Longi

Deček me je odpeljal po labirintu hodnikov in stopnic do ogromnih železnih vrat. Na poti sva srečala mnoge ljudi, ki pa so se me očitno izogibali, saj so umikali poglede in prenehali s pogovorom, ko sva šla mimo njih. "Se me morda bojijo? Ali sem zanje le vsiljivec in mi ne zaupajo?" sem se spraševal. Prisegel bi, da me je tu pa tam kdo tudi grdo pogledal.

Vrata so bila umetelno okrašena, nad njimi sta bila v kamen vklesana meč in ščit. Na sredini so imela tolkalo, ki sem ga videval povsod. Obrnil sem se, da bi povprašal dečka, kaj naj storim, a ga enostavno ni bilo nikjer več. Skomignil sem z rameni in nekajkrat potolkel po vratih. Škripajoče so se odprla in razkrila ogromno dvorano. Stene so bile okrašene s številnimi bogato okrašenimi tapiserijami. Na njih so bile številne bakle, ki so z migotajočo svetlobo osvetljevale prostor. Pod je bil izdelan iz velikih kamnitih plošč, ki so bile mestoma že precej zdelane in razpokane.

Širom prostora so bili kot nekakšne majhne arene razpostavljeni kamniti krogi, v katerih so se med žvenketom orožij bojevali in urili vojščaki. Ob vsakem krogu je stal nadzornik, ki je s koristnimi nasveti posegal v boje. Nekaj časa sem stal pri miru, da bi me kdo opazil, ampak očitno so bili vsi preveč zatopljeni v urjenje. Odločil sem se, da si ogledam enega izmed bojev, dokler se ne pojavi kdo, ki me pozna oziroma ga poznam jaz.

Stopil sem do večje arene na sredi, kjer se je očitno odvijal precej neenak boj. Trije bojevniki so se bojevali proti orjaku, ki jih je z lahkoto odbijal. Očitno je bilo, da so vojščaki kljub številčni premoči v podrejenem položaju, saj se je velikan dobesedno igral z njimi. Še bolj zanimivo je bilo, da je očitno on nadzornik za to areno, saj je neprestano spodbujal napadalce: "Zberite se in uporabljajte možgane! Uskladite se med sabo! Mil, zmigaj se in ne počivaj. Samo, kakšen šibak udarec je to? Sram te je lahko!". Bojevniki so se godrnjaje poganjali v boj, katerega izid so že v naprej vedeli.

Čez nekaj časa je hrust zakričal: "Konec, prekinimo s to otroško igro! In vi bi radi bili člani Kraljeve garde? Sram vas je lahko. Poberite se mi izpred oči in se vrnite, ko boste znali pravilno držati meč. Jezno je vrgel ščit in meč v pesek in godrnjaje stopil iz kroga: "Sami nesposobneži. Le kam tone naše kraljestvo?" S kotičkom očesa me je takrat očitno opazil, saj se je sunkovito obrnil proti meni in s predirnim pogledom zavrtal skozi mene: "Kaj delaš tu? Iz katerega polka si? Kje si dobil ta meč?"

Plaz vprašanj me je presenetil in odgovora nisem uspel izdaviti, zato je nadaljeval: "Ali znaš sploh govoriti? A zdaj v mojo enoto poleg nesposobnežev pošiljajo še mutce? Izgini mi izpred oči in se vrni, ko imaš odgovore na vprašanja!" Sunkovito se je obrnil in stopil k mizi, na kateri so bile razpostavljene čaše, in sunkoma zlil vsebino ene izmed njih po grlu. Bil je očitno neznansko močan, saj je čašo s stiskom spremenil v podolgovat kos pločevine. Nato je globoko zajel sapo, jo zadržal in nato počasi izdihnil. Postopek je še nekajkrat ponovil in se nato spet napotil k meni. Sam sem stal osupel na mestu in se nisem premaknil, bil sem šokiran.

Ko je stopil do mene, sem pričakoval, da me bo nadrl, a mi je le pomolil roko, ki je spominjala na medvedjo šapo in se nasmehnil: "Zdaj se mi je šele posvetilo, kdo si, poslala te je Berika. Ime mi je Longi in sem vodja te enote. Žal mi je za neprijeten pozdrav, ampak tile neizkušeni borci so me razbesneli. Zadnjič je eden izmed njih blebetal, da so že tako dobri, da bi lahko bili v Kraljevi gardi in druga dva sta mu glasno pritrjevala pa sem jih povabil na prijateljski boj. Le v kaj se spreminja naša nekoč veličastna armada? Novince vedno sprejemamo na tak način. Tako se jim da vedeti, kdo je glavni, poleg tega pa se takoj vidi, kdo je primeren za vojsko."

Zmedeno sem mu segel v roko in mu jo potresel. Bil je res ogromen, zagotovo visok več kot dva metra z ogromnimi mišicami, ki so ob vsakem gibu grozile, da bodo njegovo srajco raztrgale v kosce. Lase je imel kratko postrižene, obraz pa posut s številnimi brazgotinami. Še vedno prestrašen sem komaj izustil nekaj nepovezanih besed: "Berika...jaz...nakup...meč...našel." Začudeno me je pogledal in mi rekel: "Hoho, kaj pa je narobe. Pomiri se. Globoko vdihni, zadrži sapo in nato počasi izdihni."

Upošteval sem njegov nasvet in res je strah izginil. Precej bolj zbrano sem dejal: "Ja, poslala me je Berika. Menda me boš odpeljal po nakupih." Odvrnil je: "Ja, drži. Kot vidim si že pripravljen, kar pojdiva." Opasal si je meč, nadel bleščeč oklep in pod roko prijel srebrn šlem. Odpravila sva se po prepletu hodnikov, dokler nisva dospela do vrat, ki sta jih stražila dva vojščaka z dolgima sulicama. Takoj ko sta opazila Longija, sta pohitela odpret vrata.

Pred mano se je odprl prečudovit prizor. Stal sem na vznožju ogromno stopnic, ki so bile izdelane iz belega kamna. Vodile so navzdol, med ulice med številnimi stavbami, ki so se razprostirale, kamor je segalo oko. Na ulicah je vladal glasen vrvež. Ljudje so hiteli po opravkih, na številnih stojnicah so prodajalci na ves glas hvalili in oglaševali svoje blago. V daljavi sem videl obrise orjaškega zidu, na katerem so se kot mravlje premikali stražarji. Sonce me je s čarobno mešanico prijetne svetlobe božalo po obrazu. Bilo je dokaj mrzlo in tu ter tam sem videl ostanke snega. Obrnil sem se, da bi videl, kako palača zgleda od zunaj in od mogočnosti stolpa, ki se dvigal v nebo, se mi je skoraj zvrtelo. Sunkovito sem zajel sapo, saj sem občutil, da me daje omedlevica. Nevajen takih ogromnih dimenzij, sem strmel z odprtimi usti v mojstrsko konstrukcijo, ko me je Longi dregnil pod rebra: "Kaj pa ti je? Pojdiva. Ko boš opremljen, boš imel še dosti časa zijati v stolp."

Nejevoljno sem mu sledil po stopnicah na ulice. Prodajalci so prodajali prav neverjetno številno raznovrstnih artiklov. Pek se je drl: "Prešan kruh, ovsene žemlje, hrustljavi rogljički, sveže iz krušne peči!" na drugi strani je mesar kričal: "Slastni merjasci, medvedje šape, dolgorogovo stegno! Vse tako sveže, da bi pobegnilo z stojnice, če ne bi bilo mene!" Spraševal sem se, kaj je to dolgorog, ko je do mene pritekel deček in mi v roko stisnil jabolki podoben sad. "Izvolite okusno sveže obrano jantarno jabolko. To bo trideset novcev." Začudeno sem pogledal in se vprašujoče obrnil k Longiju. Ta je vzel jabolko in jezno nadrl dečka: "Kaj si pa dovoliš? Sveže obrano? Ali si nor? Zima je! Če mi takoj ne izgineš izpred oči, se ti bo slabo pisalo. Prevarantov v Waasi ne maramo!"

Medtem ko jo je deček hitro ucvrl in se pomešal med množico, se je Longi obrnil k meni in stisnil jabolko. Iz njega je brizgnila rjava kaša. Bilo je očitno, da je jabolko bilo znotraj gnilo. Dejal mi je: "Pazi se prevarantov! Ti zavohajo tujce in jih poskušajo oskubiti. Vidim, da si neizkušen. Drži se me in se ne oddaljuj od mene." Pot sva nadaljevala po mestu in bilo je marsikaj videti. Neki starec je prodajal številne nenavadne ptiče, ki so se turobno oglašali v lesenih kletkah, pri sosednji stojnici je možakar s podganjim obrazom prodajal nagnusne posušene živalske glave kot sestavine za alkimiste in se na ves glas hvalil, da ima edini v tem mestu na voljo zmajev krempelj. Longi je le zaničljivo prhnil in me potegnil v ozko ulico.

Kmalu sva prispela do hiše, ki je imela na lesenem izvesku narisano podobo meča in nakovala. "Tu sva," je rekel Longi in vstopil.

"Le kakšne nakupe bova opravila?" sem se spraševal, ko sem mu sledil.


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: