Pohod nad Dr’Agona

Zbudil me je oster vonj po urinu. Smrdel je moj plašč, ki se ga še nisem znebil. Čeprav sem včeraj izvedel marsikatero čudno stvar, nočnih mor nisem imel. Če prav pomislim, že precej časa sploh nisem sanjal. Obrnil sem se naokoli in se pretegnil, ko je k meni pristopil mož in me povabil naj pridem z njim: "Pričakujejo te!" Stopila sva do malce večje jame, kjer so bili že zbrani nekateri moški, ki sem jih rešil, starec, vodja in še nekateri drugi. Prisedel sem in najprej smo zajtrkovali dokaj uboren obrok, nato se je pričel posvet.

Vodja je pričel: "Bratje, zbrali smo se, da se pogovorimo o tem kako pobiti zmaja. Čeprav se vam zdi, da bi bilo morda bolje osvoboditi rudnik, se s tem ne strinjam. Ne moremo tvegati z že tako razredčenimi vrstami. Preganjajo nas na vsakem koraku in možnost, da bi nas izsledili je prevelika. Poleg tega je naša prioriteta zmaj Dr’Agon. Kot mi je razložil naš stari prijatelj, nujno potrebujemo konico njegovega repa. Da opravimo to nalogo pa bomo morali združiti vse moči, ki jih imamo na voljo. Prosim vas za vaše mnenje!".

Ko je utihnil, se je med možmi pričelo širiti šepetanje in nekdo je vzkliknil: "Dr’Agona? Saj on je nepremagljiv. Vsi bomo pomrli! Raje umrem v boju s stražarji v rudniku kot pod kremplji zmaja!" Možje so zadovoljno pritrjevali moškemu in tedaj se je opogumil še drugi: "Saj starca še poznamo ne. Rešil je le nekaj naših bratov, to je pa vse. Kako vemo, da govori resnico?". Spet se je zaslišalo pritrjevanje in oglasil se je eden izmed rešenih: "Zakaj dvomite? Medtem ko smo živeli v tisti peklenski luknji, nam je razložil svoj načrt in posledice če nam ne uspe. Te bodo še strašnejše kot biti raztrgan." Nejevoljno je završalo in slišali so se klici: "Neumnost!", "Norost", "Ne strinjam se z načrtom." Sam sem se previdno zadrževal in čakal na razplet.

Nenadoma je starec vstal in dvignil roko. Vsi so se pomirili in pozorno pričakovali kaj bo izjavil. S svojo metodo sporočanja misli je pričel: "Razumem vaš strah pred zmajem, vendar bomo brez Artefakta vsi pogubljeni. Temni Coprnik pridobiva na moči, medtem ko se otročje prepiramo. Ko bo dovolj močan, bo zdrobil Karantaan in zasužnjil prebivalce, ki bodo preživeli. Duhovi ter strah in trepet bodo vladali Svetu in tudi vi boste morda zasužnjeni. Si predstavljate kako je biti obkrožen s silami teme? Povsem nemočen in brez izhoda? Verjetno ne, ampak jaz sem to doživel! Si predstavljate svet v katerem ni prostora za smeh in svobodo? Imate možnost izbire. Kdor hoče zapustiti ta pogovor naj to stori zdaj, kasneje ne bo več izhoda!"

Eden izmed mož je hotel vstati, vendar se je ponovno usedel, ko je videl, da bi bil edini, ki bi odnehal. Starec se je zadovoljno nasmehnil in nadaljeval: "Govori se, da je zmaj nepremagljiv, vendar to ni res. Vsako živo bitje, tudi tako prastaro, je premagljivo. Dr’Agona je z navadnim orožjem praktično nemogoče poškodovati. Sam sem bil v času vladavine enega izmed prejšnjih Kraljev priča pokolu cele čete vojakov. Mnogo časa sem preživel ob študiranju starih knjig in ugotovil, da ima vsak zmaj tudi svojo šibko točko. Mnogi bodo mislili, da so to njegove oči, vendar je njegova šibka točka v resnici na spodnji strani njegove čeljusti, kjer se stikata sapnik in čeljust. Ne le, da je to točko skoraj nemogoče zadeti, tudi orožje mora biti izredno močno, da bo predrlo njegovo debelo kožo."

Malo je postal in nadaljeval: "Pred časom sem v svojem raziskovanju odkril izjemno trdno kovino. Mislim, da bi bila dovolj močna, da predre zmajevo kožo. Imam jo shranjeno na skrivnem mestu v gozdovih na severu Waasi, ki je upam da še vedno nedotaknjeno. Premazali jo bomo z izjemno močnim strupom. Načrtoval sem tudi dovolj velik lok, da bi tako ogromno puščico izstrelil. Uspelo mi je izstreliti do stropa visoko mlado smreko. Načrte imam v glavi in jih bom kasneje predstavil, da pričnemo z gradnjo. Težava je le v tem, da mora biti tisti, ki strelja izjemno natančen in spreten, mora predvideti veter, gibe zmaja in še kaj. Takega mojstra pa še nisem srečal v mojem dolgem življenju."

V tistem trenutku je v jamo stopilo dekle, ki sem ga rešil. Moški so se začudeno obrnili in pričeli godrnjati. Obrnilo se je k starcu in dejalo: "Jaz sem tisti mojster, ki ga iščete." Ob tej izjavi so prisotni onemeli, nato pa je nekdo zakričal: "Naj se dokaže, če je tako zaverovana vase. Verjetno ne more tarče zadeti niti z dveh korakov!" Razlegel se je gromki smeh. Punca ga je jezno pogledala in stopila k steni, kjer je bil prislonjen lok. Vzela ga je v roke, potežkala in napela. Nato je v roke vzela dve puščici in pobrala kamenček s tal. Dejala je: "Vidite tistega netopirja tam na stropu?" in pokazala lučaj vstran v sosednji rov, kjer je res čepel majhen netopir. Spretno je vrgla kamenček vanj, da se je dvignil, bliskovito pomerila, izprožila in nato v hipu še enkrat. Nekdo izmed prisotnih je skočil pogledati kaj se je zgodilo in kmalu prinesel netopirja. Bil je prestreljen skozi obe očesi in nekateri so ob tem začudeno vzkliknili. Punca se je obrnila in dejala: "Torej me sprejmete medse? Kličejo me Lokostrelka."

Bil sem osupel. Takšne spretnosti nisem pričakoval, še posebej neverjetna se je zdela natančnost glede na majhnost netopirja. Punca se je, brez da bi čakala na dovoljenja, posedla poleg mene in čakala na starca da nadaljuje. Ta se je zadovoljno nasmehnil: "Strelca torej imamo. Obstaja pa še ena težava. Nisem omenil, da ima Dr’Agon ogromno Energije, ki jo zna spretno uporabljati. Čeprav bi ga strel zadel, bi ne bil smrten in vse bi nas pobil. Preden mu zadanemo smrtno rano, ga moramo oslabiti. Kako to narediti ne vem. Tu nastopijo vaši predlogi.". Usedel se je in dal priložnost nam.

Kmalu so pričele padati ideje, ki pa jih je vse zavrnil. Tudi sam sem tuhtal in nenadoma me je prešinilo: "Vem kako bomo oslabili zmaja! Medtem, ko smo plezali sem opazil, da so pobočja iz snovi, ki jo potrebujem - apnenca. Zagotovo imate tudi kako odlagališče za kosti. Med drugim bom potreboval veliko peč. Če je nimate, jo lahko izklešemo na dovolj varnem mestu. Potem me še zanima, če imate kaj oglja, vaš kovač ga verjetno potrebuje." Začudeno so me pogledali in vodja je vprašal: "In kako misliš to izvesti? Sicer pa se me to nič ne tiče, starec naj odloči.". Obrnil se je proti starcu, ki je pokimal in sporočil: "Zaupam mu. Ubogajte ga in storimo kar si želi. Medtem ko bo pripravljal svoj del načrta, bom tistim, ki se spoznajo na obdelavo lesa naročil, kako naj izdelajo moj lok, nato pa bom s spremstvom šel poiskati mojo zalogo kovine in strupa."

"Tako naj bodi!" je zaključil vodja in pohiteli smo po svojih opravilih. Izbral sem si nekaj pomočnikov in najprej smo, na od oporišča dovolj oddaljenem mestu, pričeli klesati peč. Delali smo v izmenah, da je delo potekalo hitreje. Ko smo po več dnevih dela končno končali, smo se spravili na kopanje apnenca, ki smo ga znosili k peči. Kovač in njegovi pomočniki so nam prinesli oglje, medtem ko so nam ženske iz oporišča prinesle kup živalskih kosti. Starec se s svojim spremstvom ni vrnil, vendar ni imelo smisla čakati nanj. Kar takoj sem pričel s žganjem sestavin. Če bi šlo vse po sreči, bi moral dobiti karbid. Zadovoljno sem ugotovil, da se produkt ob omočitvi z vodo prične razkrajati, izvedel pa sem tudi test gorenja. Sinteza je očitno uspela.

Dnevi so minevali in z delom sem bil skoraj pri koncu, ko se je vrnil starec. Njegove zaloge so ostale nedotaknjene in kovači so se spravili na delo. Kmalu smo se spet zbrali v jami na posvetu. Starec je sporočil: "Priprave so končane. Lok je narejen tako, da ga bomo razstavili in pri zmajevi jami zopet sestavili. Lokostrelka ga je preizkusila in deluje odlično. Morda ima naš mladi prijatelj še kaj za dodati?". Dejal sem: "Moja snov je varno spravljena. Žene so izdelale mehove v katerih jo lahko brez skrbi spravljamo. Nekaj mož jo bo nosilo do jame in tem morate zabičati, da snov nikakor ne sme priti v stik z vodo. Poleg tega bomo mogli uloviti še nekaj divjadi, da bomo naredili vabo za zmaja. Ampak to bomo nalovili v gozdovih okrog jame. Najbolje, da se kar pripravimo na pot in odrinemo!". Vodja je pokimal in razdelil povelja.

Nedolgo zatem smo bili pripravljeni. Imeli smo dovolj zalog, da se nam ne bi bilo treba izpostavljati z lovom. Možje so se še zadnjič poslovili in podali smo se na pot. Vodniki so izbirali najvarnejšo pot po gozdu in ker smo imeli bremena smo na ta način počasneje napredovali. Po šestih dneh smo prišli do roba gozda. Pred nami se je razprostiralo orjaško močvirje, ki mu ni bilo videti konca. Smrdelo je po gnitju in komaj sem preprečil, da nisem bruhal. Sredi močvirja, je kot kak otok ždela ogromna skalnata ploščad. Pogledal sem starca in ta mi je pokimal: "Da, tu živi Dr’Agon." Spreletel me je srh, ko sem se spomnil moje vizije, kjer me je zmaj neusmiljeno raztrgal. Par lovcev se je odpravilo naloviti divjad, medtem ko smo se mi okrepčali.

Izkoristil sem počitek in povprašal starca o Dr’Agonu: "Kako to, da je njegov rep ključ do Artefakta?" Odvrnil mi je: "Nekoč pred davnimi časi je bil Dr’Agon še dober zmaj. Zasedal je posebno mesto v Svetu prastarih. Zgodilo se je, da je nekdo izmed Sveta prastarih na potovanju odkril prav poseben Artefakt. Opazil je, da ima neznansko moč in na posvetu so se odločili, da ga varno spravijo. Kot ključarja so določili zmaja, ker mu je bilo dano dočakati največ let in kot ključ uporabili konico njegovega repa. Ne vem kaj je obsedlo Dr’Agona, ampak sčasoma je postal zaprt vase, odrezav in nadut. Pravijo, da je preveč časa preživel z Artefaktom in morda je kaj na tej zgodbi. Ko so drugi opazili, da se je spremenil, so mu hoteli odvzeti pravico ključarja, ampak tedaj je pobesnel, hudo poškodoval par članov Sveta in zbežal. Pravi se, da so ga poskušali pobiti a nikomur ni uspelo. Lotiti se ga je treba z zvijačo in ne s silo!"

Lovci so se vrnili in zabredli smo v močvirje. Z dolgimi palicami so vodniki zabadali v mehko površino in nas vodili po najvarnejši poti. Tu pa tam so iz vode pribrbotali mehurčki zemeljskega plina pomešanega s smrdljivimi žveplovimi spojinami. Voda je bila prav nagnusno rdečkasta in upal sem, da bomo čimprej spet na trdnih tleh. Bliže kot smo prihajali ploščadi, bolj so se izrisovale podobnosti. Otoček, ki je bil morda nekoč poraščen z gozdičkom je bil sedaj le še kup nametanega skalovja na katerem je iz zemlje tu pa tam molelo kakšno zoglenelo drevo. Kot bi izbruhnil vulkan in uničil vse pred sabo. Približno na sredini je bila v skali taka orjaška luknja, da se mi je kar stemnilo pred očmi.

Spoznal sem podobo iz mojih sanj. Moja smrt se mi je jasno zarisala pred očmi. Kremplji, ki me trgajo. Kri, ki mi polzi po hrbtu. Bolečina. Noge so mi klecnila, zameglilo se mi je pred očmi in Lokostrelka je stopila k meni, me prijela za roko in me vprašujoče pogledala. "Umrl bom, To sem videl v sanjah." sem šepetaje izdavil in povesil glavo. Potrepljala me je po hrbtu in me prisilila, da sem se dvignil. "Nihče ne bo umrl! Umrl bo le zmaj!", je dejala. Hvaležno sem jo pogledal in se ji nasmehnil.

"To je sedaj prava preizkušnja in preživi lahko le eden!"


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: