Meč

Stali smo na robu tega polja skrivnostnih znakov in tutali kako priti čez to prepreko. "Ali ne bi mogli spet napraviti takšnega mostu kot smo ga napravili za drčo?" je vprašal eden izmed mož. Berika je odkimala: "Ne bo šlo. V prostoru nad znaki namreč ne občutim nič. Praznina je. Nekaj nad temi znaki mi onemogoča uporabljati Čarovnijo. Kot bi bil nad njim mogočen urok. Poleg tega je hodnik dosti predolg. Niti vsi skupaj ne bi imeli dosti Energije."

Stali smo in si razbijali glave z uganko. Naenkrat se je oglasil mož, ki je stal desno od mene: "Kaj pa če bi poskušali hodnik obhoditi? Preizkusimo stene, mogoče to svetišče skriva še več skritih hodnikov in morda nas bi kateri prepeljal mimo?" Berika je bila videti zadovoljna z idejo in pričeli so trkati po steni. Medtem ko so bili zaposleni s iskanjem drugega izhoda, sem sam zamišljeno strmel v znake. Zdeli so se mi znani. Za nekatere bi prisegel, da sem jih že večkrat videl. "Ampak kje?", mi je ušlo.

Lokostrelka je opazila, da se mučim z uganko in je pristopila k meni: "Razmišljaš o tem kako bi prišli čez? Ali ne bi mogli nekako odsekati tistega hloda in ga valiti pred nami, da bi sprožil pasti?" Bil sem presenečen nad odlično idejo, vendar se mi je takoj porodil dvom: "To je že mogoče, vendar pomisli: pasti so lahko nevarnejše kot ta hlod. Lahko nas zapre v hodnik in ga zapolni s tisto vrelo vodo, ki smo jo videli v tistem vodnjaku ali pa se sprosti strupen dim, ki nas vse pomori. Ne smemo sprožiti drugih pasti. Prenevarno je!"

Bila je vidno razočarana in povesila je glavo: "Ah, ko bi le lahko poletela na drugo stran kot ptica. To bi bilo najlažje." Zdrznil sem se: "Ptica? Si rekla ptica?" Pred očmi so se mi zavrtele podobe. Vran. Prehod. Gozd. Okostje. Meč. Znaki. Seveda! Meč. Tu sem prvič videl tiste znake, ki so narisani. Mogoče je povezano. Izvlekel sem ga in zamahnil z njim po zraku. Pojavile so se podobe. Podobe, ki so bile narisane na nekaterih kamnih. "Berika!" sem zakričal in navdušeno mahal z mečem po zraku.

Ob klicu se je obrnila in me začudeno pogledala. Očitno je menila, da se mi je zmešalo, saj sem kot nor mahal z mečem po zraku. Šele nato je opazila kaj hočem doseči. Svetlobni znaki so se projicirali v zrak in na steno. Hitro je stopila k meni: "Tvoj meč. Seveda. Nekateri znaki se res ujemajo z znaki na njem, ampak kako naj vemo, da to ni le naključje?" Veselje mi je rahlo uplahnilo, imela je prav, lahko bi bilo le nenavadno naključje.

Vprašala me je: "Od kod točno si dobil meč? Vem sicer, da si ga imel, takrat ko smo te zajeli, s sabo. Nikoli ga nisem uspela podrobneje videti, ker so ga takoj varno spravili. Do najdenih predmetov smo precej strogi, zgodilo se je že, da je kak uročen predmet pobil cel kup ljudi. Poleg tega ga še nikoli nisem videla kako bi ga vihtel. Sicer je res, da se je svetlikal ob tistem boju zgoraj v svetišču, vendar takrat temu nisem posvečala pozornosti."

Rekel sem: "Meč sem našel, ko sem se pojavil v tej deželi v gozdu. Modrec mi je dejal, da je pripadal Popotniku, mogočnemu Vitezu. Dale naj bi mu ga Vile." Začudeno me je pogledala: "To ni mogoče. Vile se ne ukvarjajo z orožjem, ne prenesejo ga v bližini. Za njih obstaja le čista Čarovnija. To ne more biti resnica. Podaj mi ga, da si ga ogledam."

Dal sem ji meč, da ga je podrobneje preučila. Nekaj časa ga je obračala in poskušala z rezila razbrati kakršnekoli znake. Vojaki so med tem prenehali z iskanjem in se radovedno zbrali okrog naju. Nejevoljno se je nakremžila, očitno se znaki niso videli. Zavihtela ga je in ni se zgodilo nič. Bil sem začuden. Podala mi ga je in zavihtel sem ga jaz. Znaki so se lepo projicirali v zrak. "Vsekakor čudno" je rekla "Ne občutim nobene Čarovnije. Kot bi bil to le navaden kos jekla. Očitno je prežet s starodavno Čarovnijo kateri še nisem videla para. Njegovo Bistvo je popolnoma isto kot Bistvo kakršnegakoli meča. Podaj ga kateremu izmed mož, da vidimo, če bo njemu uspelo."

Vsi možje in tudi Lokostrelka so meč zavihteli, vendar brez uspeha. Berika je rekla: "Neverjetno. Torej si ti edini, ki je sposoben vihteti ta meč, da se pokažejo znaki?" Odvrnil sem: "Ne, in to je še bolj nenavadno. Enkrat sva bila z Longijem pri Kovaču in tudi njemu so se pokazali znaki. Le v čem je trik?" sem odvrnil. Rekla je: "Zanimivo. Pri Kovaču. Vem, da dela meče in oklepe, ki jim ni para v Svetu. Redki so tisti, ki lahko vihtijo njegova orožja. Njegova roka je občutila že marsikatero rezilo in morda ima enostavno sposobnost, da dostopa do pravega Bistva vsakega meča četudi je skrito globoko pod plastjo Čarovnije. Sedaj vem zakaj ti ga je Modrec pustil. Če bi vedel kako mogočen meč je to, bi ga zagotovo ne dal iz rok."

"No, saj ni važno. Sedaj je treba ugotoviti kaj predstavljajo tisti znaki. So to morda znaki, ki označujejo pasti ali mesta kamor lahko stopimo? Kamen na katerem smo odkrili prvo past, vsekakor na prvi pogled nima znaka podobnega tistemu na meču, vendar temu ne smemo kar tako slepo zaupati. Se spomniš najinega učenja Čarovnije? Moral boš dostopiti do Bistva meča in ugotoviti kaj ti sporoča."

Uprl sem se: "Ampak kako? Saj nimam pojma kako to gre. Saj dobro veš, da tega ne znam. Res ne. Mogoče se mi bo samo nekaj zdelo in bom razumel napačen pomen ter nas vse popeljal v smrt." "Nimaš izbire!" mi je ostro dejala "Zdaj pa se zberi. Vračati se ne moremo, saj je hodnik za nami zasut. Hrane nimamo dovolj, da bi tu preživeli dlje časa in čakali, da se nekaj zgodi samo od sebe. Edina možnost je naprej čez hodnik."

Nakremžen sem poprijel za meč. Možje so strmeli vame in čakali kaj se bo zgodilo. Gledal sem po njihovih utrujenih obrazih razpraskanih od bojev. Želeli so si, da se tole konča in se bodo lahko rešili te nočne more. Saj sem si tega želel tudi jaz. Lokostrelka se mi je prijazno nasmehnila. Bilo mi je težko pri srcu, saj nisem dvomil, da bom vse razočaral. Globoko sem vdihnil in zaprl oči.

*

Pred očmi mi begajo številni prizori. Oltar in kij, ki se spušča name, da bi mi zdrobil glavo. Režeči obrazi, ki mi želijo smrt. Naš pretanjen pobeg. Meč, ki oddaja znake, ko ga vihtim. Lokostrelka, ki se mi nežno smehlja. Nenadoma vse ugasne. Popolna tema. Odprem oči in okrog mene je praznina. Vsi so izginili. Zbegano gledam naokrog, a ne opazim žive duše. Nenadoma občutim skelenje v roki v kateri držim meč. Pogledam navzdol in opazim, da mi meč leze z ročajem naprej skozi roko.

Kri curlja po rezilu in pada na tla. Poskušam ga ustaviti tako, da ga primem za rezilo, a zaman. V levi dlani zazeva globoka brazda. Postajam občutno slabši in stežka se držim na nogah. Lezenje meča se ustavi in skozi dlan mi kot podaljšana roka štrli polovica meča. Leva roka se samodejno postavi pred mene in desna roka prične nanjo vrezovati znamenja. To so znamenja z meča, vendar v drugačnem vrstnem redu. Ob vsakem zarezanem znamenju me tako zaboli, da javknem od bolečine.

Ko meč končno konča z zapisovanjem, se nemočno zgrudim na kolena in padem po tleh. Zaprem oči, saj me premaga slabost. Čutim neprijetno stresanje. Nekdo me budi. Mukoma odprem oči in znajdem sem se pred znanimi obrazi. Ležim na tleh z mečem v desni roki. Kaj se je zgodilo?

*

Mukoma sem se pobral. Berika me je takoj pričela spraševati: "Ali si kaj videl? Ti je uspelo?". Pričel sem razlagati kaj se je zgodilo in nato še dodal: "Žal si nisem uspel zapomniti vseh znakov. Mislim, da je bilo vse zaman." Tedaj je Berika rekla: "Sleci si oklep in pokaži levo roko" "Zakaj?" me je zanimalo "Menda ne misliš ..." "Ubogaj me. Vem kaj delam!" je zaukazala. Odvrgel sem oklep in zavihal rokav. Na njem so bili narisani znaki. Odstopali so kože kot bi bili vanjo vžgani. Možje so s strahom stopili korak nazaj. Kot meni je bila tudi njim zadeva popolnoma nerazumljiva.

"To mora biti pravo. Pojdimo!" je rekla Berika. Hotel sem ugovarjati, a sem raje prijel oklep in meč ter se odpravil za njo. Skakali smo od kamna do kamna in res, sprožila se ni niti ena past. Opazil sem, da sem se uštel v oceni dolžine, saj je bila razdalja res ogromna. Kljub temu, da na roki nisem imel zarisanih toliko znakov, kot je bilo kamnov na katere smo skočili, je Berika očitno ugotovila, da gre le za preprosto zaporedje.

Ko smo končno stali na drugem koncu smo si oddahnili. Sedaj bo potrebno napredovati previdneje.

"Kdo ve kaj nas še čaka v tem prastarem svetišču"


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: