Ostri

Hiteli smo proti severu, dokler se niso pričela pojavljati prva drevesa. Na desni se je kot kača vilo temno Brezno mnogih solza. Ostajali smo v varni razdalji, saj nismo hoteli, da bi nas tista temna bitja spet napadla. Lokostrelka je tiho stopala ob meni. Spraševal sem se, kako je lahko tako hladnokrvna po tistem kar se nam je zgodilo. Konica Dr'Agonovega repa me je ob vsakem koraku dregnila v hrbet, zato sem nahrbtnik premeščal z leve na desno ramo.

Eden izmed mož me je poklical: "Poveljnik, poglej te oznake na drevesih. Dospeli smo do meje z Ostrio. Ne vem kako daleč v v pokrajino bomo morali, da obhodimo Brezno. Se ne bi raje obrnili in vrnili po okrepitve?". Stopil sem k drevesu ob katerem je stal in si ogledal znak na njem. Bila je podoba orla, umetelno vrezana v skorjo. Podrsel sem s prstom po podobi in rekel: "Ne. Saj ste slišali vašega vodjo. Če nas bo preveliko bomo potovali počasneje in večja verjetnost je, da nas odkrijejo. Predlagam, da se v gozdu skrijemo in počakamo do noči."

Možje so se strinjali in odkradli smo se med visoka drevesa v gozd. Za počivališče smo si izbrali naravno vdrtino, kjer bi nas odkrili le, če bi nas iskali. Brez besed smo sedeli in jedli. Ostalo nam je bore malo hrane in skrbelo me je, če je bo dovolj za naporno pot. Spet nismo kurili, čeprav je bilo v gozdu precej hladno. Tako smo ždeli dokler se ni pričelo nočiti.

Molče smo pobrali stvari, zabrisali sledove za sabo in se odpravili. Kljub temu, da je bilo temno, se je Brezno jasno ločilo od pokrajine, saj je dobesedno požiralo vso svetlobo. Poskušali smo se premikati čimbolj neslišno. Sporazumevali smo se s kretnjami rok in z gibi telesa. Hodili smo že nekaj časa, ko se mi je zazdelo, da se brezkončna tema brezna nenadoma konča. Potrepljal sem moža, ki je hodil pred mano po rami in mu pokazal kaj sem opazil. Prikimal je, nakazal, da je tudi on opazil, da se Brezno tu konča in z roko opisal polkrog. Razumel sem ga in mu pokimal.

Medtem ko smo se pomikali med drevesi, se je nenadoma zaslišal pok kot bi nekdo prelomil suho vejo. Hipoma smo se ustavili in se spogledali. Po kretnjah sodeč ni nihče izmed nas stopil na vejo. "Mogoče je bila samo žival..." sem potihoma zašepetal enemu izmed mož na uho. Izgledalo je kot da je nezadovoljen z razlago, vendar je to vseeno sporočil ostalim. Nekaj trenutkov smo čakali in prisluškovali v temo. Tišina. Ni nam preostalo drugega kot pa da se odpravimo naprej. Ko bomo zapisali polkrog, bomo lahko pohiteli iz gozda na jug, kjer nas Ostri zagotovo ne bodo nadlegovali.

Napravili smo šele nekaj korakov, ko se je spet zaslišal šum. Nekaj je podrsalo ob suho skorjo drevesa. Spet smo se spogledali. Sedaj ni bilo več dvoma: nekaj ali nekdo nas zasleduje. Z kretnjo sem nakazal naj pohitimo in pričeli smo teči. Veje so nas udarjale v obraz in neprestano smo se spotikali, vendar nismo upočasnili.

Zazdelo se mi je, da sem zaslišal skovik sove, ko je dva izmed mož, ki sta tekla pred mano nenadoma poneslo v zrak. Sprožila se je past in mreža ju je ponesla kvišku. Obrnil sem se in prijel Lokostrelko za roko. Potegnil sem jo za sabo in tekla sva na vso moč. Sapa mi je že pričela pohajati, a vseeno nisem popustil. Lokostrelka se je spotikala in videl sem, da si želi, da počijeva, vendar si nisem upal ustavljati. Mož, ki sta tekla za nami že zdavnaj nisva videla več. Ostala sva sama.

Spreminjala sva smer, da bi se izognila morebitnim pastem, vendar ni pomagalo. Nenadoma sem se namreč spotaknil čez vrv, ki je bila privezana med dvema drevesoma. Za sabo sem potegnil še Lokostrelko in padla sva naravnost v nastavljeno mrežo, ki naju je potegnila navzgor. Izčrpan sem hropel in se poskušal nekako obrniti v ugodnejši položaj, vendar ni šlo. Kljub temu, da sva se ujela, sva ostala prisebna in se nisva pogovarjala. Če tisti, ki so naju ujeli, še ne vedo, da sva ujeta, bova morda imela dosti časa, da se rešiva.

Potiho sem zašepetal: "Ali se lahko obrneš tako, da bi naju rešila?" Odgovorila je: "Morda, samo malo." in se pričela obračati. Rekla je: "Mislim, da bi ... " ko jo je nenadoma prekinil glasen skovik sove. Iz teme so se pojavile sence, ki so se postavile okrog mreže. Zazdelo se mi je, da je ena izmed njih pomignila z roko in zaslišalo se je, kako je sekira zasekala v deblo. Hipoma je mreža popustila in padla sva na tla.

Nisem se utegnil pobrati, ko so sence skočile k meni in me prijele za roke. Sklenile so mi roke na hrbtu in čutil sem kako so mi jih zvezali. Iz teme se je zaslišal hreščeč glas: "Hoho, kakšen dober ulov. Pokrite jima oči, vrnimo se v tabor." Na glavo so mi poveznili nekakšno raševinasto kapuco in me povlekli naprej. Vedel sem, da nimam niti najmanjše možnosti pobegniti, zato sem pustil, da me vodijo.

Vsake toliko smo se ustavili in zavrteli so me malo v eno malo v drugo smer. Očitno so hoteli preprečiti, da bi si zapomnil pot. Nismo hodili dolgo, ko se mi je zazdelo, da se skozi kapuco prebija rahla svetloba. Ustavili smo se in potegnili so mi jo z glave. Odprl se mi je pogled na številna prebivališča, postavljena v krogu. Bili so preprosti šotori pokriti s kožami. Na sredini je gorel ogenj nad katerim so vrteli neko na kol nabodeno žival. Zdaj sem tudi končno videl osebe, ki so me zajele.

Možje so izgledali natanko tako, kot stražarja, ki sta me stražila v Waasi. Manjkale so jim le verižne srajce. Bil sem presenečen in sem jih hotel ravno nagovoriti, ko sta mi dva izmed njih odvzela nahrbtnik in orožje, mi zavezala usta ter me grobo potisnila v enega izmed šotorov, da sem se zvalil po tleh. Nič kaj nežneje niso ravnali z Lokostrelko.

Ko sem se končno uspel usesti, sem opazil, da v šotoru nisva sama, temveč so z nama tudi ostali tovariši. Sedeli so in upirali pogled v tla. "Se bomo izvlekli iz tega živi?" sem se spraševal in čakal kaj se bo zgodilo. To da so pripadniki Ostrov v Kraljevi službi, mi je vlivalo upanja in poskušal sem si izmisliti čimbolj primerno zgodbo, ki bi jim jo lahko natvezil.

Nismo sedeli dolgo, ko je nekdo posvetil z baklo v šotor. Svetloba me je zaslepila in zamižal sem ter odvrnil pogled. Glasno je dejal: "Vodja skupine naj dvigne glavo, naš Firer bi se rad pogovoril z njim." Dvignil sem pogled in nič kaj nežno me je pograbil za roko in povlekel iz šotora. Potiskal me je čez taborišče do večjega šotora. Vstopila sma vanj in povedel me je pred moža v bogati opravi, ki je sedel na nekakšnem prestolu iz kož. Nato me je brcnil v nogo, da sem padel na kolena in zarenčal: "Poklekni pred Firerjem, pes."

Klečal sem in čakal na nadaljne ukaze, ko je Firer spregovoril: "Tako tako. Najprej mi povej zakaj ste se potikali po našem ozemlju. Razlog naj bo dober. Kazen za prestop meje je smrt!" Jecljaje sem odvrnil: "Kralj nas je napotil na vzhod, da se lotimo izkopavanj. Menda naj bi tam ležala bogata najdišča kristalov." "Lažeš, pes! Kako si drzneš?" je zakričal in mož, ki me je privedel me je grdo brcnil v rebra. Zaječal sem in se sključil. Nadaljeval je: "Pred slabim dnevom je šla mimo nas odprava, ki jo je poslal Kralj na vzhod. Imeli so konje in bili dobro obroženi. Prinesli so nam blago za menjavo in mudilo se jim je naprej. Zdaj pa poglej vas, lažnive razcapance. Vreči bi vas moral psom."

Zaokrožil je okrog mene. Rebra so me peklensko bolela in pritajeno sem stokal. Nenadoma se je postavil pred mene in mož za mano me je zgrabil za lase ter mi dvignil glavo: "Psi bi vas rade volje raztrgali, vendar vas še potrebujem. Naš Zdravilec je pred kratkim hudo zbolel. Dejal je, da ga lahko reši le ena stvar in sicer rog Zlatoroga. Bitja podobnega srni, a z velikimi sabljastimi zlatimi rogovi. Vem, da se eden izmed njih potika v skalovju nedaleč od tu, vendar obstaja težava. Nihče izmed nas si ne upa živali ubiti, saj bi na celotno pleme padlo strašno prekletstvo. Zdravilca pa tudi potrebujemo. In tu kot naročena pride v poštev vaša skupina. Izberi si še enega spremljevalca in se odpravi na lov. Če se ne vrneta pravočasno, bomo vajine tovariše pobili, vaju pa izsledili, ujeli in strašansko mučili. Naravnost želel si boš, da ti naš krvnik odseka glavo. Je to jasno?"

Slabotno sem pokimal in prijem je popustil. "Odpravila se bosta jutri zjutraj in ko bo sonce še trikrat vzšlo, vaju pričakujem v taboru z Zlatorogovimi rogovi. Mogoče pa se vas kasneje usmilim in vas spustim na prostost." Mož, ki me je privedel, me je prijel in me popeljal v moj šotor. "Katerega izbereš?" je vprašal in pokimal sem proti Lokostrelki. Oba je nato odvedel v poseben šotor, kjer sva dobila nekaj hrane, nato pa so naju spet zvezali.

Ko sva ostala sama, sem Lokostrelki razložil kaj naju čaka. Bila je ravno tako prestrašena kot jaz, vendar je pogumno dejala, da bova zmogla.

"Ali nama bo uspelo ujeti Zlatoroga?"


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: