pasti. Teh več ni, večina jih je končala zakopanih v puščavi, namazanih z medom. Mravlje med naravnost obožujejo, lahko si misliš kako kruto so umrli. Poleg tega pa so sedaj vse karavane močno oborožene in z vojaškim spremstvom. Vi ste čudna izjema, običajne karavane štejejo nad petdeset mož. Nihče tudi ne ve od kod prihajajo oziroma kam gredo. Ne poznam junaka, ki bi si jim upal slediti."

"Na severu sem opazil ogromen most čez Brezno. Sedaj ga ni več. Ne razumem zakaj ga niso vzdrževali, postavili blizu njega postojanke in bi karavane prehajale tam čez. Ali ne bi bilo tako varneje?"

"Veliko pripovedi sem slišal od starih mož in med njimi je tudi taka, ki se tiče mostu čez Brezno. Takoj ko je Brezno nastalo, naj bi novi Kralj poslal izvidnike naj preiščejo področje proti vzhodu. Duhovi in Nemrtvi so izginili, Temni Coprnik je bil poražen. Zaradi izjemne velikosti Brezna mnogih solza, ki je dobesedno razrezalo pokrajino na dva kosa, so se odločili postaviti most. Pred nastankom Brezna mnogih solza je namreč tu cvetelo kmetijstvo in živinoreja. Tisti kmetje, ki so prebežali in se skrili na zahodu, so se želeli vrniti. Kmetije so bile sicer tudi globoko na vzhodu, vendar dovolj oddaljene od mesta Marr, da kmetje nikoli niso bili v nevarnosti. Do pojava Temnega Coprnika."

Umolknil je in globoko potegnil cigareto, nato je nadaljeval: "Most je bil narejen in kmetje so spet nemoteno obdelovali zemljo. Minilo je nekaj let miru in zadovoljstva, ko so se pričeli napadi. Najprej so se pojavili Nemrtvi in mnogo kmetov je prebežalo proti zahodu. Sledili pa so napadi skrivnostnih temnih bitij iz samega Brezna mnogih solza. Pravijo, da so bila bitja temna bolj kot noč in so napadala le ponoči. Imenovali so jih Trute. Menda so se usedle na prsni koš žrtev, jim onemogočile dihanje in ... "

"Dovolj!" sem ga prekinil. "Prosim ne pojdiva v podrobnosti. Nadaljuj s pripovedjo."

Skomignil je z rameni in krepko potegnil cigareto: "Proti napadom so bili brez moči. Številni Čarovniki so dali svoje življenje, da bi uničili te strašne Trute, vendar brez uspeha. Postojanke so opustili, kmetije pravtako. Sedaj ni ostalo več nič. Vse je porušeno, razvaline pa je prerasla visoka trava. Precej pozoren moraš biti, da najdeš kako izmed teh hiš."

"Zelo dobro poznaš zgodovino tega sveta. Od kod ti vso to znanje? Iz knjig? Če jih imaš, bi jih z veseljem kaj prebral," sem dejal.

"Hvala! Moje znanje ne najdeš v knjigah. To so pripovedi, ki so prehajale iz roda v rod. Možje so si jih pripovedovali ob tabornih ognjih in tako so prišle tudi do mojega ušesa. Marsikaj pa sem videl tudi sam. Kot sem ti že povedal, sem veliko potoval. Bil sem celo ob robu Ščita in sem se ga tudi dotaknil."

Bil sem presenečen. Prvič sem s kom spregovoril o Ščitu. Nujno moram izvedeti več! Pričel sem še bolj vrtati vanj: "Dotaknil si se ga? Kakšen je? Kako izgleda?"

"Kako izgleda? To je težko povedati. Ko si daleč, bi prisegel, da vidiš na drugo stran, ko pa prideš blizu, ne vidiš skozenj. Če prisloniš nanj oko, ne vidiš nič, postaneš za trenutek slep. Ravno tako je, če nanj prisloniš uho. Kot bi udušil vse zvoke. Zanimivo je, da lahko čutiš, da skozenj pihlja vetrič in čutiš toploto sonca. Čudno. Več ne vem, saj sem premalo učen za tako razmišljanje."

Moje presenečenje se je sprevrglo v osuplost. Ta Ščit je neverjeten, očitno je kompleksnejši od karkoli kar obstaja v tem Svetu. Glede na to, da ga še ni nikomur uspelo prečiti, mora za njim stati neverjetna Čarovnija. Ali morda Coprnija? Kdo bi vedel. Vzdrževanje takega orjaškega požiralnika Energije mora terjati ogromne zaloge kristalov. Sedaj sem bolj razumel zakaj obstaja toliko rudnikov. Še vedno mi pa ni bilo jasno, čemu bi sploh vzdrževal stvar, ki je celoten prostor tukaj odrezala od preostalega sveta Kaarantaan. Le kakšen je svet zunaj? Čimprej si moram rob Ščita ogledati!

Medtem ko je v moji notranjosti divjal pravi vihar misli, si je Ab’enasir prižgal naslednjo cigareto. Zvok kresilnega kamna me je prebudil iz zamišljenosti in sklenil sem, da ga bom še malce povprašal o tem Svetu: "Si že bil na jugu? V Pohhoru ali kako mu že pravijo?"

Ob omembi Pohhora se je namrščil: "V jugovzhodni del Pohhora ne hodi nihče. Tista pokrajina je nevarna in zahrbtna. Na našo veliko srečo bitja, ki prebivajo tam, ne silijo čez Puščavo. Pogosteje se podajo čez reko Dr'awaa in vojaki na njenih obrobjih imajo kupe dela. Nekoč so tam menda živeli ljudje kot mi, danes je to nesmiselno pričakovati."

"Kaj pa sever? Si bil na severu, tam kjer so Ostri?"

"Da, tudi tja me je zanesla noga. Potoval sem kot trgovec, saj mi je to zagotavljalo še največjo varnost. Ostri niso enoten narod, ampak so razkropljena plemena, ki se med sabo pogosto vojskujejo. Nekateri hodijo južneje, da se vključijo v vojsko. So dobri bojevniki in čeprav njihova pokrajina ni velika, bi si zmogli pokoriti celoten Svet, če bi le bili enotni. Nisem se dolgo zadrževal na njihovem ozemlju. Postali so sovražnejši do vseh, tudi trgovcev. Dobička nisem ustvaril nič, saj so me popolnoma oskubili z nekimi dajatvami, za katere še nihče od mojih spremljevalcev ni slišal. Tja ne grem več!"

"Še zadnje vprašanje o tem Svetu. Kaj pa je z osrednjim delom? Slišal sem, da po gozdovih mrgoli upornikov. Čemu bi bili nezadovoljni s tem življenjem?"

"Preveč me sprašuješ. O tem ne vem nič, meni se godi prav dobro!" je odvrnil in iz njegovega glasu sem razbral, da mi je resnico prikril. Sklenil sem, da ga ne bom več spraševal o Svetu, ampak da ga bom sedaj povprašal o predmetih, ki jih je našel: "Povej mi glede teh preprodajalcev predmetov. Kako je možno, da je toliko predmetov raztrosenih po puščavi?

"O tem potekajo številna prerekanja. Nekateri pravijo, da so ostanki, ki so ostajali za karavanami, ko se še obstajali roparji, drugi pravijo, da so ostanki ljudstev, ki so živela tukaj pred nami. Če prav pomislim, ne verjamem nikomur. Poznam pravljico, ki tako kot vse znanje, prehaja iz roda v rod. Pripoveduje o veliki kovinski ladji, ki je lepega dne padla iz neba na tla. Takrat še ni bilo Ščita. Ladjo so kasneje skrili in nihče ne ve kam. Povem ti, zgodbi verjamem, saj sem na lastne oči videl luknjo, ki jo je napravila. Ogromna je! Kako jim je uspelo premakniti tako veliko gmoto ne vem, ampak vsekakor zgodbi verjamem. Videl sem predmete, ki so jih preprodajali in zagotovim ti, da niso bili iz tega Sveta. Vsake toliko jih naberejo dovolj, da pridejo na prodajo. Večino jih zavržejo, ker jih nihče noče kupiti, so pa tudi taki, ki dosežejo bajno ceno. Predvsem deli kovine, ti so lahki in neverjetno trpežni. Povem ti, širijo se govorice, da lahko to kovino obdelajo le največji mojstri. Vsekakor bi si kupil kak oklep, ampak v tej vročini je povsem neuporaben."

Medtem ko je govoril, sem se presedel in nenadoma je v začudenju odprl usta, da mu je cigareta padla na tla. Skoraj planil je do mene in me potrkal po oklepu: "Ta zvok ... povej mi, je oklep lahek? Lahko zdrgnem nekaj tega premaza?"

Začudeno sem odvrnil: "Ja, lahek je. Premazan je s katranom in ogljem, da se ne blešči preveč. Tu pa tam pa je plast že pričela odpadati. Nisem imel še časa, da bi ga spet premazal."

Popraskal je po prekrivni plasti, da je košček odpadel: "Res je. Fant, imaš oklep narejen iz tiste kovine. Se grem staviti za kolikor hočeš. Videl sem že marsikateri kos tiste kovine in bi ga prepoznal tudi sredi noči. Gotovo te je stal celo premoženje. Samo prijateljski nasvet, ne razkazuj se naokoli, da ti ne bodo prerezali goltanec! Če sem kovino prepoznal jaz, jo bodo gotovo tudi drugi. Odriniti moramo takoj jutri, drugače bodo težave. Pojdi sedaj do tovarišev in si odpočij. Za vprašanja bo čas še drugič. Glede plačila, pokaži kaj imaš."

Kljub temu, da mi je pamet govorila, da ne bi smel kazati svojega denarja ljudem, ki jih komaj poznam, sem stresel vsebino mošnje na mizo. Odbral je dva dragulja in rekel: "Odlično, dovolj bo. Pojdi zdaj! Se vidimo jutri."

Pospravil sem preostanek in se z mešanimi občutki odpravil proti prenočišču. Ab’enasirjevi odgovori so me vsekakor presenetili. Še posebej to, da pozna ladjo. Torej je le vse res. Podvizal sem se proti prenočišču, da bi se čimbolj naspal. Sklenil sem, da jutri Ab’enasirja povprašam več o kraterju, ki ga je napravila ladja. Mogoče mi ga celo pokaže.

Le kako se bo razpletla pot čez Puščavo?


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: