Na jug

"To bi bila morda naša rešitev. Mi lahko morebiti poveš kaj več o tej Skrivnostni ladji? Kako izgleda? Artefakt je brez dvoma povezan z njo. Ključnega pomena bi bilo, da bi našli več goriva zanj!" sem jo hlastno vprašal.

Odvrnila je: "Žal je to vse kar vem. Se morda spomniš najinega obiska v knjižnici? V tej knjižnici sem uspela dobiti to knjigo. In sicer po pomoti. Želela sem izvedeti kaj o zgodovini Sveta pred nastankom Kaarantaana. Želje sem zaupala knjižničarju, ki mi je rade volje ugodil. Odšel je do polic in pričel iskati knjige. Takrat pa se je v knjižnici pričel pretep. Nekdo je polil črnilo po papirju na katerega je njegov sosed delal izpiske iz knjige. Zelo burno se je odzval in pričela sta se pretepati. To je tudi edini pretep, kar ga pomnim, v knjižnici. Knjižničar se je močno razburil in ju pognal ven, nato je odsotno brskal po policah in izbral napačno knjigo. Podal mi jo je, da si jo ogledam in šel pospravljati nered. Sicer sem opazila, da je knjiga napačna, ampak vseeno je bila dokaj zanimiva. Listala sem in se čudila zanimivim pripovedim in slikam iz tistih časov. Stopila sem do njega in mu dejala, da hočem knjigo imeti. Takrat pa se je zgrozil. Očitno je spoznal svojo zmoto. Prosil me je, da nikomur ne črhnem o tej prigodi. Očitno knjiga ni bila za vse oči. Ker sem obljubo molčečnosti držala, sva tudi postala dobra prijatelja. Zato ti je tudi brez oklevanja izročil tisti dnevnik. Upam, da ti je koristil in si si zapisoval uporabne stvari. Prišepnila sem mu, da si bolj trdobučne sorte in zato ti je priložil tudi pisalo, drugače se dnevnika ne bi nikoli navadil. Mimogrede, si ga lahko ogledam? Prav zanima me kaj si že napisal."

Čeprav sem bil ves razburjen zaradi novice o skrivnostni ladji, sem zardel. "Emm ... ne vem ... veš ... v bistvu ... so notri stvari osebne narave," sem komaj izjecljal. "Ne vem, če bi bilo prav, da ti ga pokažem!"

"Oho, nekdo pa ima skrivnosti. Saj jih ne bom izdala, nisem take vrste človek," mi je zagotovila.

Bil sem močno v zadregi, postalo mi je vroče in zardel sem kot kuhan rak. "Kaj naj ji odvrnem? Zakaj bi ji zavrnil prošnjo, saj ni v dnevniku nič takega" sem premišljeval.

"No?" je rahlo nestrpno rekla in že sem stegnil roko po dnevniku, ko je nenadoma pristopila Lokostrelka: "Upam, da vaju ne motim. Oditi bomo morali, dosti časa smo počivali. Nemrtvi se lahko vrnejo, za boj pa nas je sposobnih le enajst. Poleg tega ne bi rada, da nas pobije ognjena reka."

"Glede ognjene reke sem razmišljal kaj bi povzročilo njeno dviganje. Glede tega, da se Artefakta še nismo dotaknili, ko so pričele podgane bežati, sklepam, da je krivo nekaj kar se je zgodilo prej. Morda je žrtvovanje, ki se je ponesrečilo, vzrok. Ampak, če v toliko letih lava ni dosegla Artefakta, potem tudi zdaj ne bo!" sem negotovo rekel.

"Razen, če so žrtvovanje predtem vedno opravili!" je Lokostrelka pikro pripomnila. Imela je prav, nismo mogli vedeti, če smo res varni.

Pogledal sem k Beriki in videl, da se je rahlo namrščila. Bilo mi je neprijetno in hkrati sem občutil nek nagonski preplah: "Le kaj ji gre po glavi? Mi morda zameri, da ji nisem pokazal dnevnika?"

Da bi se rešil nadležnih misli, sem se mukoma pobral na noge. Vse me je bolelo. Le kako bom zmogel pot? Tedaj je Berika kot da se ni nič zgodilo rekla: "Strinjam se, odrinimo!" Njena sprememba v obnašanju me je vrgla iz tira. "Očitno sem se motil o njej" sem se pomiril in pričel pripravljati opremo.

Dogovorili smo se, da mrtve pustimo, saj bi nas le ovirali. Sicer sem predlagal, da jih zažgemo, vendar je Berika moj predlog zavrnila, češ da je premokro. Iz hloda in orožja Nemrtvih nam je uspelo sestaviti nosila za ranjenca in Artefakt. Domenili smo se, da bomo izmenično prenašali oba. Ker nas je bilo skupno enajst nepoškodovanih in smo ženski izvzeli, smo lahko po štirje izmenično tovorili nosila, en pa je nosil živila, ki smo jih zbrali.

Pripravljeni smo bili na odhod, le še glede poti je bilo potrebno sprejeti dogovor. Bil sem jasen: "Most je uničen. Čez sever nimamo nobene možnosti. Po tem kar smo napravili s Firerjem si niti pomisliti ne upam, da bi se še kdajkoli potikal tam. Moramo čez jug."

Berika je bila dokaj nejevoljna: "Čez jug? Ali misliš, da je čez jug kaj varneje? Vprašanje je, če bomo sploh dobili zanesljivega vodiča. Slišala sem, da včasih ponoči zapustijo karavano in se vrnejo, ko člani umrejo od žeje ali lakote ali pa jih vodijo v zasedo. V Puščavi sam nimaš niti najmanjših možnosti. Povsod so predeli živega peska."

Medtem ko sva se prerekala je do naju stopil eden izmed Berikinih mož: "Morda vama lahko pomagam. Poznam vodiča, ki vodi karavane čez Puščavo. Nisva ne vem kaka prijatelja, ampak v času, ko sem bil še v južni postojanki, sva trgovala in postala prijatelja." Opazil sem, da mu je nerodno in zaslutil sem, da v resnici ni šlo za trgovanje, ampak tihotapljenje. Beriki se izraz na obrazu ni spremenil. "Nadaljuj!" je rekla. "Ne vem koliko mu bi bilo za zaupati, ampak mene ni nikoli opetnajstil. Veliko karavan je prepeljal varno in brez težav. Imenuje se Ab'enasir in če bomo imeli srečo, ga bomo našli v majhnem mestecu Wolčina na tej strani puščave."

Spraševal sem se kaj je sploh takega v tej neobljudeni pokrajini na tej strani Brezna. Odgovori so se mi ponujali kar sami: bogat rudnik kristalov, dragi kamni, žlahtne kovine. Spreletel me je srh: "Le kaj ne ljudje naredijo za denar."

Nismo imeli drugih možnosti kot pa se strinjati s predlogom.

Previdno smo odškrnili vrata. Nikogar ni bilo zunaj. Hitro smo se odpravili iz Svetišča, za nami so ostajala trupla in neprijetni spomini. Sonce je bilo visoko na nebu in hiteli smo, kolikor smo mogli, proti jugu. Približno lokacijo mesta je mož poznal in zato si nismo delali skrbi kako bomo našli Wolčino.

Na desno se je vilo široko Brezno, ki se je s potjo proti jugu precej razširilo. Sklepal sem, da je ravno Brezno krivo za polja živega peska. Mogoče je nekoč na mestu, kjer je sedaj Puščava, bilo rodovitno območje. Nato pa se je pojavilo Brezno. Zemlja in kamnine so se verjetno dovolj uprle, da ni zazevala luknja, so se pa pojavile zahrbtne, manjše luknje. Ker se voda ni več zadrževala v zgornjih plasteh, je rastlinje najverjetneje izginilo, erozija pa je iz rodovitne zemlje napravila Puščavo, ki je bila očitno peščena kot sem sklepal po pripovedi ostalih.

Hodili smo štiri dni preden smo prišli do roba, kjer se je pričela Puščava. Nošnja ranjenca in Artefakta je bila naporna, kljub temu, da smo se izmenjavali, zato smo napredovali počasi. Ranjeni je imel vroče čelo in je ves čas momljal. Bilo je očitno, da se mu blede in je najverjetneje staknil kakšno bolezen. Dvomil sem, da bo preživel, saj je bil že zaradi ran oslabljen, a pustiti ga nismo mogli. To bi bilo nečloveško.

Med potjo smo se zelo malo pogovarjali, skoraj nič. Imel sem številna vprašanja za Beriko, vendar sem bil raje tiho. Bilo mi je precej neprijetno, poleg tega pa je sonce na nezaščiteni ravnini pripekalo in nam jemalo voljo do govora. Ponoči si nismo upali hoditi, saj nihče ni dobro poznal območja. Zaloge hrane so kopnele, voda zbrana v templju je imela ostuden okus. Z Lokostrelko sva hodila blizu in se pogovarjala le z pogledi. Bilo je očitno, da ne zaupa Beriki, saj je tu pa tam pogledovala proti njej kot da hoče nadzirati vsak njen gib.

Nedaleč od nas smo zagledali leseno obzidje mesteca. Sklenili smo, da se bomo do njega napotili jutri, saj se bi prej stemnilo kot pa bi prišli do tja. Nenapovedane neznance, bi lahko zamenjali za sovražnike in bi nas pobili. Naslednji dan smo dospeli do mesta Ni bilo veliko in po obzidju, ki je kljub lesenem materialu izgledalo dobro utrjeno so ves čas patruljirali vojaki. Bili so drugačni kot sem jih bil vajen, predvsem temnejše polti. Mogoče so bili zagoreli od pripekajočega sonca ali pa so bili takega rodu.

Nezaupljivo so nas gledali in nas niso hoteli spustiti v mesto kljub temu, da smo imeli ranjenca, ki je bil nujno potreben sence in sveže vode. Po uri pogajanja smo končno našli skupni jezik. Bilo jih je potrebno podmazati z dobršno vsoto denarja, da so odprli vrata.

Vstopili smo in se odpravili iskati prenočišče. Ulice so bile dokaj polne in so spominjale na tiste v Waasi. Nekaj časa smo tavali po mestu, preden smo našli prenočišče. Cene so bile visoke, ampak bila je sila in nismo imeli izbire. Nihče v mestu nas ni spraševal od kod prihajamo, niti kdo smo. Niso se čudili ranjencu, se mi je pa zazdelo, da radovedno pogledujejo proti nosilu z Artefaktom.

"Čimprej bomo od tod, boljše bo!" sem prišepnil Lokostrelki in ta je prikimala.

Čeprav je bilo prenočišče drago, je bilo srednja žalost. Povsod so begali ščurki in podgane, postelje so bile lesene in pokrite s slamo. Dobili smo vodo in hrano. Izmenjaje smo počivali, stražili in skrbeli za ranjenca.

Noč smo preživeli brez težav in ob prvem svitu smo se mož, ki je poznal Ab'enasira, Berika in jaz, odpravili po mestu, da ga najdemo. Sreča se nam je nasmehnila kar takoj, saj je že prvi mimoidoči vedel kje ima svojo kočo. Očitno je bil Ab'enasir v mestu poznan.

Odpravili smo se po navodilih, ki nam jih je dal mimoidoči in kmalu smo našli njegovo hiško. Bila je lesena koliba, na hitro zbita skupaj. Podobno kot vse tukaj, razen obzidja, ki je bilo svetla izjema. Oken ni imela, niti dimnika.

Stopil sem do vrat in pobutal po njih. Nič. Poskusil sem še parkrat. Brez uspeha. Mogoče je kje med vrvežem v tem primeru ga bomo zelo težko našli. Lahko pa je tudi na poti, takrat smo v resnih težavah.

Skomignil sem z rameni in se obrnil proti spremljevalcema: "Kaj pa sedaj?" Bila sta ravno tako kot jaz brez idej. Posedli smo se na prag in premišljevali položaj.

Nenadoma se je zaslišal glas: "Hej vi, kaj počnete na mojem pragu?" Hitro smo se obrnili proti izvoru glasu. Berikin vojak, ga je očitno prepoznal, saj je vstal in razširil roke: "Ab'enasir?"

Je bil to res on?


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: